Komentar

Odprto pismo Evropi: "Kot da smo potrebovali ta udarec, da bi doumeli, da je konec."

"Ali nam tolikokrat omenjana beseda Evropa sploh še kaj pomeni? Ali ima ta beseda pomen, ali sploh pomislimo na kaj, ko jo izgovorimo petnajstkrat v dnevu, ali pa mora napočiti nova kataklizma, da se bo to zaporedje črk znova napolnilo s pomenom?" se sprašuje madžarska pesnica Krisztina Tóth (1967), ki sodi med najbolj brane in priljubljene avtorice pri naših vzhodnih sosedih. Večkrat nagrajena avtorica je študirala kiparstvo in književnost, danes pa živi v Budimpešti, kjer poučuje kreativno pisanje in prevaja francosko poezijo. Je avtorica desetih pesniški in šestih proznih del, ki so prevedena v več kot petnajst jezikov. V slovenščino je že prevedena njena zbirka kratke proze Piksel (LUD Literatura, 2014), na letošnjih Dnevih poezije in vina na Ptuju pa se bo predstavila predvsem kot pesnica in avtorica Odprtega pisma Evropi.

22.08.2020 00:00
Piše: Krisztina Tóth
Ključne besede:   Krisztina Tóth   pismo   Evropa   Dnevi poezije in vina   Ptuj   Madžarska   pesnica

To pismo pišem kot državljanka države, ki ni ratificirala Istanbulske konvencije. Kot državljanka države, kjer nasilje znotraj družine predstavlja vsakodnevno težavo, kjer sta rasizem, v prvi vrsti diskriminacija Romov, in sovražni govor proti migrantom pogosto del uradne propagande. Kjer lahko tudi v parlamentu povsem mirno zbijajo šale na račun žensk.

Zdravnik, ki mi je poslušal srce, se ni opiral na izvide in sodobne slikovne preiskave. Z lastnimi ušesi je hotel slišati njegov utrip. Prisluhnil je pozorno, z resnim izrazom, s fonendoskopom v ušesih. Hotela sem se oglasiti, povedati nekaj o občasno povečanem utripu in spremljajočem potenju zjutraj na avtobusu, a mi je pokazal, naj bom tiho, in vmes izvajal drobne premike s hladnim lijačkom po mojem prsnem košu. Ko je končal, si je fonendoskop obesil okoli vratu in se nepričakovano oglasil: "Vem, kdo ste."

 

Presenetil me je, dobila sem občutek, da je dejansko zaslišal skrivnosti moje duše in mi zdaj zaupno sporoča, da pred njim nimam več nobenih skrivnosti, preko žilnih sten je slišal šviganje mojih želja, šušljanje dolgo potlačenih zamer, nežno utripanje še pred sabo skrivanih strasti. Nadaljeval je: "Vem, da ste pisateljica in pesnica. Prebral sem celo neko vašo knjigo, tisto s piksli. Torej ste vi taka nestvarna ženska?"

 

Presenečeno sem ga pogledala. Res verjame, da je med najinima poklicema tako velika razlika? Da je pesnik neko neživljenjsko bitje, ki sedi doma, odrezano od sveta, in zroč skozi okno ves dan čaka, da končno odpelje hrupni tovornjak za odvoz smeti in se izza vogala oglasi navdih?

 

Ustavimo se za trenutek. Stavim, da tudi vi mislite tako! Ali da je med vami gotovo kdo, ki misli tako. To, da je pesnik nekakšno razmršeno, zaradi sveta podivjano, osamljeno bitje, ki čepi doma in pravzaprav ne počne ničesar. No, dobro, včasih napiše kakšno vrstico.

 

Globoko sem vzdihnila: globlje kot prej, ko me je prosil, naj vdihnem. Pesem namreč ni destilat, ni čista abstrakcija, ampak vzporedna, čutna resničnost sama, pesem je esenca našega bivanja. Pesem je krivulja EKG.

