V petek, 31. julija 2020, sem se ob 19. uri udeležil demonstracij, znotraj katerih sem doživel redek gledališki dogodek, ki je bil prežet z najvišjo stopnjo narodnega in ljudskega gledališča istočasno. Izhodiščna točka protesta, Prešernov spomenik, je bil za obe gledališki tradiciji nadvse odlično izhodišče. Mit pa je vzniknil v trenutku, ko je postalo jasno, da se tisočglava vrsta premika proti Roški cesti. Antagonizem, ki se je napovedoval, je bil v literaturi že večkrat opisan: civili/zacija (demonstranti) proti militantom (državni aparat prisile)! Toda presenečenje je šele sledilo.

Če bi lahko, bi po predstavi poslal Bertoldu Brechtu navdušujoč telegram. Obvestil bi ga, da so leta 2020 v mestu Ljubljana skoraj sedemdeset let po njegovi smrti impresivno uprizorili njegovo gledališko konceptualizacijo epskega gledališča kot najvišjo stopnjo etičnega dejanja (religija, filozofija, umetnost). Prek aktualizma smo se potopili v globino univerzalizma. In že smo prispeli pred Roško cesto. Medtem, ko smo se premikali proti njej, smo bili v obrednem smislu v območju individualne karnevalizacije, ko pa smo zakorakali na Roško, smo se dobesedno zlili v ontološko gledališko dejanje. Ta energetski prehod smo občutili - dobesedno. S pomočjo mita o Roški smo se začeli spreminjati iz demonstrantov v gledališki avditorij. Obred nas je prislil, da smo se stoično premikali proti mitskim vratom vojaškega sodišča. Toda petdeset metrov pred vrati smo jim obrnili hrbet.

Zdaj pozor: bolj, ko se nas je tisoč vzratno premikalo, vedno bolj smo se pogrezali v gledališki čas. Na levi in desni strani smo zagledali na deblih dreves drevoreda razvrščene bele oštevilčene table, ki so nam odštevale desetletja in leta, vse tja do leta 1988. Umetniki gledališke predstave Dobrodošli nazaj v leto 1988 so meni neznani, zato jih ne morem naslavljati oziroma ne bom reflektiral njihovega posamičnega prispevka znotraj uprizoritvenega napora, temveč bom analiziral tisto, kar od nekdaj občudujem v polju političnega gledališča.

1. Predstava uprizarja Zakon!

Politična matrica nam vedno prinaša bedo, ki jo moramo vsi prenašati. Vedno rezultira kot - Zakon! Posledično pa kot zakonodaja. Ta pa se nam predstavlja, kot da je sama od sebe. Pa ni! Je od politične matrice. Ne pa od tistega, kar je prav (pravo). Seveda Zakon sprejmeš ali ga zavrneš. Tudi politično, ki je ustoličilo Zakon, je istočasno Zakon, če to izvajalci Zakona hočejo ali nočejo. Res pa je, da je zanikanje Zakona (prav-pravo) zanikanje skoraj vsega in vseh. Ravno zato smo vsi v avditoriju v poziciji - političnega gledališča. Ogromna, prevelika je razsežnost politične matrice. Razteza se mogočno in istočasno preko posamičnega.

Umetniška matrica pa proizvaja iz nevidne umetniške zakonodaje očividno. Do nje lahko pristopimo s silo kletve ali s silo humorja. Z metanjem tragične kletve ali komičnega v inštitucije političnega. Povejmo z besedami demonstracij: Trenutna politična matrica je usmerjena - slaboumno!

2. Zakon kot drama obvladovanja časa!

Tako je bilo leta 1988, tako je leta 2020 na popolnoma istem kraju dramskega dejanja, le da je masovni človek spremenil svojo pozicijo. Protagonist dramskega dejanja pa nikakor ne, v obeh primerih je bil in je v osebni drami. Temu primeren je bil njegov dramski monolog v predstavi Dobrodošli nazaj v leto 1988.

