Nekoč smo najbolj všečne reči, pojave ali dogodke označevali z besedami: To je barvna televizija! Tupatam, kadar smo bili posebej navdušeni, smo rekli: Ah, to je Amerika! Ameriški pojavi od jazza do filmov V vrtincu, Ples na vodi ali Pojmo v dežju! so poživljali sivino socialističnega življenja in lajšali tegobe vsakodnevnega in vsakovrstnega pomanjkanja. Komunistične oblasti so bile nezadovoljne zaradi takšnega navdušenja in so si izmišljale vse mogoče streznitvene postopke, usmerjale medije in celo ustanavljale šole za krepitev imunosti za zahodne in še posebej ameriške vrednote. V šestdesetih letih je prišlo do blagega popuščanja partijskih ukrepov proti epidemiji svobodomiselnosti, vendar je bilo v nekaj letih veselja konec. Leta 1972 je bilo objavljeno Pismo predsednika in Izvršnega biroja Predsedstva Zveze Komunistov Jugoslavije, ki sta ga podpisala Tito in Dolanc. Sledil je znameniti Dolančev govor, ki je razblinil dvome, kdo je na oblasti v Jugoslaviji. Začela se je tradicija "novih obrazov", ki so prihajali predvsem iz province.

Pisca teh vrstic so leta 1973 precej grobo preganjali zaradi proameriških stališč, katerih naj bi se bil navzel, ko je študiral v ZDA. Vrstili so se omejevalni ideološki in gospodarski ukrepi: na področju šolstva in kulture (usmerjeno izobraževanje, skupna jedra, "vsi smo umetniki" … ), na področju mobilnosti in dostopnosti materialnih dobrin (depoziti, bencinski boni, par-nepar … ). Navsezadnje so se približno istočasno zrušili Berlinski zid, Jugoslavija in Sovjetska zveza, nekatere komunistične voditelje pa so jezni ljudje kar postrelili. O prijateljstvu med Slovenci in Zahodom naenkrat ni bilo nobenega dvoma več. Slovenci so bili nekoliko razočarani nad Jamesom Bakerjem, vendar je vtis popravil Bill Clinton; še leta 2001 so se počutili na vrhu sveta zaradi srečanja Busha in Putina na Brdu. Hkrati pa so se seveda prebujali iz "spanja" tudi zagovorniki pridobitev socializma in vojščaki neuvrščenosti (v nadaljevanju ZPSVN), ki se jim je pridružitev Natu pač zdela blasfemična. Glede na to, da so si članstvo v EU in Natu želele vse bivše socialistične države, pa je bil slovenski odpor (predvsem do Nata in Amerike) kajpada zmeren in prikrit - in tudi slovenska politika je bila temu primerno zmerno in prikrito razdeljena. Vojščaki socializma in neuvrščenosti so leta 1998 poskušali (na svojo pest) Nato nadomestiti s članstvom v protinatovski - in protiameriški - Koaliciji nove agende, vendar je Drnovšek - v navzočnosti pisca teh vrstic - dosegel tudi še pravočasen izstop iz te koalicije.

