Komentar

Odprto pismo Evropi: "Kot da smo potrebovali ta udarec, da bi doumeli, da je konec."

"Ali nam tolikokrat omenjana beseda Evropa sploh še kaj pomeni? Ali ima ta beseda pomen, ali sploh pomislimo na kaj, ko jo izgovorimo petnajstkrat v dnevu, ali pa mora napočiti nova kataklizma, da se bo to zaporedje črk znova napolnilo s pomenom?" se sprašuje madžarska pesnica Krisztina Tóth (1967), ki sodi med najbolj brane in priljubljene avtorice pri naših vzhodnih sosedih. Večkrat nagrajena avtorica je študirala kiparstvo in književnost, danes pa živi v Budimpešti, kjer poučuje kreativno pisanje in prevaja francosko poezijo. Je avtorica desetih pesniški in šestih proznih del, ki so prevedena v več kot petnajst jezikov. V slovenščino je že prevedena njena zbirka kratke proze Piksel (LUD Literatura, 2014), na letošnjih Dnevih poezije in vina na Ptuju pa se bo predstavila predvsem kot pesnica in avtorica Odprtega pisma Evropi.

22.08.2020 00:00
Piše: Krisztina Tóth
Ključne besede:   Krisztina Tóth   pismo   Evropa   Dnevi poezije in vina   Ptuj   Madžarska   pesnica

To pismo pišem kot državljanka države, ki ni ratificirala Istanbulske konvencije. Kot državljanka države, kjer nasilje znotraj družine predstavlja vsakodnevno težavo, kjer sta rasizem, v prvi vrsti diskriminacija Romov, in sovražni govor proti migrantom pogosto del uradne propagande. Kjer lahko tudi v parlamentu povsem mirno zbijajo šale na račun žensk.

Zdravnik, ki mi je poslušal srce, se ni opiral na izvide in sodobne slikovne preiskave. Z lastnimi ušesi je hotel slišati njegov utrip. Prisluhnil je pozorno, z resnim izrazom, s fonendoskopom v ušesih. Hotela sem se oglasiti, povedati nekaj o občasno povečanem utripu in spremljajočem potenju zjutraj na avtobusu, a mi je pokazal, naj bom tiho, in vmes izvajal drobne premike s hladnim lijačkom po mojem prsnem košu. Ko je končal, si je fonendoskop obesil okoli vratu in se nepričakovano oglasil: "Vem, kdo ste."

 

Presenetil me je, dobila sem občutek, da je dejansko zaslišal skrivnosti moje duše in mi zdaj zaupno sporoča, da pred njim nimam več nobenih skrivnosti, preko žilnih sten je slišal šviganje mojih želja, šušljanje dolgo potlačenih zamer, nežno utripanje še pred sabo skrivanih strasti. Nadaljeval je: "Vem, da ste pisateljica in pesnica. Prebral sem celo neko vašo knjigo, tisto s piksli. Torej ste vi taka nestvarna ženska?"

 

Presenečeno sem ga pogledala. Res verjame, da je med najinima poklicema tako velika razlika? Da je pesnik neko neživljenjsko bitje, ki sedi doma, odrezano od sveta, in zroč skozi okno ves dan čaka, da končno odpelje hrupni tovornjak za odvoz smeti in se izza vogala oglasi navdih?

 

Ustavimo se za trenutek. Stavim, da tudi vi mislite tako! Ali da je med vami gotovo kdo, ki misli tako. To, da je pesnik nekakšno razmršeno, zaradi sveta podivjano, osamljeno bitje, ki čepi doma in pravzaprav ne počne ničesar. No, dobro, včasih napiše kakšno vrstico.

 

Globoko sem vzdihnila: globlje kot prej, ko me je prosil, naj vdihnem. Pesem namreč ni destilat, ni čista abstrakcija, ampak vzporedna, čutna resničnost sama, pesem je esenca našega bivanja. Pesem je krivulja EKG.