 

 

***

 

Od takrat so minili meseci in svet je iztiril. Pri nas pravimo, da majhno nevšečnost pozdravi velika. Tudi moji nenadno povišani srčni utripi so se spremenili v enakomerno, disciplinirano, nadzorovano tesnobo. Svet je preplavila epidemija in nas opomnila na ponižnost. V trenutku, ko je človek mislil, da je vsemogočen, ko je o človeških genih izvedel že skoraj vse, se je pojavil droben virus in mu pognal strah v kosti. Tu, v Evropi, vlada kljub napetostim, ki lahko kadar koli eksplodirajo, sorazmeren mir. Vojna v klasičnem pomenu besede je nazadnje divjala v devetdesetih letih na Balkanu. Zdaj smo lahko v teh mesecih izkusili strah, izvedeli smo lahko, kako je, ko naše življenje iztiri iz vsakdanjosti, ko moramo odložiti svoje drobne zamere in se zediniti zato, da bi preživeli in prenesli udarec. Najrevnejši, ki živijo na obrobju, zdaj neizbežno drsijo na skrajni rob družbe, izgubljeni so, končajo na ulici, umrejo od lakote. Njim moramo najbolj prisluhniti. Že leta govorimo o onesnaženosti okolja, o podnebnih spremembah, o prekomerni potrošnji, o morilskih, strupenih učinkih hitečega sveta, a kot da smo potrebovali ta udarec, da bi doumeli, da je konec. Temeljito moramo razmisliti o tem, kako živimo. Strašljivo je, kar se je zgodilo in kar se še vedno dogaja, a kot da je bilo potrebno prav to, da je dosežen tolerančni prag ljudi. Izkusili smo, kako je, ko po stalnem hrupu, ki ubija živce, na ulicah nenadoma nastopi oglušujoča tišina: vsi zaprepadeno obstanejo, obračajo se, ne morejo verjeti, da je to sploh mogoče.

 

Ali se je res moralo zgoditi to, da bi lahko končno razumeli velikokrat ponavljane besedne zveze podnebne spremembe, podnebne spremembe, podnebne spremembe, prekomerna potrošnja, prekomerna potrošnja, prekomerna potrošnja, in začeli razmišljati o njihovem izvornem pomenu? Ali mora doma res zmanjkati še zadnja marmelada, izumreti beli nosorog in se napolniti še zadnji bolnišnični oddelek, ki še razpolaga z respiratorjem, da bi končno dojeli njihov pomen? 

 

Koliko tisočkrat smo v svojem odraslem, zavestnem življenju slišali besedo rasizem? Smrt Georgea Floyda, sekvence konkretnega, nesmiselnega in brutalnega trpljenja konkretnega človeka so besedi znova dale pomen in protestno gibanje Black Lives Matter je kot hurikan zavel po Ameriki, potem pa še tu, po Evropi. Z enako silo kot prej begunska kriza in Me Too. Toda tudi to se bo pomirilo, kot so se umirili valovi Me Too. Le kaj bo ostalo od teh s čustvi nabitih, bojevitih zagonov v prihodnjem letu? Kakšen temnopolti napovedovalec več? Kaj je ostalo po Me Too? Veseli smo lahko, da v družbi tišje pripovedujejo šale na račun plavolask. Veseli smo lahko, ker je tudi to nekaj. Toda pesnik v moji domovini in tudi v mnogih drugih krajih je še naprej bradat, brkat, ali vsaj očalast moški, in da bi se to spremenilo, bo tudi po najbolj optimističnih izračunih trajalo desetletja. Ali nam bo po teh gibanjih in kriznih valovih uspelo preoblikovati naše razmišljanje? Ali slišimo opozorilne znake?

 

To pismo pišem kot državljanka države, ki ni ratificirala Istanbulske konvencije. Kot državljanka države, kjer nasilje znotraj družine predstavlja vsakodnevno težavo, kjer sta rasizem, v prvi vrsti diskriminacija Romov, in sovražni govor proti migrantom pogosto del uradne propagande. Kjer lahko tudi v parlamentu povsem mirno zbijajo šale na račun žensk. 

 

Ali nam tolikokrat omenjana beseda Evropa sploh še kaj pomeni? Ali ima ta beseda pomen, ali sploh pomislimo na kaj, ko jo izgovorimo petnajstkrat v dnevu, ali pa mora napočiti nova kataklizma, da se bo to zaporedje črk znova napolnilo s pomenom?