V začetku leta 2003 so omenjeni ZPSVN novo priložnost za izogibanje Natu videli v ščuvanju proti izjavi t.i. Vilenske skupine [1] in Pismu osmerice voditeljev Češke, Danske, Madžarske, Italije, Poljske, Portugalske, Španije in Združenega kraljestva, ki so podpirali ZDA. Napad ni povsem uspel, saj je Državni zbor podprl Vilensko izjavo, brez katere bi bila (kot je neposredno grozil njen washingtonski avtor) ogrožena ameriška ratifikacija slovenskega članstva v Natu. (Med desetimi kandidatkami je bila Slovenija sicer edina, ki je imela zadržke v zvezi z besedilom izjave.) ZPSVN so dosegli uspeh v tem smislu, da so volivci na referendumu leta 2003 članstvo v EU podprli z 89,64 %, članstvo v Natu pa s "samo" dvetretjinsko večino 66,08 %. Predlagatelji so želeli referendum zaradi sočasne vojne v Iraku preložiti na ugodnejši čas, vendar so ZPSVN - v upanju, da bo rezultat za Nato negativen - prelaganje preprečili. Vendar so se pojavljale nove priložnosti. Ena od njih je bilo slovensko predsedovanje EU, ki so ga pridobitelji hoteli iztrgati iz rok Janševe vlade: najprej s Peticijo (571 podpisnikov) zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, na koncu pa še s t.i. Washingtonsko depešo, to je z zaupnim zapisnikom pogovora tedanjega političnega direktorja MZZ Mitje Drobniča v State Departmentu o podpori neodvisnosti Kosovega. Ukradeno depešo je novinarju, ki se danes pojavlja kot napadalec slovensko-ameriške izjave o varnosti telekomunikacijskih omrežij, izročil v objavo diplomat MZZ, čigar istovetnost je zaščitila skupnost ZPSVN. Slovenskemu novinarju in njegovim prijateljem (sorodnikom?) v Beogradu je depeša prišla prav, ker je bila v njej ameriška stran predlagala Sloveniji, naj prva prizna neodvisnost Kosovega, to pa je bilo mogoče prodati kot dokaz slovenskega hlapčevanja Ameriki. Rezultat je bil razdejanje slovenskega veleposlaništva v Beogradu.

Zgodovina slovensko-ameriških odnosov

Preselimo se v zgodnejši čas. Konec leta 1992 sem po posredovanju državnega sekretarja Lawrencea Eagleburgerja dobil vabilo, naj - v delegaciji Srednjeevropske pobude (SEP) skupaj z avstrijskim, poljskim in madžarskim zunanjim ministrom - obiščem Belo hišo oziroma tedanjega predsednika Georgea H. W. Busha. Ko sem prvič v življenju prestopil prag Ovalne sobe, sem bil vznemirjen, vendar je bilo srečanje sproščeno in spodbudno. Pol sestanka, ki je trajal celo uro, sem porabil za kolikor toliko izčrpno poročilo o smrtonosni jugoslovanski krizi, ki je takrat najbolj prizadela Bosno in Hercegovino. Nekaj dni pred tem sva namreč z Igorjem Bavčarjem obiskala Sarajevo in - med srbskim obstreljevanjem - celo prespala v na pol porušenem hotelu Holiday Inn. Ideja za sestanek v Washingtonu je bila moja: sodil sem, da je o dramatičnosti dogodkov v Sarajevu treba govoriti z Američani, avstrijski minister Alois Mock, ki je bil predsednik SEP, pa se je takoj strinjal z menoj. Nato smo se iz Ovalne sobe preselili v večji konferenčni prostor, kjer se je predsedniku med drugimi pridružil svetovalec za nacionalno varnost Brent Scowcroft. Scowcrofta sem se spomnil pred nekaj dnevi, ko sem prebral, da je v Virginiji - nedaleč od Washingtona - umrl, star 95 let.