 

 

***

 

Od takrat so minili meseci in svet je iztiril. Pri nas pravimo, da majhno nevšečnost pozdravi velika. Tudi moji nenadno povišani srčni utripi so se spremenili v enakomerno, disciplinirano, nadzorovano tesnobo. Svet je preplavila epidemija in nas opomnila na ponižnost. V trenutku, ko je človek mislil, da je vsemogočen, ko je o človeških genih izvedel že skoraj vse, se je pojavil droben virus in mu pognal strah v kosti. Tu, v Evropi, vlada kljub napetostim, ki lahko kadar koli eksplodirajo, sorazmeren mir. Vojna v klasičnem pomenu besede je nazadnje divjala v devetdesetih letih na Balkanu. Zdaj smo lahko v teh mesecih izkusili strah, izvedeli smo lahko, kako je, ko naše življenje iztiri iz vsakdanjosti, ko moramo odložiti svoje drobne zamere in se zediniti zato, da bi preživeli in prenesli udarec. Najrevnejši, ki živijo na obrobju, zdaj neizbežno drsijo na skrajni rob družbe, izgubljeni so, končajo na ulici, umrejo od lakote. Njim moramo najbolj prisluhniti. Že leta govorimo o onesnaženosti okolja, o podnebnih spremembah, o prekomerni potrošnji, o morilskih, strupenih učinkih hitečega sveta, a kot da smo potrebovali ta udarec, da bi doumeli, da je konec. Temeljito moramo razmisliti o tem, kako živimo. Strašljivo je, kar se je zgodilo in kar se še vedno dogaja, a kot da je bilo potrebno prav to, da je dosežen tolerančni prag ljudi. Izkusili smo, kako je, ko po stalnem hrupu, ki ubija živce, na ulicah nenadoma nastopi oglušujoča tišina: vsi zaprepadeno obstanejo, obračajo se, ne morejo verjeti, da je to sploh mogoče.

 

Ali se je res moralo zgoditi to, da bi lahko končno razumeli velikokrat ponavljane besedne zveze podnebne spremembe, podnebne spremembe, podnebne spremembe, prekomerna potrošnja, prekomerna potrošnja, prekomerna potrošnja, in začeli razmišljati o njihovem izvornem pomenu? Ali mora doma res zmanjkati še zadnja marmelada, izumreti beli nosorog in se napolniti še zadnji bolnišnični oddelek, ki še razpolaga z respiratorjem, da bi končno dojeli njihov pomen? 

 

Koliko tisočkrat smo v svojem odraslem, zavestnem življenju slišali besedo rasizem? Smrt Georgea Floyda, sekvence konkretnega, nesmiselnega in brutalnega trpljenja konkretnega človeka so besedi znova dale pomen in protestno gibanje Black Lives Matter je kot hurikan zavel po Ameriki, potem pa še tu, po Evropi. Z enako silo kot prej begunska kriza in Me Too. Toda tudi to se bo pomirilo, kot so se umirili valovi Me Too. Le kaj bo ostalo od teh s čustvi nabitih, bojevitih zagonov v prihodnjem letu? Kakšen temnopolti napovedovalec več? Kaj je ostalo po Me Too? Veseli smo lahko, da v družbi tišje pripovedujejo šale na račun plavolask. Veseli smo lahko, ker je tudi to nekaj. Toda pesnik v moji domovini in tudi v mnogih drugih krajih je še naprej bradat, brkat, ali vsaj očalast moški, in da bi se to spremenilo, bo tudi po najbolj optimističnih izračunih trajalo desetletja. Ali nam bo po teh gibanjih in kriznih valovih uspelo preoblikovati naše razmišljanje? Ali slišimo opozorilne znake?

 

To pismo pišem kot državljanka države, ki ni ratificirala Istanbulske konvencije. Kot državljanka države, kjer nasilje znotraj družine predstavlja vsakodnevno težavo, kjer sta rasizem, v prvi vrsti diskriminacija Romov, in sovražni govor proti migrantom pogosto del uradne propagande. Kjer lahko tudi v parlamentu povsem mirno zbijajo šale na račun žensk. 

 

Ali nam tolikokrat omenjana beseda Evropa sploh še kaj pomeni? Ali ima ta beseda pomen, ali sploh pomislimo na kaj, ko jo izgovorimo petnajstkrat v dnevu, ali pa mora napočiti nova kataklizma, da se bo to zaporedje črk znova napolnilo s pomenom?

