Obisk ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea je za naše slovensko okolje nedvomno velik politični dogodek. Gre za obisk predstavnika samega vrha ene najmočnejših držav na svetu, ki mogoče vsebinsko ni toliko pomemben, kot je sporočilen. Sporoča, da smo sestavni del strateških zavezništev z Američani, da smo očitno dovolj pomembni, da smo ob Češki, Poljski in Avstriji del te turneje in - glede na slišano o trenutnem stališču ZDA glede Kitajske - tudi pomemben člen pri prerivanju velikih za prevlado na področju energije in informacijskih tehnologij.

V predelu sveta komunikacije, kjer delujem profesionalno, ima sporočilna vrednost bistveno večji pomen, kot sama vsebina sporočil. Samozavest kot sestavni del karizmatične komunikacije in nasploh mehkih veščin dela z ljudmi zaseda osrednje mesto navznoter, na zunaj pa gre seveda za govorico telesa in uporabo glasu. Za boljše razumevanje tega razmerja zato pogosto uporabljam sarkazem velikega boksarja Mika Tysona, ki je nekoč na vprašanje novinarja o načrtih nasprotnika pripomnil, da imajo vsi svoj načrt toliko časa, dokler jih nekdo ne udari na gobec (Everybody has a plan until they get punched in the face.).

Če Tysonov sarkazem še nekoliko nadgradim v smeri samozavesti z ljudsko modrostjo, ki pravi, da je pamet najbolje razporejena dobrina na tem svetu, saj prav vsi mislimo, da je imamo dovolj, se nam izriše slepa pega samozavesti. Samozavest je namreč psihološki konstrukt, ki se oblikuje glede na posamezno polje delovanja in kjer gre za razmerje med znanjem in praktičnimi izkušnjami na tem področju. Samozavestnega boksanja torej ne morete polno razviti, če samo meditirate. Pomaga, vendar vas mora kdaj kdo dobro treščiti, da si naberete celostne izkušnje in se znate po udarcu tudi pobrati.

V svetu politike je omenjena slepa pega glede samozavesti še kako nevarna, saj je politik praviloma ves čas tudi v soju kamer in žarometov. Že manjša napaka v obnašanju kar naenkrat postane veliko bolj vidna. Napako si lahko npr. še stokrat ogledamo v počasnem ali ponovljenem posnetku, "velika" pa je tudi zato, ker zaseda celoten ekran. Ob tem smo gledalci v bistvu zapeljani, saj nehote pozabimo, da je to, kar vidimo na ekranu od blizu, zgolj majhen (izrezan) delček celote nastopa ali prizora. Vendar pa teža napake dogodka ni krivda gledalca, temveč tistega, ki nastopa. On je naredil napako in v primeru politike je zadeva še toliko bolj pereča, saj so politiki plačani iz skupne malhe, tj. iz državnega proračuna.

Med obiskom gospoda Pompea smo bili priče kar nekaj takšnim situacijam. Kaj želi npr. naš zunanji minister Logar sporočiti svetu z vztrajanjem pri pozdravljanju s komolci, mi ni najbolj jasno. Mogoče, da naj se ljudje pazimo stikov z drugimi zaradi nevarnosti okužb z virusom Covid-19? Potem se pač sploh ne rokuj, nosi masko, drži medsebojni razmak itd., nikakor pa ne gostov znotraj protokola postavljati v položaj, ko ne vedo, kaj bo prav in kaj ne.

Slepo pego samozavesti smo lahko lepo videli ob sestopu ameriškega gosta z letala in kasneje ob vstopu v stavbo letališča ter prvem uradnem rokovanju za medije. Že ob prvem stiku Pompea in Logarja je bilo opravka s komolci in nelagodjem, nato pa je še protokolarna služba očitno malo zaspala. Pompeo se je pogovarjal z ameriško veleposlanico, ki je nato kar sama povabila svojega šefa naprej proti vozilu, Logar pa je v ozadju hodil za njimi kot zadnji postrešček. To se je nadaljevalo potem tudi ob vstopu v stavbo letališča in prihodu do uradnega prostora za fotografiranje, kjer smo bili spet priča komolčkanju in nelagodju ob tem, kako izpeljati, da bo prav in lepo za fotografe.

Medtem, ko iz Pompea občutek samozavesti kar šprica, bi to za Logarja težko dejali. Biti malo poseben z izbiro npr. živahnejših barv obleke (v zapenjanje in nezapenjanje gumbov suknjiča raje niti ne grem) ali komolčkanjem, je sicer simpatična ideja. Dokler ne gre zares. Potem pa Tysonova modrost stopi v ospredje ... in začne leteti po tebi z vseh strani. Obleka res naredi človeka, vendar na koncu šteje, ali človek nosi obleko ali obleka nosi njega.

V skupnem je bilo res zanimivo spremljati, kako je že premier Janša s svojo govorico telesa in komunikacijo uspel zagotavljati ravnovesje, pri predsedniku Pahorju pa se lahko vsi skupaj marsikaj tudi naučimo o tem, kako se to dela. Sproščeno, suvereno, predvsem pa celostno. Po domače, vse štima.

Spremljanje samozavesti in obnašanja v situacijah z veliko emocionalno obremenitvijo (trema, strah ipd.) je precej lahko, saj je prostora za kritike res veliko. Zelo hitro pa se lahko sliši, kot da je vse slabo. Seveda ni vse slabo, zagotovo pa nas to ne sme odvrniti od kritike in priložnosti za učenje. Prepričanje, da bomo že nekako zvozili, ni dovolj, sledenje ideji "fake it until you make it" pa je lahko celo zelo nevarno, za politika hitro tudi pogubno.

Zaupanje v intuicijo je bilo namreč nujno (in zaželjeno) v prazgodovini. Od takrat do danes pa se nam je razvil tudi drug nivo razmišljanja, racionalni del, ki nas nagovarja, da uporabljamo znanje. Da ni dovolj, da je naše obnašanje le "cool", mora biti tudi "smart". Torej, če ne znaš, se nauči in nikar ne bodi ves čas prepričan, da že vse znaš.

* Citat Mika Tysona (Everybody has a plan until they get punched in the face.)