Če se ne motim, sta v teh dneh v ospredju mednarodnega zanimanja dve zadevi na B: demokratski predsedniški kandidat Joe Biden in vzhodnoevropska diktatura Belorusija, ki jo od leta 1994 (že 26 let) vodi Aleksander Lukašenko. Problem je v tem, da si je po zgledu voditeljev onstran vzhodne meje zaželel predsedniški položaj tudi za naprej in je temu primerno vplival na organizatorje volitev oz. na poročevalce o njihovih izidih. Prva skupna točka med Bidenom in Belorusijo je, da nista nekaj novega. Bidena se ne spominjamo le kot podpredsednika Obamove demokratske administracije, ampak tudi kot senatorja, ki je - v začetku z zadržki, nato pa brez njih - podpiral širitev Nata vključno s Slovenijo. Bidena in Beloruse druži tudi zaskrbljenost zaradi letošnjih volitev. Po kritičnih izjavah državnega sekretarja Pompea in predstavnikov Bele hiše je beloruske volitve za nepoštene razglasil tudi Joe Biden:

"Po predsedniških volitvah, ki so bile omadeževane z goljufijo, zdaj državljane, ki so mirno protestirali z zahtevo po točnem štetju glasov, preganjajo s policijo, ki uporablja svetlobne granate, solzivec in gumijasto strelivo. Lukašenkov režim je preprečil dostop do interneta, aretiral protestnike in neodvisne novinarje in poskusil zapreti usta tujim opazovalcem. To niso dejanja političnega voditelja, ki bi bil prepričan, da je zmagal na poštenih volitvah. Zahvaljujoč pogumnim državljanom - novinarjem, aktivistom in navadnim ljudem, ki beležijo te izredne dogodke - poznamo resnico o režimskih napadih na demokracijo … Moja administracija se ne bo nikoli izogibala obrambi demokratičnih načel in človekovih pravic; skupaj z našimi demokratičnimi zavezniki in partnerji bomo enoglasno zahtevali spoštovanje teh pravic."

Poročila v nemških in ameriških časopisih navajajo zastrašujoče podatke o policijskem nasilju, o več tisoč aretiranih, o mučenjih in poškodbah. Ljudje iz štaba Tihanovske pravijo, da so Lukašenkovo protikandidatko tako rekoč prisilili k odhodu iz Belorusije, da ne bi postala simbol ali celo mučenica protivladnega gibanja; nato pa se je na televiziji pojavil Lukašenko z izjavo, da on nikamor ni pobegnil.

Razmere v Belorusiji spominjajo na čas, ko so v Jugoslaviji zaradi knjig in člankov zapirali najbolj nadarjene avtorje, kot so bili Milovan Đilas, Vlado Gotovac in Jože Pučnik. V Belorusiji so namreč zaprli blogerja Sergeja Tihanovskega, čigar žena Svetlana je kandidirala proti Lukašenku. Če zanemarimo dejstvo, da v Jugoslaviji ni bilo volitev, na katerih bi kdorkoli nastopil proti Titu, bi lahko sklepali, da se danes v Belorusiji piše jugoslovansko leto 1956 in je potemtakem Belorusija v zaostanku za približno 60 let. Nekoliko milejša sodba bi zaostanek zmanjšala na 40, morda celo 30 let, ko so nekdanji oporečniki iz Hrvaške in Slovenije vstopili v vladajočo politiko. Toda takšne primerjave vsebujejo nekatere težave oz. pasti. Razlika med Jugoslavijo in Belorusijo je v tem, da so "jugoslovanske" razmere v Belorusiji obstajale tudi v času faktične Jugoslavije oz. Sovjetske zveze, vendar sta obe mnogonarodni in komunistični državi propadli in razpadli, sovjetski oz. jugoslovanski sistem pa je v Belorusiji trajal še naprej, okoli trideset let. In še traja.

