Verjamem, da bi se večina Ljubljančanov strinjala z oceno, da so stiki med pešci in kolesarji na tej t.i. pešconi problematični, večkrat zelo nevarni in kot taki potrebujejo neko boljšo ureditev. V to so me posebej prepričale osebne izkušnje zadnjih dni. Naj za ilustracijo navedem najbolj neprijeten dogodek od vseh, ki sem jih doživel zadnjih deset dni v tem vročem avgustu, ko sem skoraj vsak dan, prav za namen tega pisanja, ob različnem času dneva, večinoma peš, naredil krog ali dva v tem prostoru.

Dogodek se je zgodil že prvi dan, ko sem se lotil svojega "kroženja", verjetno pa me je še dodatno prepričal v pisanje tega zapisa. Zgodilo se je takole: Na spodnjem koncu Novega trga, kjer se začne Breg, je letos začela delovati nova picerija, nasproti nje, ob ograji Ljubljanice, stoji bronasti kip župana Hribarja. Mračilo se je, v tistem trenutku sem se nahajal na pločniku pred kipom, ko od picerije steče proti meni majhen trileten fantič, istočasno po Novem trgu po klancu z veliko hitrostjo pridrvi kolesar brez luči, ki zavije na desno, srce mi otrpne, zgrešita se za milimeter. Ob kipu stoji petletna deklica, verjetno fantičkova sestrica. Fantiček jo objame, igrata se. Nameravam nadaljevati svoj večerni sprehod, a fantič nenadoma steče čez cesto nazaj, kjer večerjata njegova starša, a tudi tokrat ni šlo brez nevarne situacije, kajti otrok je presekal pot starejši kolesarki, ki je k sreči vozila počasneje. Močno je zavrla, sestopila s kolesa, jezno odkimala z glavo in nadaljevala vožnjo.

Starša se za svojega triletnega otroka niti ne zmenita, sta v intenzivnem pogovoru, vidim, da so tujci, govorita špansko, in čez nekaj trenutkov fantič spet steče k sestrici, ki se igra ob kipu. Zdaj je še temneje, svetloba je na tistem mestu slaba. Usedem se na kamnito kocko ob piceriji in opazujem fantiča, ki vsaj še trikrat steče od sestrice k staršem in nazaj. Vmes naštejem šest kolesarjev, dva električna skiroja in dva mopeda, ki prav vsi s precej večjo hitrostjo od zakonsko dovoljene (za kolesarje, medtem ko za mopede in električne skiroje nikjer nič ne piše!) presekajo otrokovo tekanje. K sreči vedno sekundo ali dve prej ali kasneje. Nenadoma se zavem, da pravzaprav čakam, da bosta v tem mraku fantič in železje v obliki drvečega kolesa ali mopeda ob istem trenutku na istem mestu. Vstanem in pristopim k staršema, v svoji polomljeni angleščini poskušam pojasniti, jih opozoriti na nevarno tekanje njunega otroka. Oba me s pogledi odganjata in ponavljata: "No money, no money …" Potem vstaneta in skupaj z obema otrokoma odideta, jaz obsedim na kamniti kocki. 

Vsak naslednji dan svojega "kroženja" po Stari Ljubljani pa sem doživel - in to zapišem brez kančka pretiravanja - vsaj dve ali tri kritične situacije srečanja med kolesarjem in pešcem, čeprav je res, da so se skoraj vsa kot po čudežu večinoma srečno končala. Nekaj manjših prask sem le videl. Starejša gospa, denimo, se pri vhodu v ribarnico na trgu sunkovito umakne hitremu kolesarju in trešči z obrazom v steber Plečnikovih arkad, da se ji ulije kri iz nosa. Nekaj mimoidočih nas priskoči, a gospa je presenetljivo mirna, skozi krvav robec, ki si ga tišči na nos, nam zatrjuje, da ne rabi pomoči.

Natakar pred lokalom pod Filharmonijo odskoči pred divjakom na kolesu tako, da mu pladenj s pijačo pade na tla, kar povzroči samo nasmehe in odkimavanja pri mimoidočih. V obeh opisanih primerih je kolesar oddivjal naprej. A včeraj zvečer, ko sem videl mladega kolesarja, ki je zdivjal preko križišča pri Šentjakobskem mostu proti Bregu ob svoji rdeči luči in ga je prehitro vozeči avtomobil, ki je peljal navzdol po Cojzovi cesti - in je imel sicer čas prej pritisniti na svojo hupo kot na zavore - le za las zgrešil, sem se usedel na najbližjo klopco in obšla me je enaka misel kot ob tistem prvem opisanem dogodku z malim fantičem pri kipu župana Hribarja: Ali naj samo čakam, da se zgodi huda nesreča? Ali lahko kaj naredim?

Spomnim se, kako nam je v prvem letniku na arhitekturnem faksu, oddaljenem le nekaj metrov od tega križišča, profesor na vprašanje enega od študentov, ki se je glasilo "Kdaj se dejansko lahko izboljša ognjevarstvena zakonodaja, spremenijo ognjevarstveni standardi?", odgovoril takole: "Spreminjajo se povsod po svetu predvsem na podlagi izkušenj z velikimi požari." Sledilo je novo vprašanje: "Torej bomo pri nas v Ljubljani imeli večjo varnost pred požari šele po kakšnem večjem požaru?" Spomnim se, da sem si takrat zapisal, da profesor ni odgovoril.

Včeraj na tisti klopci sem se prvič spomnil na ta dogodek izpred več kot petdesetih let. Se mora res najprej zgoditi kakšna huda, zelo huda nesreča, preden bo stik kolesarjev in pešcev na tej ljubljanski pešconi malo bolj urejen? Mogoče pa bo celo kdo od zvestih komentatorjev na portalu+ namesto običajnega "pa kaj se spet gre ta Burger" preprosto podprl osnovno zahtevo, prošnjo ali kakorkoli bi to imenovali, naj vendar ljubljanski mestni svetniki nekaj ukrenejo, preden se bo zares zgodila kakšna hujša nesreča?