Vesoljsko arhitekturo delimo na orbitalno in kozmistično. Orbitalno arhitekturo že več kot štiri desetletja določa cevno-modularna gradnja. Bazni modul postaje Mir je bil iztreljen leta 1986, načrtovanje postaje pa se je začelo že veliko prej. Drža telesa v njej se nahaja v levitacijski legi. Vzporedno s cevno-modularno gradnjo v vesolju poteka nenehno iskanje idej, ki želijo doseči pozicijo, ki bo človeku omogočala generacijsko bivanje v vesolju s pomočjo umetno proizvedene gravitacije, tako na orbitalni koordinati kot v globokem kozmosu. Arhitektura na drugih planetih, v bivalnih enotah, pripada teraformativnemu razmisleku.

Kozmistična arhitektura pa je kompleksna! Je seštevek idej, ki naj bi nam omogočale obstanek življenja v globokem vesolju. Osrednji motiv obstanka je usklajevanje pogojev s človeško telesnostjo (psiho-fizično) ter njegovo zmožnostjo generiranja, s tem posledično njegovega generacijskega potovanja in bivanja v vakuumu. Do današnjega dne se še ni rodil otrok v levitacijskih pogojih. Šele, ko se bo to zgodilo, se bo lahko začela kozmistična pot k novemu. Kozmistična arhitektura je vsebina mojega danšanjega komentarja.

Prvi vektor - h kozmistični arhitekturi - bom usmeril prek orbitalnih poletov v orbitalne arhitekture. Vesoljska tehnologija je bila že na samem začeku svojega razvojnega traku, ko je s cevnimi plovili začela zapuščati zemljino atmosfero ter vstopati v vakuum, opremljena z nujnimi funkcionalnimi rešitvami. V njih so bile in so še skrite morfološke energije, ki bodo v bodočnosti, v kozmistični arhitekturi, iskale povezave z biomehanskim in biomehatronskim s pomočjo protez. So pa tudi takšne oblike, ki jih je človek metodološko zapustil, a vsebujejo umetno inteligenco, ki ima potencial, da se sama v celoti emancipira. Potencialno emacipatorne oblike so sonde, sateliti in automatoni. Istočasno pa tudi umetniški arhitektoni (planiti) in programoidi (umboti). Vse pa izhajajo iz biomehatronike, usmerjene v praznotelesno umetnost.

Arhitektura artikulira s pomočjo človekovega merila arhitekturne volumne. Ti pa določajo oblikovanje ambientov. S praznotelesno umetnostjo imam namen sešteti ontološke smisle obstoja arhitekturne umetnosti, ki ureja vse živo in umetno, bodisi teraformativno, orbitalno ali kozmistično. Arhitektura je največji dokaz, da smrti ni! Ta misel izhaja iz kozmistične filozofije, ki je utemeljila prva vesoljska plovila Sergeja Koroljova, ki so leta 1961 prvič s človekom poletela v bližnje vesolje.

Manifestativna aksiomatičnost

Idealen gledalec človekove optimalne projekcije in njene osrednje manifestacije - arhitekture, je sonce, ki s svojo nenehno nuklearno cepitvijo energetsko oskrbuje, osvetljuje in poganja človekov skelet ter karizmo. Osvetljuje izoblikovan volumen obdajanja - arhitekturo, ki ga skupaj z Zemljinim magnetnim ščitom varuje pred vesoljskimi nevihtami in rentgenskimi presvetlitvami. Magnetni ščit je eden največjih fenomenov, ki nam ga je izoblikovala priroda.

Digresija: Na tem mestu bi rad opozoril bralce portala+ na dosežke matematika in astronoma Milutina (Milana) Milankovića, s katerim sem se srečal prek atlasa Meseca in Marsa pred desetletji, z njegovimi dosežki pa se intenzivno srečujem skoraj leto dni. Konec digresije.

Sonce nam osvetljuje in oblikuje svet. Sonce je naš kinetični svetlobni modulator, ki s supremacijo in konstrukcijo razstavlja in ponovno sestavlja naše optimalnosti. Mi pa se mu povratno projeciramo z našo kognitivnostjo. Kozmistična arhitektura je načelno drugačna od orbitalne arhitekture, ki je že nameščena na Zemljini nizki orbiti. Orbitalna arhitektura je podvržena skupnemu gibanju s planetom Zemlja. Kozmistična arhitektura pa je vsa tista arhitektura, ki je izza ekvatorialne orbite in ni teraformativna.