Težav s primerjavami je še več. Ne bi smeli namreč pozabiti, da je bil čas med letoma 1988 in 1992, ko so se osamosvojile in demokratizirale Slovenija, Hrvaška, višegrajske in baltske države, poseben čas. Pri nas smo ga imenovali slovenska pomlad, v bistvu pa je šlo za konec hladne vojne in zlom komunizma. Med zamudniškimi narodi so se znašli Srbi, na poseben način pa tudi Gruzinci, Ukrajinci in Belorusi, da o Kataloncih ali Kurdih ne govorimo. Srbi so doživeli svojo pomlad leta 2000, Gruzinci (Vrtnična revolucija) leta 2003, Ukrajina (Oranžna revolucija) pa konec leta 2004.

To je bil trenutek, ko je Slovenija prevzela predsedovanje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), in pisec teh vrstic je v Karpatih obiskal novega ukrajinskega predsednika Juščenka. Na moje presenečenje se je v dači pri Juščenku znašel tudi gruzinski predsednik Miša Sakašvili in po uvodnih zdravicah je stekel pogovor o prihodnosti nekdanjih sovjetskih republik. "Začelo se je", je rekel Sakašvili, "v Gruziji, nadaljevalo v Ukrajini, naslednja bo na vrsti Belorusija, na koncu bo padel Kremelj." Dačo v Karpatih in simpatična sogovornika sem zapustil zaskrbljen, vendar se v času mojega predsedovanja nista zgodili niti Belorusija niti Rusija, ampak Kirgizija, kjer sem bil navzoč pri dogajanju t.i. Revolucije tulipanov.

Putin je Lukešenka podpiral zadnjih dvajset let. Kako dolgo ga bo še?

Belorusija se je prebudila 30 let po Sloveniji, njen (tj. beloruski) problem pa je v tem, da so se tam ves ta čas - morda vse do današnjega dne - nedotaknjene ohranile avtokratske manire, ki smo se jih v Sloveniji večinoma znebili (čeprav so nas pogosto obiskovale med letoma 2008 in 2020). Še važnejše pa je drugo dejstvo. Ukrajina in Gruzija sta se po svojih revolucijah usmerili k Evropski uniji in Natu, tidve organizaciji pa jima nista prisluhnili, kot sta prisluhnili državam "velikega poka" (Big Bang), ampak sta celo pogledali stran, ko je Rusija odvzela Gruziji Abhazijo in Južno Osetijo, Ukrajini pa polotok Krim in Donbas.

Kaj se bo v prihodnjih mesecih dogajalo v Belorusiji, je težko napovedati. Lukašenko in njegov zaščitnik Putin sta pripravljena na dolgo obleganje, v katerem ne bosta izbirala klasičnih demokratičnih prijemov. Marsikaj pa je odvisno od Zahoda in od Nata, ki sta na bukareštanskem vrhu Nata leta 2008 pri Ukrajini in Gruziji pogledala stran. Marsikaj je odvisno od volitev v ZDA, na katerih bo kot Trumpov konkurent nastopil Joe Biden. Biden je v daljšem tekstu, ki ga objavlja revija Foreign Affairs, zapisal tole:

"Kot predsednik bom storil več kot samo obnovil naša zgodovinska partnerstva: morali si jih bomo - začenši z mano - predstavljati v novih okoliščinah današnjega sveta. Kremelj se boji močnega Nata, najbolj učinkovitega politično-vojaškega zavezništva v moderni zgodovini. Da bi se lahko zoperstavili ruskim napadom, moramo ohraniti ostrino vojaških zmogljivosti zavezništva, medtem ko bomo morali povečati njegove sposobnosti, da se bo lahko spoprijel z netradicionalnimi grožnjami, kot so uporaba korupcije kot orožja, dezinformacije in kibernetične tatvine. Rusiji moramo zaračunati dejanske stroške za njene kršitve mednarodnih meril in se postaviti ob bok ruski civilni družbi, ki se vedno znova zoperstavlja kleptokratskemu avtoritarnemu sistemu Vladimirja Putina."*

__________________

* Joseph R. Biden, Jr., "Why America Must Lead Again - Rescuing U.S. Foreign Policy After Trump", Foreign Affairs, March/April 2020.