Kako smo prispeli v to s(r)anje?

Kapital je v Slovenijo v času gospodarske rasti, ko je evforija zavzela celoten finančni trg, prišel predvsem v obliki posojil in ne lastniških vlaganj, kar je povzročilo izjemno tvegano kapitalsko strukturo v podjetjih, ki sicer, če gre vse lepo, pomeni tudi višje donose, če pa pride do krize pa se tveganje pokaže v vsej svoji velikosti.

Pustimo ob robu to, da so banke takrat podjetnikom praktično tiščale denar v žepe. Podjetnik, ki je dejansko podjetnik, se zaveda tveganja neustrezne kapitalske strukture, tisti, ki pa sodijo bolj med "wannabe" podjetnike, pa tako “podarjen” denar uspešno investirajo v nove investicije, recimo investicijsko podjetje za sposojanje jaht, ki si jo potem seveda vsak vikend “sposodi”, da se lahko uspešno pohvali pred sosedi.

Ključna je razdolžitev podjetij

Ključ do rešitve je razdolžitev podjetij, kar v bistvu pomeni konverzijo dolga v lastniški delež, nato pa z morebitnimi novimi posojili zagotoviti obratna sredstva podjetju, ki potem naprej normalno posluje, banke pa sčasoma, pa vendarle ne preveč v prihodnosti, delež, ki so ga tako dobile, prodajo novim lastnikom.

Načrt je že dober, ampak v praksi je naletel na težave. Paternalistični odnos, ki ga imamo v Sloveniji do države, je prisoten tako v bankah kot tudi podjetjih. Zaradi prepričanja, da bo že Država to rešila, se predvsem čaka. In žal to velja tudi za slabo banko, katere vloga bi morala biti, da v čim krajšem času izvede par uspešnih projektov razdolžitve podjetja, ki bi potem bil vzorec za vse ostale primere.

Seveda se lastnikom nikamor ne mudi. Ob podjetje so lahko že danes, in to je najslabše, kar se jim lahko zgodi. V njihovem interesu je, da se čaka in dočaka neko rešitev, kjer bo država zaradi bojazni pred izgubo dodatnih delovnih mest z davkoplačevalskim denarjem rešila tudi njihova podjetja. In njihovo lastnino. Ki jo bodo obdržali.

Par primerov, ki bi lastnikom, ki so namesto v tehnologijo vlagali v jahte, s konverzijo dolga podjetja praktično odvzela. Lastnikom, ki so namesto iskanja novih trgov iskali nove subvencije pri državi ali ki državo za pomoč izsiljujejo z grožnjami o zaprtju delovnih mest.

Samo par takšnih primerov je potrebnih in bodo lastniki začutili, da je vrag odnesel šalo in da gre tokrat zares. Da gre za njihove privilegije. Da lahko izgubijo vse. In se bodo takoj bolj pripravljeni pogovarjati o možnih rešitvah in si sami poiskali dokapitalizacijske partnerje. Ker precej boljši rezultat lahko dobijo, če si partnerja poiščejo sami, kot pa če je na drugi strani slaba banka. No, tako bi morala delovati slaba banka. Pa kakor vidimo, tako sedanji DUTB, ki opravlja funkcijo slabe banke, pač ne deluje. Še ne deluje, če smo kanček optimistični.

Banke je potrebno privatizirati

In če se že v slabi banki praktično nič ne dogaja, je v bankah saniranih z davkoplačevalskim denarjem izgleda še slabše. Jasno, namen bank ni, da imajo v lasti podjetja in jih potem upravljajo. In tega si niti ne želijo. Sploh ne, če nova vlada napoveduje, da bo ona poskrbela za sanacijo podjetij, kot je zapisano v koalicijski pogodbi.

In zato je edina smiselna varianta v tem trenutku, da se vse te banke enostavno proda. Ker trenutno bank v državni lasti nič ne boli, če pridelajo še dodatno izgubo. Nekega zasebnega lastnika pa to boli popolnoma drugače. Zasebni lastnik ne bo odlašal, ampak bo k reševanju problemov pristopil takoj. Če nima ustreznega znanja sam, bo pač najel ustrezne ekipe iz tujine ali pa celoten problem prodal za to specializiranim skladom.

Ni naključje, da so v Sloveniji krizo najbolje prebrodile banke z resnimi lastniki. 

Žal pa trenutno izgleda, da v Sloveniji pač čakamo Godota. Vmes sicer potekajo posamezni primeri, ki pa izgleda bolj služijo temu, da se dela vtis, da se nekaj dela, kot pa realnemu delu.

Kaj je potrebno narediti takoj

Kaj bi bilo nujno čimprej narediti:

1. DUTB naj izvede par “krvavih” konverzij dolga v lastniški delež, kjer bodo lastniki praktično izgubili podjetje. S tem se jasno pokaže, da naj lastniki raje sami rešijo svoj problem, kot pa da čakajo državo.  

2. DUTB naj poišče par specializiranih skladov, ki se ukvarjajo s prestrukturiranjem podjetij in jim proda par primerov. S tem da zgled ostalim bankam, kako se to naredi.

3. Vsaka državna pomoč mora biti pogojena s ponudbo solastniškega deleža v podjetju in ponudbo odstopa poslovodstva podjetja, ki jo potem država sprejme ali ne. Pomoč, pri kateri niti lastnik niti poslovodstvo nič ne izgubi, je le stimuliranje, da se podjetje iz delovanja na trgu preusmeri v političnega berača.

4. Pristopiti k takojšnji prodaji vseh bank v državni lasti. Danes so vredne več kot jutri, ker očitno svojega dela ne opravljajo.

In niti pod razno ne brezpogojno podaljšati roka, do katerega mora DUTB opraviti svoje delo. Če nekdo svojega dela ne opravi v petih letih, ga ne bo niti v petnajstih. Bo pa imel dlje časa dobro plačo in dobre svetovalce.

Omenil sem “krvavo” konverzijo dolga v lastniške deleže. Krvavo se nanaša na to, da bodo lastniki izgubili vse. Ampak saj to si kot družba želimo, mar ne? Da račune plačajo tisti, ki so jih zagrešili. In to je tudi bistvo sodobnega tržno-kapitalističnega sistema. Da slab lastnik svoje izgubi in ga nadomesti boljši. Žal pri nas trenutno vso “krvavo” težo nosimo davkoplačevalci.