 

To sprašujem kot državljanka države, ki leži v bolnem srcu Evrope z zoženimi koronarnimi žilami, in je šele od leta 2004 članica Evropske unije. Takrat, tistega leta smo mi, Madžari, nenadoma doumeli, kaj nam pravzaprav pomeni beseda Evropa, a potem je njen pomen spet zbledel. Če se pojavi, se to večinoma zgodi ob finančni podpori Unije. Evropa je z zvezdami okrašena modra zastava, ki jo izobesijo ob določenih dogodkih. Je zemljepisni pojem, ni pa kulturno zgodovinsko in duhovno polje. Če straši duh njenega izvornega pomena, se to ponavadi zgodi proti nečemu. Zakaj? Evropa je tedaj območje, ki ga je treba obraniti pred barbarstvom, zasedbo, migranti. Ali pa je grozeča ideja, ki hoče izbrisati našo enkratnost in nacionalne karakteristike. Za božjo voljo, ali naj bi Evropa res pomenila to? Ali dejansko verjamemo, da tukaj bije srce sveta? 

 

Sploh pa, utihnimo za pol sekunde: ali še bije? Uh, kako mi je odleglo. Jaz ga slišim. Kaj pa vi?

 

Poskušajmo osvežiti, katere so njene glavne žile! Judovsko-krščanska in grško-rimska kultura, kajne? Te jo hranijo še vedno, ob vsakem vdihu nas spomnijo, da smo Evropejci. V vsej globini to zares začutimo takrat, ko nas usoda ponese v druge kraje sveta. V Ameriki ali Aziji takoj, kljub vsakršnim jezikovnim omejitvam in kulturnim razlikam, z drugimi Evropejci začutimo več skupnega, ker človek v konkretni, praktični situaciji veliko bolj kot morebitne razlike začuti skupno zgodovino in usodo. Pomislite le, koliko več skupnosti začuti popotnik takrat, ko v tujini zasliši besede svojega maternega jezika, v primerjavi s tistikrat, ko se v zatohlem jutranjem avtobusu stiska s svojimi sodržavljani. Tam, med množico, hlastajoč za zrakom, ne pomisli, kako dobro je slišati ljubi materni jezik. Če pa že, če obstaja neko tako čudno bitje, potem je to gotovo pesnik. 

 

Ko ne sedi doma, ko ne čaka, da se odpelje hrupni tovornjak za odvoz smeti in se izza vogala oglasi navdih, zbira besede. Ko pa ne zbira besed, je na preži. Z resnim obrazom prisluškuje notranjosti, tako kot kardiolog s fonendoskopom.

 

Globoko vdihnimo pod svojimi maskami, takole, vsi hkrati. Nekaj šklepeta tukaj, okoli srca. Nekaj je narobe z Evropo. Verjemite nam. Morda sodobne slikovne preiskave tega še ne pokažejo, toda sliši se. In pesem pokaže. Utihnimo, prisluhnimo! Berimo pesmi. 

 

