Na Bledu se začenja letošnji Blejski strateški forum (BSF), ki je že petnajsti po vrsti in po nekaj letih precejšne stagnacije, celo mednarodne obskurnosti ponovno gosti tuje premierje, zunanje ministre, dva predsednika države in dva šefa pomembnih mednarodnih organizacij. Ni skrivnost, da je blejski forum v času vlade Mira Cerarja, sploh pa Marjana Šarca zelo izgubil na svoji mednarodni "teži" in da so se pojavljale celo ideje o njegovi ukinitvi. Letos so se razmere vseeno zelo spremenile, bržkone ne le zaradi nove vlade, ampak tudi zaradi tega, ker Slovenija čez manj kot leto dni prevzema predsedovanje Evropski uniji. Med opaznejšimi udeleženci iz tujine bodo na Bledu letos češki predsednik vlade Andrej Babiš, bolgarski premir Bojko Borisov, italijanski predsednik vlade Giuseppe Conte, poljski premier Mateusz Morawiecki, madžarski predsednik vlade Viktor Orban, predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković in srbski predsednik Aleksander Vučić, pa tudi Thomas Bach, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, in Kristalina Georgieva, direktorica Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Med udeleženci in panelisti bodo še podpredsednik Evropske komisije in visoki predstavnik Evropske komisije za skupno varnostno in zunanjo politiko Josep Borell Fontelles, državna sekretarka na nemškem zunanjem ministrstvu Michelle Müntefering idr. Delovni naslov letošnjega strateškega foruma je Challenges and Opportunities in the Post-Covid-19 World (Izzivi in priložnosti v svetu po Covid-19, vir). Objavljamo prispevek našega sodelavca Iztoka Mirošiča, ki je analiziral geostrateške razmere v Evropi in svetu v času pandemije novega koronavirusa. Besedilo ne odraža uradnih stališč Ministrstva za zunanje zadeve, ampak zgolj in samo Mirošičevo osebno mnenje.
Ko že mislimo, da so nova pravila utirjeno na poti in razmerja med igralci skorajda določena na novo, se pojavi popolnoma nova sila. Ta z bliskovito hitrostjo vse skupaj podre in nas prisili začeti znova. Tekma je neizprosna in brez usmiljenja. Pandemija COVID-19 je kot orkan spremenila naša življenja in ravnanja držav. Kar je bilo še včeraj del vsakdana, danes ne obstaja več. Skupnosti se zapirajo v svoje meje. Brezobzirna tekma za zaščitne sanitetne potrebščine odrine solidarnost.
Globalni svet se je skrčil na regionalna in medsosedska usklajevanja držav. Multilateralne organizacije ostanejo na obrobju. Multilaterlaizem se umika geopolitiki. Suverenost nacionalne države oživi. Moderne družbe in države so morale sprejeti v sodobnosti skoraj neznane, že skoraj odpisane, a učinkovite, zgodovinske vzorce izolacije in družbene distance. Preoblikovanje in prilagoditev novi realnosti ni zgolj novi hit – je nuja preživetja. Nenazadnje, ne le EU, cel svet se vsaj tako kot zdravstvene krize boji grozeče gospodarske recesije in njenih žrtev.
Digitalni, binarni svet pospešeno ukinja analognega. Kdor ima - bodisi posameznik bodisi država - razvita sredstva in tehnologije komunikacije ter dela na daljavo, ima moč in vpliv. Pandemija je dokončno potrdila pomen digitalnih (mobilnih) tehnologij nove generacije za uveljavljanje interesov, vrednot in prevlade. Digitalno tekmo je razpihnila v požar nove blokovske vojne. Hkrati pa je nedemokratičnim, avtoritarnim sistemom ponudila priložnost za skoraj popolni nadzor ne le bolezni, temveč tudi posameznika in družbe ter jim omogočila realno vplivanje na skupnosti drugačnih vrednot. Digitalni svet je tudi svet tekmovanja vrednot, ideologij in družbenih sistemov. Evropska unija (EU) se je znašla pred novimi izzivi učinkovitosti svojega notranjega ustroja, temeljnih vrednot in zunanjega delovanja v globalnem svetu velikih igralcev. Pri tem se sooča tudi z varnostnimi grožnjami tistih, ki si ne želijo njene enotnosti in moči. EU je v centru pozornosti geopolitike velikih akterjev.