 

To sprašujem kot državljanka države, ki leži v bolnem srcu Evrope z zoženimi koronarnimi žilami, in je šele od leta 2004 članica Evropske unije. Takrat, tistega leta smo mi, Madžari, nenadoma doumeli, kaj nam pravzaprav pomeni beseda Evropa, a potem je njen pomen spet zbledel. Če se pojavi, se to večinoma zgodi ob finančni podpori Unije. Evropa je z zvezdami okrašena modra zastava, ki jo izobesijo ob določenih dogodkih. Je zemljepisni pojem, ni pa kulturno zgodovinsko in duhovno polje. Če straši duh njenega izvornega pomena, se to ponavadi zgodi proti nečemu. Zakaj? Evropa je tedaj območje, ki ga je treba obraniti pred barbarstvom, zasedbo, migranti. Ali pa je grozeča ideja, ki hoče izbrisati našo enkratnost in nacionalne karakteristike. Za božjo voljo, ali naj bi Evropa res pomenila to? Ali dejansko verjamemo, da tukaj bije srce sveta? 

 

Sploh pa, utihnimo za pol sekunde: ali še bije? Uh, kako mi je odleglo. Jaz ga slišim. Kaj pa vi?

 

Poskušajmo osvežiti, katere so njene glavne žile! Judovsko-krščanska in grško-rimska kultura, kajne? Te jo hranijo še vedno, ob vsakem vdihu nas spomnijo, da smo Evropejci. V vsej globini to zares začutimo takrat, ko nas usoda ponese v druge kraje sveta. V Ameriki ali Aziji takoj, kljub vsakršnim jezikovnim omejitvam in kulturnim razlikam, z drugimi Evropejci začutimo več skupnega, ker človek v konkretni, praktični situaciji veliko bolj kot morebitne razlike začuti skupno zgodovino in usodo. Pomislite le, koliko več skupnosti začuti popotnik takrat, ko v tujini zasliši besede svojega maternega jezika, v primerjavi s tistikrat, ko se v zatohlem jutranjem avtobusu stiska s svojimi sodržavljani. Tam, med množico, hlastajoč za zrakom, ne pomisli, kako dobro je slišati ljubi materni jezik. Če pa že, če obstaja neko tako čudno bitje, potem je to gotovo pesnik. 

 

Ko ne sedi doma, ko ne čaka, da se odpelje hrupni tovornjak za odvoz smeti in se izza vogala oglasi navdih, zbira besede. Ko pa ne zbira besed, je na preži. Z resnim obrazom prisluškuje notranjosti, tako kot kardiolog s fonendoskopom.

 

Globoko vdihnimo pod svojimi maskami, takole, vsi hkrati. Nekaj šklepeta tukaj, okoli srca. Nekaj je narobe z Evropo. Verjemite nam. Morda sodobne slikovne preiskave tega še ne pokažejo, toda sliši se. In pesem pokaže. Utihnimo, prisluhnimo! Berimo pesmi. 

 