(Prevedla Gabriella Gaál)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
500 let Martina Luthra: "Tu stojim in drugače ne morem! Bog mi pomagaj!"
13
15.04.2021 22:26
Šestnajstega aprila 1521 je avguštinski menih Martin Luther pred nemškim cesarjem v Wormsu zagovarjal svoje teze. Na dvor je bil ... Več.
Piše: Janez Gorse
Šteje samo, kakšen človek si
21
14.04.2021 21:08
Ljudje smo raznoliki. Levičarji, desničarji in tisti vmes, pa še vsi tisti na robu. Vendar je nam vsem, ne glede na kopico ... Več.
Piše: Ana Jud
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
43
12.04.2021 21:29
Med slovenskim predsedovanjem EU bo v središču pozornosti svoboda medijev, opozarja naš luksemburški sodelavec Bill Wirtz. Kot ... Več.
Piše: Bill Wirtz
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
28
11.04.2021 20:00
Vse večje število cepljenih proti novemu koronavirusu (Covid-19) nas navdaja z upanjem, da bo ta novodobna kuga kmalu za nami. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kozmični anarhizem in filozofija palanke
9
10.04.2021 23:53
Dejstvo je, da že več kot leto dni živimo na robu distopičnega sveta. Družbenega kolapsa si nismo nikoli predstavljali tako, kot ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
13
09.04.2021 23:59
Demokracija bo lahko napredovala kot Sistem ne le preko kaznovanja oziroma dokazovanja nepravilnosti ali mafijskih delovanj, ... Več.
Piše: Miha Burger
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
23
08.04.2021 22:00
Izkazalo se je, da skrajneži, ki mazohistično prebirajo portal+, nočejo Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Niti slišati ... Več.
Piše: Ana Jud
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
21
05.04.2021 23:45
Prispevek Andraža Terška (Dan po 1. aprilu) na tem mestu je kot običajno na prvi pogled logičen, dobro argumentiran in ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
28
04.04.2021 11:00
Zdaj smo se sredi resnih globalnih izzivov v Sloveniji znašli v situaciji resnega zdrsa. Kot narod s posebnimi potrebami se ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Vojaška parada je pravzaprav privid obvladovanja kriz, v resnici so simptom razpada
9
03.04.2021 23:59
Ideja vojaške parade izraža voljo imperija pri discipliniranju svojih provinc, v novejšem času pa nacij. Raznorodni paradni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dajte nam Univerzalni temeljni dodatek, kamne pa pošiljajte na Ministrstvo za splošno asistenco!
21
02.04.2021 22:45
Vrsto let smo poudarjali, da mora Slovenija povečati produktivnost, da bi lahko dosegla višje plače. Trdili smo, da so socialni ... Več.
Piše: Ana Jud
Dan po 1. aprilu: Tiranska je oblast, ki deluje nepravno. Prava ni več, so samo še prepovedi, zapovedi, dovoljenja in ukazi. Pa kazni.
37
01.04.2021 23:00
Slišal in prebral sem, da je nekdo (seveda vem, kdo) izjavil: Lahko potujete čez mejo, ampak, če plačate kazen. Slišal in ... Več.
Piše: Andraž Teršek
Vse najboljše, NATO: Največja nevarnost ni zunaj zavezništva, ampak znotraj
12
30.03.2021 23:57
Severnoatlantsko zavezništvo praznuje svoj dvainsedemdeseti rojstni dan. Ne brez razloga ga imenujejo za najuspešnejše in tudi ... Več.
Piše: Božo Cerar
Demokratični standardi?! Kaj je že to?
10
29.03.2021 23:57
Standard kvaliteteni nekaj relativnega, odvisen le od subjektivne presoje, še manj je standard demokracije odvisen le od moči ... Več.
Piše: Miha Burger
3. protikoronska vojna: Polovičarski ukrepi najbrž ne bodo dovolj, edina rešitev bi bil popolni lockdown!
23
28.03.2021 22:30
To, kar vlada uvaja zdaj, je bolj Blažev žegen kot kaj drugega. Zelo verjetno takšen delni lockdown ne bo preveč učinkovit, zato ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Lockdown, drugič? Zapiranje države je žal še vedno edini način za zaustavitev širjenja virusa
10
28.03.2021 10:00
Širjenje korona virusa ostaja še naprej za ves svet precejšnja neznanka. Seveda ni nobenega dvoma, da popolna omejitev vsakršnih ... Več.
Piše: Bine Kordež
Kozmistični misteriji: "Potrebne so nove forme. Nove forme so potrebne, če pa jih ni, je pa boljše nič."
1
27.03.2021 23:04
Kaj nam sporoča naša minljivost na horizontu večnosti? Da za vsem stoji Načrt ali Nič? V gledališču zastopam idejo Niča, ki mi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj sem se cepil proti Covid-19? Ker veliko bolj zaupam uradni medicini kot tistim, ki jo zaničujejo
21
25.03.2021 22:00
Se ne boste cepili proti Covid-19, čeprav bi se lahko? To bo bitka naslednjih mesecev in morda celo let. Vaša svobodna izbira bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
O fašizmu XXI. stoletja ali zakaj je strašenje s fašizmom Mussolinijeve Italije včasih deplasirano
9
24.03.2021 22:21
Na slovenski desnici ter nasploh odmevata obsodba lastnika portala NTA (Nacionalna tiskovna agencija) Aleša Ernecla, ki je ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zakaj bi bilo nadaljevanje zastaralnega roka za kazenski pregon tudi po prvostopenjski obsodilni sodbi treba "zamrzniti"
8
23.03.2021 22:30
V organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, sedijo tudi ljudje, ki jim je s ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
Bill Wirtz
Ogledov: 1.784
02/
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
Uredništvo
Ogledov: 1.358
03/
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
Ana Jud
Ogledov: 1.456
04/
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
Marjana Škalič
Ogledov: 1.084
05/
Šteje samo, kakšen človek si
Ana Jud
Ogledov: 978
06/
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
Simona Rebolj
Ogledov: 2.665
07/
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
Božo Cerar
Ogledov: 841
08/
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
Miha Burger
Ogledov: 830
09/
Neenakost med ljudmi (uvod): V Sloveniji je neenakost kljub vsemu še vedno med najmanjšimi na svetu
Bine Kordež
Ogledov: 684
10/
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
Andrej Drapal
Ogledov: 1.775