Kot skorajda pri vseh krizah, s katerimi se je ali se sooča EU, je tudi pri pandemiji koronavirusa trajalo kar nekaj časa, da je evropski motor začel delovati in obvladovati notranje nacionalne delitve. "Korona kriza" je pokazala soodvisnost EU članic. Ob vseh kritikah delovanja EU in njenih članic je pomembna ugotovitev, da je tudi šok nove pandemske COVID-19 krize evropska zveza preživela. Kljub drugačnim željam in pričakovanjem njenih nasprotnikov. Ne le preživela, EU se je celo okrepila in prvič v zgodovini soglasno in pospešeno sprejela Sklad za okrevanje in novi sedemletni proračun EU. Skrb za najbolj prizadete članice je bila izkazana. Prvič v zgodovini je EU dobila možnost zadolževanja kot entiteta, kar je bilo še do včeraj nepredstavljivo. To je pomemben politični signal. To so pomembni, čeprav začasni, novi elementi skupnosti.
Trije izzivi
Za notranjo kohezijo zveze (skupnosti) in uveljavljanje EU v globalnem svetu bo v naslednjem obdobju, ko grozi svetovna pandemijska gospodarska recesija, pomembno pravilno upravljanje predvsem treh izzivov:
1. Upravljanje nadaljevanja pandemije in njenih posledic s krepitvijo politik EU:
Virus ne bo izginil. Ne živimo v post-COVID svetu. V njem bomo živeli vsaj do iznajdbe zdravila ali cepiva, zato je potrebno krepiti odpornost (resiliance) družb in držav. EU ne sme ponoviti lekcije korona krize, ko so individualne nacionalne države atomizirano reševale čezmejne krize. Zdravstvo ostaja del nacionalnih politik, v EU pa moramo razviti dolgoročnejšo krizno solidarnost in sodelovanje pri reševanju skupnih in obsežnih problemov. Nujen je razvoj evropske zdravstvene suverenosti oziroma samozadostnosti proizvodnje sanitetne zaščitne opreme. Zdravstvena kriza lahko preide v gospodarsko in družbeno. Sklad za obnovo, čeprav začasen, je pomembno politično sporočilo enotnosti v času krize. Celo zmaga evropeistov nad suverenisti. Izdaja evropskih suverenih obveznic bi lahko na dolgi rok celo pospešila finančno avtonomijo EU od ZDA in prispevala k potencialu evra kot rezervne svetovne valute in s tem pomembnejši zunanjepolitični vlogi Unije. Sklad bo oblikoval prihodnost EU, saj vnaša elemente transnacionalne evropske ekonomske solidarnosti. Z javnimi investicijami in intervencijami lahko pomeni celo spremembo dosedanjega liberalnega EU ekonomskega modela. Fond je nujen za spopad z grozečo recesijo, v kateri so tako bogate kot revnejše članice EU soodvisne. Prav preprečitev novih delitev v EU na neprizadete s korona krizo (bogate) in prizadete s korona krizo (revne, zadožene) je glavna odlika sprejetega sklada. Bankrot ene članice bi namreč vplival na vse. Tega se je zavedla celo Nemčija, ki je imela veliko problemov s konceptom transakcijske unije in mutualizacije dolgov. Paradoksalno - korona kriza je EU prevrednotila iz problema v rešitev.
Posledično bi bilo zaželeno čim prej dokončati vzpostavitev delujoče bančne unije, posebej unije kapitalskih trgov, predvsem njenega tretjega elementa evropskega jamstva, ki mu nasprotujejo bogate članice zardi možne solidarizacije dolgov. To je osnova za povečanje globalne gospodarske konkurenčnosti EU, posebej v primerjavi s Kitajsko in ZDA, z ekonomsko in družbeno transformacijo v znanost, inovacije, digitalno in zeleno ekonomijo. Temu pravijo ekonomska suverenost EU. Pri tem je potrebno paziti, da ne bi dodatno zrasle prevelike disparitete v koheziji znotraj EU, ki bi povratno destruktivno delovale na že doseženo integracijsko stopnjo evropske zveze. Predvsem skrbi razlika v ekonomski potentnosti Nemčije z vsemi ostalimi, zlasti Italijo, ki omaguje. Naslednja od prioritetnih politik, pri kateri se zdi, da so pogledi znotraj EU najbolj disonantni, je evropska migracijska politika in politika azila. V EU obstaja zavedanje, da je trenutno stanje na teh dveh področjih, ki vplivata tudi na rast populizma in vzpon političnih skrajnosti, nevzdržno. Zdi se, da bo v EU prav ta dogovor najtrši oreh, a regulacija migracij in azila je dejansko nujna. Kakor je za delovanje enotnega trga in vlogo EU v geopolitičnem svetu velikih sil nujno razjasniti skupne evropske vrednote, še posebej vladavino prava.