Scowcroft je v vlogi predsednikovega pomočnika za zadeve nacionalne varnosti nasledil velikana: Nixonovega oz. Fordovega Henryja Kissingerja (1969-1975) in Carterjevega Zbigniewa Brzezinskega (1977-1981). O Scowcroftu je v Foreign Affairs izšlo veliko člankov, v teh dneh pa jih "ponatiskujejo" V enem od njih beremo, kako uspešen je bil in kako so ga eden za drugim posnemali, vendar ne tudi dosegli njegovi nasledniki. Znal je uravnovesiti odgovornosti predsedniškega svetovalca in poštenega posrednika (honest broker), poudarjal je zaupanje in preglednost. [2] Kar je najbolj važno: v njegovem času se je Slovenija prebila v skupino držav, ki so jih Američani podpirali in jim zaupali. Bushu starejšemu je sledil Clinton in prvi obisk ameriškega predsednika v Ljubljani. Slovenski predsedniki vlade so bili tako rekoč stalni gostje v Beli hiši. Drnovšek je obiskal Clintona leta 1998, nato Busha mlajšega 2002. Ta je v Ovalni sobi sprejel Janeza Janšo leta 2006. Leta 2001 sta se na Brdu srečala Bush in Putin, leta 2008 se je - v času slovenskega predsedovanja EU - vrnil George Bush. Sloveniji se je leta 2001 posrečilo doseči uravnovešen odnos do Amerike in Rusije, leta 2004 pa do Evropske unije in Nata. Ta uravnovešeni, lahko bi rekli centralni položaj Slovenije v trikotniku med ZDA, EU (Nemčijo) in Rusijo se je začel rušiti po nastopu Danila Türka na položaju predsednika republike in po koncu Janševe vlade (2008). Türk, ki si je bil nekoč (l. 1998) prizadeval, da bi odvrnil Slovenijo od članstva v Natu, je stavil na rusko karto tudi pri kandidiranju za generalnega sekretarja OZN (2016), vendar - najbrž tudi zato - ni uspel.

V zvezi z ustanovitvijo Nata že dolga leta kroži domislica prvega generalnega sekretarja Lorda Hastingsa Lionela Ismaya. Nato naj bi služil temu, da "Sovjetska zveza ostane zunaj, Američani notri, Nemci pa spodaj" (…to keep the Soviet Union out, the Americans in, and the Germans down). Zanimiv članek o širitvi Nata je že leta 1995 objavil Zbigniew Brzezinski. Zanimivost je predvsem v poudarjanju nemškega "problema". Širitev Nata z vzhodnoevropskimi državami, predvsem z Višegrajsko četverico, utemeljuje z nujno preureditvijo po koncu hladne vojne (1990). Tako kot Zahodna Evropa (nekdanje območje Karla Velikega) ne bi mogla obstajati brez nemško-francoske sprave, tudi celovita Evropa po koncu hladne vojne - Brzezinski jo imenuje Evropa Sv. Petra (Petrine Europe) - ne bi mogla obstajati brez nemško-poljske sprave. [3] S tem je bila povezana ustanovitev t.i. Weimarskega trikotnika (1991), torej povezave med Francijo, Nemčijo in Poljsko.

Obisk Pompea in kitajska konkurenca

Ob objavi obiska ameriškega državnega sekretarja Mikea Pompea v Sloveniji se je zagnala mašinerija, ki sicer z nižjimi obrati deluje ves čas od leta 2008. Novinar in urednik portala, ki se praviloma oglaša z napadalnimi izjavami na račun nekdanje opozicije in aktualne koalicije, je v zvezi z napovedanim obiskom ameriškega zunanjega ministra objavil primitivno in žaljivo pisanje o (za Slovenijo) pogubnem ravnanju ameriške administracije in o naivnosti slovenskega zunanjega ministra Logarja. O stvari je bolj trezno poročal MMC RTV Slovenija: 

Slovenija načrtuje sklenitev skupne izjave z ZDA o varnosti omrežja 5G. Vlada je že pred dvema tednoma besedilo izjave in obrazložitev poslala v državni zbor, ki pa se s tem dokumentom zgolj seznani. TV Slovenija je pridobila to izjavo, v kateri državi jasno izrazita željo po okrepitvi sodelovanja na področju 5G in določita pogoje za vzpostavitev varnega omrežja, in sicer: da dobavitelji omrežne strojne in programske opreme niso predmet nadzora tujih vlad brez neodvisne sodne presoje, da dobavitelji zagotovijo preglednost glede lastništva, spoštujejo pravice intelektualne lastnine in so zavezani etičnemu poslovnemu ravnanju.