(Prevedla Gabriella Gaál)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
14
26.10.2020 21:05
Trenutne razmere kažejo, da je za boj s pandemijo dejansko potrebno angažirati vse razpoložljive sile in s tem tudi oborožene ... Več.
Piše: Božo Cerar
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
4
25.10.2020 11:00
Ta prispevek je odziv na nedavno javno mnenje Ivana Simiča, ki je bilo 20. oktobra 2020 pod naslovom Koliko solz, besed obupa, ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Vsi smo del razvoja razsvetljenskega sveta, ki nas brani pred religioznimi in ideološkimi patologijami.
2
24.10.2020 21:00
Maska je vodilni specializiran medij, namenjen scenski umetnosti v Srednji Evropi, ki vseobsežno obravnava izbrane teme in jih v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Življenje je kredit in debet, za vsakim dejanjem pa nepredvidena posledica ...
6
23.10.2020 21:00
Debet in kredit res pomenita ravnotežje in to je tisto, kar potrebujemo v tem trenutku, ko se spopadamo s pandemijo novega ... Več.
Piše: Keith Miles
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
11
22.10.2020 21:20
Izhodišča za program Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo je dokument, v katerem avtorji po začetni oceni stanja v ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
13
21.10.2020 20:00
Ko v skupnost udari huda kognitivna disonanca, sta možnosti samo dve. Kakšna razpade na plemena, ki se najprej zmerjajo, potem ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
26
20.10.2020 21:00
Nastopil je čas za imena odgovornih za blamažo Fursa, za uničena življenja, za uničene družine, za (ne)znane bolezni, za vse ... Več.
Piše: Ivan Simič
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
8
19.10.2020 22:45
Vsak dan smo bližje trenutku, ko ne bo imelo več nobenega smisla iskati razlogov in krivcev za to, da smo kot država in nacija ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
22
18.10.2020 20:28
Slovenija se sooča s silovitim drugim valom Covida. Lahko bi rekli, da je bila naša fašistoidna vlada očitkom navkljub premalo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
19
18.10.2020 11:00
Naš predsednik vlade javnost redko sploh ogovori. Popolno nasprotje komunikacije in odnosa do državljanov, kakršnega vodi na ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kvartet med epidemijo: Predstava, ki je ne bo nihče nikoli videl
2
17.10.2020 20:40
Pred menoj je knjiga, namenjena predstavi, ki je ne bo nihče nikoli videl. Knjiga je posebne vrste umetniško delo, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
18
14.10.2020 21:30
Neverjetno, ampak Karl V. Erjavec je ponovno postal predsednik upokojenske stranke še pred formalnim kongresom stranke, ki bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
8
13.10.2020 21:00
Po tridesetih letih in ne glede na volilni sistem bo potrebno rehabilitirati konservativni in konstruktivni del slovenskega ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
3
11.10.2020 22:40
Oblast se ni odločila le za ohranjanje stabilnosti velikih sistemov in kapitala, temveč je delovala na planu ohranitve ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
16
11.10.2020 21:00
Slovenija je končno dobila načelno koalicijo, ki lahko prepreči zdrs v iliberalno demokracijo. Koalicija ustavnega loka (KUL) bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Elektrike ni. Vse je samo - magnetizem.
4
10.10.2020 21:00
V petindvajsetih letih odkar je zaključil svoje izobraževanje naSchool of Audio EngineeringvAmsterdamu, se je izoblikoval v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Drugi val je udaril med nas, čaka nas dolga in težka zima!?
17
09.10.2020 00:00
Navdušeno navijanje za Rogliča in Pogačarja v drugi polovici septembra je krivuljo okužb z novim koronavirusom že pred desetimi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kratek esej o plačah: Je nagrajevanje v Sloveniji pošteno in pravično?
3
07.10.2020 21:59
Ena najbolj pogostih debat bo vedno o poštenem in pravičnem nagrajevanju in obdavčevanju dohodkov. Pri tem si seveda poštenost ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dnevnik iz karantene: Prvo neposredno bitko s koronavirusom smo dobili, a vojna bo še prekleto dolga.
4
06.10.2020 21:44
Dan po koncu karantene je oblačen, a za nas sije sonce. Stran od množic se sprehodimo po mestu in uživamo na svobodi. Čakamo na ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Bi Trumpova zmaga na novembrskih volitvah res prinesla konec sveta, kot ga poznamo?
7
04.10.2020 23:00
Komentar smo prejeli nekaj ur pred uradnim sporočilom iz Bele hiše, da je bil predsednik Donald Trump pozitiven na testu za ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 4.895
02/
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.590
03/
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2.445
04/
Pred nami je odločilen teden: Če nam uspe ustaviti napredovanje virusa, se bomo izognili Bergamu, v nasprotnem primeru bo zelo hudo
Uredništvo
Ogledov: 2.155
05/
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.222
06/
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
Simona Rebolj
Ogledov: 2.428
07/
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
Božo Cerar
Ogledov: 1.454
08/
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
Bine Kordež
Ogledov: 1.421
09/
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
Žiga Stupica
Ogledov: 1.119
10/
Življenje je kredit in debet, za vsakim dejanjem pa nepredvidena posledica ...
Keith Miles
Ogledov: 1.027