V zgodovini obstajajo ključne točke, ki določajo njen nadaljnji potek. Eden takih trenutkov v 20. stoletju je bil za Poljsko in Evropo 15. avgust 1920. Poljska, ki je leta 1918 ponovno postala neodvisna, se je takrat spopadla v odločilni, zmagoviti bitki z boljševiškimi četami, ki naj bi ogenj komunistične revolucije prenesle na vso Zahodno Evropo, izčrpano zaradi človeških in materialnih izgub po veliki vojni. Britanski diplomat Edgar D'Abernon meni, da je bila to osemnajsta najpomembnejša bitka v zgodovini sveta. Varšavsko bitko velja v enaki meri kot pristanek zaveznikov v Normandiji leta 1944 omenjati kot odločilni trenutek v boju proti totalitarizmu v Evropi. Železna zavesa, ki je razdelila Evropo na Jalti, je povzročila, da pomen, ki ga ima ta dogodek v zgodovini Evrope, v svetovnem spominu ni zapisan tako, kot bi si zaslužil. To velja tako za množično kulturo kot za zgodovinske knjige. Čas je, da končno zapolnimo to vrzel v evropskem spominu. Spominske slovesnosti ob obletnici bitke pri Varšavi bi morale potekati ne le v Varšavi, ne le na Poljskem, temveč tudi po vsej Evropi. V bitki nad reko Vislo ni zmagala samo Poljska, ta zmaga se je v veliki meri nanašala na svobodo evropskih narodov – prostost od totalitarne teme komunizma.

Zgodovinsko gledano se z letom 1920 zaključuje niz dogodkov, ki so se začeli še ob koncu 18. stoletja z delitvijo Poljske med Prusijo, Rusijo in Avstrijo. Bitka pri Varšavi je vrhunec ene najbolj izjemnih epizod v evropski in globalni zgodovini - gradnje sodobnega naroda. Naroda, ki se je rojeval brez države, na ostankih vojaškega in političnega poraza (vključno s številnimi poljskimi vstajami, zaporednimi nadomestki države) - v obdobju, ko je bila Poljska izbrisana z evropskega zemljevida, ki je trajalo od konca 18. stoletja do zaključka prve svetovne vojne. 

Prvi poljski fenomen, ki ga velja omeniti, je obseg preobrazbe poljske družbe iz fevdalne v eno najmodernejših civilnih evropskih družb, ki dejansko skoraj ni imela svojih lastnih državnih organov. Ogromno mrežo družbenih kulturnih inštitucij, športnih organizacij, kot na primer društvo Sokół, finančnih blagajn, znanstvenih društev, šolskih samoizobraževalnih klubov, je mogoče primerjati le z reformami, ki jih je izvedla močna osrednja oblast na Japonskem v obdobju Meiji. Ta velika poljska demokratična revolucija v drugi polovici 19. stoletja je potekala kljub tujim silam, ki so zavzele Poljsko. To dokazuje, da so Poljaki lahko izpeljali zaključke iz lastne zgodovine in se združili ob najsodobnejših konceptih - pozitivizma, demokratičnih reform, krepitve vloge žensk in družbenih množic. Brez zmage na razsvetljenskih frontah izobraževanja, znanosti in družbene misli ne bi bilo zmage na frontah vojaških bojev.

Ta izjemna zgodovina prve poljske demokratične revolucije ni poznana širše v Evropi. Vendar navsezadnje gre za zgodbo na nivoju literarnega bisera, kot je Tocquevilljevo delo Demokracija v Ameriki. Takoj po ponovni pridobitvi neodvisnosti leta 1918 je Poljska uvedla eno najmodernejših socialnih in volilnih zakonodaj v zahodnem svetu. Občutek za ponovno pridobljeno svobodo je premagal predsodke in skušnjavo diskriminacije širših družbenih skupin. Poljska je morala zgraditi enotnost in povezanost celotnega naroda. Intelektualno delo, opravljeno v poznem devetnajstem stoletju, je moralo najti svoje nadaljevanje v državnem delu skupaj z okrevanjem javnih institucij po letu 1918

Poljski pojav je torej zgodba o demokratizacije, ki je bila drugačna kot zahodnoevropska. To je zgodovina demokratizacije ob hkratnem ponovnem pridobivanju neodvisnosti ter družbene in politične subjektivnosti. Je zgodba o modernosti, zgrajene kljub imperializmu, absolutizmu in despotizmu sil, ki so vladale v Evropi v 19. stoletju. To je zgodba, kronana z izjemno zahtevnim izpitom državne zrelosti – Poljska se je manj kot dve leti po ponovni pridobitvi neodvisnosti morala soočiti s totalitarno grožnjo boljševizma.

Vojna z boljševiki je bila dokaz izredne politične enotnosti poljskega naroda. Julija 1920 je bila ustanovljena vlada narodne obrambe z Wincentyjem Witosom, voditeljem ljudskega gibanja, na položaju predsednika valde in z Ignacyjem Daszyńskim, enem izmed voditeljev poljske levice kot namestnikom predsednika vlade. Politične razlike očetov poljske neodvisnosti iz vseh strank so bile ob nujni obrambi države v na novo rojeni domovini manj pomembne. Poljska politična elita je opravila zrelostni izpit v najbolj kritičnem trenutku za državo. Poljska družba je množično ter ob veliki vključenosti katoliške cerkve podpirala vojaške napore. Boljševiške čete so se borile proti narodu, ki se ni nameraval odreči tako težko pridobljeni neodvisnosti.