3. Nosilec politične matrice se prek dramskega dejanja vedno podredi zlu!

Umetniška matrica ima univerzalna orodja, s katerimi proizvaja umetniško obstajanje: aktualizem in časovni univerzalizem. Bertold Brecht observacijo opravi s časovnim preskokom - z epskim časom, s kolektivno dramo v času! V gledalčevih možganih obstaja misel, da se upira politični matrici. Toda človek ne more storiti ničesar proti njej, razen da deluje kajnovsko. Razmišljati o politični matrici je možno le prek možganov umetniške matrice, ker le umetnost poleg filozofije in religije presega svet predmetnosti. Ne pozabimo, da v tem primeru opazujemo gledališko dejanje.

Živa in nova sila življenja bo prišla do svoje umetniške vidnosti. Politična matrica pa lahko upravlja le s stvarmi in ljudmi na osnovi empirične realnosti. Zaradi svoje osebne drame, sovraštva pa uničuje stvari, predvsem pa veliko ljudi. To je drama, ko junaka drame zapusti univerzalna matrica, v njega pa se naseli sovraštvo, zanj se začne padanje v gnilobo in razkroj. Kleptokrat pa je zadovoljen s svojim dejanjem. Sam sebe upravičuje, misleč, da bo po zaključku procesa v miru živel s svojimi stvarmi. Pa ne bo! Suprematizem, brezpredmetnost in novi svet konstrukcij, ga bosdo ponižali - še naslednje generacije bo sram zanj. Večina na Roški se je šele rodila ali se šele bodo v času vzpostavitve mita. Vedno zmaguje lepo in tisto, kar je skrajno obupano, nemočno. Antonin Artaud zapiše: Največja od vseh žalosti, ki sem jo sploh še sposoben čutiti je, da se ločuješ od mene, da ne slediš moji novi in poslednji spremembi in viziji.

Politična matrica vedno izrabi svojega protagonista. Pred tem so mu tisoči vzklikali, potem pa ga ponižali. Umetniška matrica pa ga postavi na oder, vsem na ogled, prav mu je, ker v šoli ni poslušal profesorice slovenskega jezika in se je raje igral z orožjem: Protagonist fizično propade, a etično zmaga. To, kar smo gledali v politični groteski studia Anonymous Association, pa je kategorično obratna pozicija: Protagonist etično propade in se fizično spremeni v živega mrtveca (zombi).

4. V treh obdobjih sem stal pred vrati vojaškega sodišča na Roški!

Prvič kot udeleženec sodnega procesa v letih 1987 - 1989. Drugič v obdobju z materjo Ivanko leta 1988, ker je bila leta 1987 globoko ponižana, ker ni smela v beograjskem zaporu govoriti z menoj v njenem lastnem jeziku. Nedolgo tega mi je povedala, kako je razjarjeno vpila proti soldateski v prid zaprtemu mladeniču, kateri je danes zli protagonist drame na tej isti Roški. Oče Ilija jo je v njenem uporu z vsem srcem podpiral. Niste imeli vsi priložnosti videti matere, kako krikne, ko njenemu sinu stopijo z škornjem na glavo. In prejšnji teden, tretjič! Lahko si predstavljate, kako mi je bilo, ko sem zadenjsko stopal proti vratom vojaškega sodišča. Še danes me zgrabi, ko vidim vojaškega policaja, da bi mu snel kapo z glave. 

Predstavo z naslovom Dobrodošli nazaj v leto 1988 razumem kot najostrejšo metafizično polemiko. Umetniška matrica vedno znova neusmiljeno potolče politično. Kandidatov za nosilce politične moči, kleptokratov, pa nikoli ne zmanjka.

Zaključek gledališke kritike: Porušite to ogabno zgradbo. Spremenite ime ulici Roška v nekaj tretjega. Že prvič se je imenovala topoumno: Domobranska ulica.

5. Humor kot gledališka ekpresija, kot gledališki H/umor!

Počasi sem že utrujen od gledališke kritike. Kako odrešujoče je bilo poslušati nosilca politične matrice kot ogromno, ekspresivno lutko v dialektu - osamljenosti. Neskončno komično. O humor, o tebi ne znam razmišljati, popolnoma nebogljen sem pred teboj. Samo to vem, da vsebuješ v mojem jeziku besedo - umor. Jaz, ki prisegam na umetnost, enciklopedijo in etimologijo, se vedno znova ob tem dejstvu zasmejem.

Za protagonista politične matrice pa bom molil.