Novinar in urednik "poznavalskega" portala je svoj napad na Pompea, Trumpa, Ameriko, Poljsko, Romunijo, Estonijo in Latvijo, na sedemnajst let staro Vilensko izjavo, na aktualnega slovenskega zunanjega ministra in na družino aktualnega predsednika vlade - z majhnimi popravki najbolj spornih trditev in da bi dosegel širši krog bralcev - uspel objaviti še na nekem drugem portalu, ki sicer slovi po svoji verodostojnosti (vir). Hujskaški slog našega "insajderja" je znan in prepoznaven že vrsto let, vendar ga po vsem videzu ščiti skupnost ZPSVN, nagrajuje pa kitajsko podjetje Huawei. V vnemi, ki je sicer značilna za ljubljanske petkove demonstracije proti "fašizmu" in "janšizmu", primerja ZDA in njihovo administracijo kar z Mussolinijevim fašističnim režimom.

Glavna poanta je v trditvi, da naj bi Američani hoteli Slovenijo zlorabiti za trgovinsko vojno s Kitajsko; da je Kitajska tehnologija boljša od ameriške, in da se hočejo Američani zavarovati pred kitajsko konkurenco. "Insajder" špekulira, da bi podpis omenjene izjave s strani Logarja lahko omejil sodelovanje kitajskega tehnološkega velikana Huawei pri vzpostavljanju omrežja 5G v Sloveniji. Ob tem zagovarja Kitajce, češ da kljub "rasni segregaciji in diskriminaciji temnopoltih v ZDA" in kljub "obsežnemu vohunjenju, ki ga izvajajo ameriške obveščevalne agencije po vsem svetu in jih je že pred časom dokazal žvižgač Edward Snowden", ne omejujejo ameriških investicij na Kitajskem. Komentar: ko bi bilo vse to res in ko bi Kitajcem to škodovalo, ne bi imeli nobenih pomislekov pri omejevanju ameriške navzočnosti na Kitajskem.

Pompeov obisk v Sloveniji predstavlja hvalevredno spremembo slovenske zunanje politike, ki je bila vsaj deset let brezbrižna do Amerike. Brezbrižnost, opazna še posebej na ravni slovenske diplomacije (seveda predvsem tiste v Washingtonu), je bila za Slovenijo škodljiva. Ta brezbrižnost je bila povezana z malodušjem in podcenjevanjem slovenske vojske, predvsem njene vloge v Natu, in z nerazumljivim zavračanjem ameriških investicij. Glede na to, da v zadnjem času prerašča v intenzivno protiameriško razpoloženje, da se povezuje z navdušenjem nad Rusijo in zdaj še nad Kitajsko, je treba vendar reči, da so dokončno prekoračene meje dobrega okusa in demokratične politike.

Rusija je po letu 2008 napadla Gruzijo in Ukrajino, Kitajska je ob koncu hladne vojne pomorila študentovske demonstrante na pekinškem Trgu večnega miru in je še zadnja velika utrdba komunistične politike, ki zatira večino in manjšine, v najnovejšem času pa krši celo mednarodno pravo (primer Hongkonga). Kakšno nevarnost za spoštovanje dejstev in resnice prinaša enopartijski sistem, smo videli pri kitajskem prikrivanju razsežnosti epidemije Covid-19. Po drugi strani pa so ZDA - za razliko od Kitajske - demokratična država, ki je reševala Evropo v dveh svetovnih vojnah in zmagala v hladni vojni. Predvsem pa so Američani naši zavezniki, kar niso niti Rusi niti Kitajci. 

________________

[1] Članice Vilenske skupine, ustanovljene leta 2000, so bile: Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Severna Makedonija, Romunija, Slovaška in Slovenija. Te države so postale kandidatke za Nato po prvi širitvi leta 1997 s Češko, Madžarsko in Poljsko. Predsednik vlade Drnovšek je pričakoval, da bo zraven tudi Slovenija, vendar do tega zaradi omenjenega prikritega upora na slovenski strani ni prišlo.

[2] Ivo H. Daalder and I. M. Destler, "In the Shadow of the Oval Office", Foreign Affairs, January/February 2009.

[3] Zbigniew Brzezinski, "A Plan for Europe: How to Expand NATO", Foreign Affairs, January/February 1995.