Krepitev skupnih EU politik krepi zvezo in vsako posamezno članico v globalnih izzivih. Ključni v prihodnjem letu bo začetek delovanja solidarnostnega sklada in nacionalni načrti nujnih gospodarskih (razvojnih) reform držav, ki bodo sklad koristile. Sklad bo namreč uspešen le, če bodo sredstva porabljena za produktivno transformacijo in globalno konkurenčnost držav in družb v skladu za nacionalnimi prioritetami, za evropsko skupno dobro. Solidarnost in odgovornost. Digitalno, zeleno, odpornost.
2. Brexit
Korona kriza je pogajanja o ureditvi prihodnjih odnosov in partnerstva po koncu prehodnega obdobja med EU in Združenim kraljestvom (UK) postavila v ozadje zanimanja evropske javnosti. Pozitivnih posledic Brexita ne bo ne za UK ne za EU. Združeno kraljestvo je medtem postalo tudi manj ambiciozno glede tesnih odnosov z EU, pogajanja so tako rekoč v zastoju. Vprašljivo je celo izvajanje Severnoirskega protokola. London taktizira, išče maksimiranje svojih interesov, posebej večjih konkurenčnih prednosti na enotnem trgu. Medtem ko EU želi celovito pogodbo, želijo Britanci le enostaven prostotrgovinski sporazum in več separatnih področnih sporazumov. Zdi se, da bolj stremi k prioritetni sklenitvi prostotrgovinskih in sploh tesnejših odnosov z ZDA. Kljub dejstvu, da je britansko gospodarstvo skoraj polovično izvozno orientirano na EU in da je upravljanje korona krize prineslo skoraj 20 procentni upad britanskega GDP, Združeno kraljestvoišče svojo novo priložnost v novi politiki – Globalni Britaniji. To sicer ni v skladu z zavezami, ki jih je vlada v Londonu izkazala v Politični deklaraciji z EU ob sklenitvi izstopnega sporazuma.
Posebej skrbi, da Združeno kraljestvo brez priviligiranega statusa dostopa do obrambnega trga ne želi sporazuma niti na področju varnostno-obrambnega in zunanjepolitičnega sodelovanja z EU. Preferira dogovarjanje v formatu E3 z velikima članicama Nemčijo in Francijo ali bilateralne (regionalne) varnostne sporazume z državami članicami. To zna obrambno-varnostno sodelovanje med Unijo in Združenim kraljestvom v prihodnosti še bolj oddaljiti, saj se bo Otok oddaljeval od EU ekonomskih pravil in standardov, EU pa bo gradila strateško avtonomijo. Težje bi bilo tudi nujno sodelovanje na področju organiziranega kriminala, terorizma in nedovoljenih migracij.
Čeprav premier Boris Johnson zatrjuje, da je njegov cilj sklenitev sporazuma z EU do konca leta, so možnosti za to vsak dan bolj pičle, negativne posledice, trgovanje po pravilih WTO, pa za obe strani vse verjetnejše. Ni izključen niti začetek novih pogajanj po koncu prehodnega obdobja. Ob morebitnem ponovnem izbruhu novega vala koronavirusa na evropskem kontinentu in koncu prehodnega obdobja brez dogovora o prihodnjih odnosih med EU in ZK bi lahko bile gospodarsko politične posledice tako za Združeno kraljestvo kot EU lahko zelo težke.
Nujno je torej vložiti vse napore, da bi ob spoštovanju "rdečih črt EU" dosegli dogovor o prihodnjem partnerskem odnosu z Londonom. Sicer se morajo državljani in podjetja pripraviti na sistemski šok, ko Združeno kraljestvo ne bo več del EU carinske unije in enotnega trga. V kombinaciji s korona recesijo bi bila situacija izjemno zahtevna.