Osrednja točka poljsko-boljševiške vojne je bila ravno bitka pri Varšavi, pogumen protinapad proti boljševiškim silam, ki so segale globoko na Poljsko. Izvedli so ga poveljnik maršal Piłsudski, načelnik štaba Tadeusz Rozwadowski in operativni poveljniki, kot so bili general Władysław Sikorski ter Edward Śmigły-Rydz.

Ugledni francoski vojaški zgodovinar Hubert Camon je menil, da je obkrožujoč manever, ki je Poljakom prinesel zmago v bitki pri Varšavi, emanacija napoleonskega manevra. Ob minimalnih lastnih izgubah je bila mogočna boljševiška vojska, ki je z velikim zagonom korakala proti zahodni Evropi, poražena. Vojaška mobilizacija poljske družbe je bila izredna, od upoštevanju dejstva, da bila Poljska med prvo svetovno vojno ena najbolj poškodovanih držav. Odziv Poljakov je bil izjemen, kar dokazuje vrtoglava hitrost nastanka vojske prostovoljcev pod poveljstvom generala Hallerja, ki je hitro presegla število 100.000 vojakov.

Mediji so zmago Poljakov označili za "Čudež na Visli", podobno kot "Čudež na Marni" iz prve svetovne vojne, ko so francosko-britanske čete ustavile nemško vojsko. Poljsko-boljševiška vojna ne pomeni samo spopada med velikimi vojskami, spektakularnih naporov celotne družbe ali strateškega genija poveljnikov. Gre tudi za boj obveščevalnih služb, torej šifer, razuma in intelekta. Veliki junak tajne fronte bitke pri Varšavi je Jan Kowalewski, poljski vojaški obveščevalec, ki je zlomil sovjetske šifre. Njegovo delo je omogočilo pridobivanje ključnih informacij za razvoj poljske operativne strategije. Je tihi junak, ki je odigral ključno vlogo in je leta 1920 pomogel zaustavitvi sovjetske agresije na Evropo. Še več, med drugo svetovno vojno je bil pomembna osebnost v operaciji Trojnog poljske vlade v izgnanstvu v Londonu, ki je imela nalogo, da pripravi zavezniško invazijo na Balkan s spremembo zavezništev Italije, Romunije in Madžarske. Na žalost je zaradi Stalinovih pritiskov Roosevelt opustil načrt pristanka na Balkanu, ki ga je forsiral Winston Churchill. Če bi bil potek zgodovine drugačen, bi Jan Kowalewski lahko dvakrat rešil Srednjo in Vzhodno Evropo pred totalitarnim svetom sovjetske prevlade.

100. obletnica bitke pri Varšavi spada med najpomembnejše obletnice moderne svobodne Evrope. Poljaki so rešili Zahod pred izkušnjo totalitarnega genocida, ki so ga ugledni francoski zgodovinarji opisali v znameniti Črni knjigi komunizma. Poljska izkušnja komunizma z njegovimi tragičnimi in dolgotrajnimi posledicami za našo državo in poljsko družbo je pogosto napačno razumljena. Zapuščina postkomunizma je resničen problem, ki deformira družbeno in institucionalno realnost držav, ki so doživele demokratično preobrazbo. Władysław Reymont, veliki poljski pisatelj in dobitnik Nobelove nagrade, je po bitki pri Varšavi napisal knjigo Upor, ki alegorično prikazuje upor živali proti človeku – ter upodablja totalitarne mehanizme. To je storil dvajset let pred Georgeom Orwellom in njegovo znamenito Živalsko farmo. To delo je lahko napisal, ker so Poljaki izkusili spopad s komunizmom pred Zahodom. Varšavska bitka je bila tudi vrhunec več kot petdesetih let poljske demokratične revolucije, ene najbolj izjemnih in neopisanih primerov v Evropi v drugi polovici devetnajstega in začetku dvajsetega stoletja. Gre za zgodovino velikega domoljubja, verske predanosti, vojaške genialnosti in pomena šifer. 

Poljsko-boljševiška vojna je temeljni trenutek nastanka sodobne Poljske in stična točka celotne Evrope, čeprav se tega morda ne zavedamo. Dejanska točka spopada dveh različnih civilizacij. Nihče se  tega ni zavedal bolje kot Karol Wojtyła, rojen leta 1920, pozneje papež Janez Pavel II: "Od rojstva imam velik dolg do tistih, ki so se takrat lotili boja proti napadalcu in zmagali, za kar so plačali s svojim življenjem." Obveza plačila dolga ostaja na vseh nas. Stota obletnica od zmagovite bitke pri Varšavi je odlična priložnost, da na to spomnimo nas in vso Evropo.

Mateusz Morawiecki je predsednik vlade Republike Poljske. Besedilo je istočasno objavljeno v poljskem mesečniku "Vse, kar je najpomembnejše" v okviru skupnega projekta z Inštitutom za narodno spravo.