Arhitektura je misel, zgrajena v meterialu. Dva modela se prepletata v arhitekturi. Osvetljeval bom dve nasprotni strukturi iz istega duhovnega okrožja, iz istega časovnega ravnovesja, ki v zmontiranem pogledu zajemata izhodišča in vsebine vesoljske arhitekture. Psihologijo in formo, dve paralelni umetniški strukturi:

a.) sliko Vasilja Kandinskega z naslovom Brez naslova, iz leta 1920

b.) sliko Kazimirja Maleviča z naslovom Supremus št. 56, iz leta 1916.

Jezik premisleka vizualizacij se razlikuje zaradi različnih historičnih struj, ki so ju izoblikovale. V Supremusu gledamo operacijo optimalne projekcije, ki teži k namestitvi materialno-kulturne strukture (arhitekture-arhitektona) med Zemljo in Mesecem, da bi lahko tretja, nečloveška inteligenca iz nje razbrala obstoj človeštva. V Supremusu št. 56 prepoznamo veliko željo, da bi namestili planite na navidezno točko, kjer se privlak planeta in naravnega satelita izenači.

V sliki Brez naslova Vasilija Kandinskega pa poteka proces podvojene patologizirane travmatičnosti. Opazujemo ranjeno zvezdnost. Na zvezdi poteka proces njenega zatemnjevanja in prehajanja barvnega kroga v črnino. Na sliki Brez naslova prevladujejo črni pravokotniki, postavljeni prek zvezdne barvitosti. Kandinski formalno in vsebinsko generira psihologijo barve. Za razliko od Supremusa št. 56, ki je v osnovi načrt optimalne projekcije, je slika Kandinskega projekcija psihološkega. Kandinski patologizira zvezdno duhovno vertikalo. Astralna telesnost se projecira v njeni barvi. Z eno od barv iz barvnega kroga se manifestira karizma tistemu, ki jo gleda (podobno kot pri Johanu Wolfgangu Goetheju; O teoriji barv). V drugem procesualnem ritmu pa Kandinski zatemnjuje zvezdno-telesnost s patološkim, psihopatološkim. Tako barvno utripanje obvisi v zaukazanem, v črnem.

Oba vpogleda omogočata globinsko razumevanje umetnosti oblik in struktur vesoljske arhitekture, vesoljskega nadgraditeljstva. V obeh primerih je to ontološki vpogled v človekov napor, prepoznati lastno pozicijo v kozmosu. Tako oblikoslovni kot psihološko-dinamični. Na eni strani planit kot privlak za tujo inteligenco, istočasno - kot človekova monumentalna autorefleksija. Na drugi strani pa psihološka dogodkovnost, ki biva v arhitekturi s kozmističnim zastranjevanjem (primer Solaris, Lem & Tarkovski). Naj opozorim, da je Kandinski zelo redko v svojih umetninah tematiziral psihologijo zvezdnosti. Skupno obema strukturama je kozmična motiviranost, tako tematska kot vsebinska. Pri Maleviču gledamo vesoljsko arhitekturo kot optimalno projekcijo, pri Kandinskem pa zatemnitev kozmične zavesti.

Iz obeh modelov je razvidno, da mora biti kozmistična arhitektura na prvi stopnji povratek k gravitaciji 1, mogoče se bo to zgodilo s konceptom geostacionarne postaje Hermana Potočnika Noordunga. V obeh komentiranih primerih sta supremacija in astralna abstrakcija postavljeni ob bok pionirskim procesom tako vesoljske znanosti kot razvoju psihološke znanosti prejšnjega stoletja. Naj vas za konec opozorim, da letos obhajamo dvestopetdeseto obletnico rojstva najpomembnejšega filozofa vseh časov Georga Wilhelma Fridericha Hegla, ki nas je naučil, da vsi živimo znotraj oblik, ki jih določata kultura in zgodovina.

Naj živi človekova samorealizacija.