3. Nova geopolitična globalna hladna vojna:
Pandemija in razvoj digitalne tehnologije sta še zaostrila globalno tekmovanje velikih akterjev, zlasti dveh največjih – ZDA in Kitajske in oblikovanje novih svetovnih ravnotežij. EU je skoraj še edina velika sila zagovornica multilateralizma in mednarodnega prava, v varnostno-obrambnem smislu pa ostaja močno odvisna od ZDA in zveze NATO. To se kratkoročno ne bo spremenilo. Transatlantski odnosi so v preoblikovanju, saj ZDA pozornost selijo v Pacifik in Vzhodno Azijo. Kitajska je glavni izzivalec ameriške globalne dominance. Evropske zaveznice bodo morale v NATO, ki ostaja temelj evropske obrambe, prevzeti več bremen in sposobnosti reševanja situacij v svoji vzhodni in mediteranski soseščini, morda celo Bližnjem vzhodu. To se ne bo spremenilo niti po skorajšnjih predsedniških volitvah v ZDA. Ideje o "strateški avtonomiji " ali »"eopolitični EU", celo o evropski vojski, so srednjeročno težko uresničljive. Zaradi različnih pogledov znotraj EU in znižanja predvidenih proračunskih sredstev za Evropski obrambni sklad. Za enakopravnejši globalni nastop bo morala EU digitalno in inovativno transformirati svoje gospodarstvo.
Od multipolarnosti do bipolarnosti
Temeljni globalni gospodarski in kibernetski konflikt je torej bipolarni – med ZDA in Kitajsko. Gre skoraj za civilizacijski spopad dveh sistemov različnih vrednost in tudi ideologij. Slednja močno, agresivno prodira tudi v Evropo. Predvsem na Zahodni Balkan. Kitajska je v času korona krize izgubila nekaj zaupanja – predvsem zaradi obveščanja o epidemiji, dogajanja v Južnokitajskem morju, okoli otočja Galapagos, indijsko-kitajske meje ali Hong Konga. V nasprotju z Zahodom je njen ideološko-politični sistem daleč od pluralnega, demokratičnega in odprto-družbenega. Je enostrankarska država, vodilna v digitalnih sistemih množičnega nadzora in zbiranju osebnih podatkov. Digitalni Huawei, ki naj bi bil v lasti zaposlenih, je verjetno le nominalno zasebno in od države (tj. komunistične partije) neodvisno podjetje. V digitalni dobi je to lahko nevarno.
Do sedaj neenotni Zahod bo moral verjetno poiskati bolj poenotene poglede na kitajski globalni vzpon, predvsem pa njen prodor v Evropo, Afriko in Mediteran. Evropa je bolj ranljiva od ZDA. ZDA aktivno delujejo na popolni globalni ločitvi dobavnih verig, zato bo težko popuščala pri uveljavljanju tehnologije 5G. Motila bi jo celo evropska ekonomska nevtralnost do Kitajske. Popolne spremembe ameriške politike do Kitajske in Rusije ni pričakovati niti po predsedniških volitvah. Evropa išče poti, kako Kitajsko močneje vključiti v oblikovanje globalnih pravil za nove tehnologije. EU bi morala zmanjšati razkorak z ameriškimi tehnološkimi velikani in se zaščititi pred kitajskimi vdori. Vztrajati mora na investicijski reciprociteti s Kitajsko in zaščititi kritične infrastrukture in tehnologije. Zato se celo pojavljajo neformalna razmišljanja, da bi morale članice izstopiti iz kitajske evropske pobude 17+1. Predvsem pa bi morala EU s politiko širitve aktivno delovati na Zahodnem Balkanu in ga ne prepuščati strateškim tekmecem.
EU, ki je Kitajsko opredelila kot sistemskega rivala, sicer ne želi sodelovati v novi blokovski hladni vojni. A bo dejansko morala kot del Zahoda (ki ga opredeljujemo z vladavino prava, liberalno demokracijo, človekovimi pravicami in svoboščinami) zgraditi lastno digitalno suverenost in čim prej poenotiti svoje članice v politiki do globalnih groženj in posebej kitajskih aktivnosti. Kitajska delitve namreč spretno izkorišča (npr. izjava EU o Južnokitajskem morju). EU, ki je lansirala analizo v okviru "strateškega kompasa", ne sme biti več naivna. Kitajska je strateški izziv. Del te politike je tudi oživitev zavezniških transatlantskih odnosov in skupno uveljavljanje temeljnih postulatov zahodne civilizacije v digitalnem svetu. Kot zreli in sposobni zavezniški partnerji. Paradoksalno je, da moramo najprej ponovno oživiti trdno transatlantsko sodelovanje - in s tem poenotiti stališča Zahoda do Pekinga -, da bi potem lahko normalno poslovno sodelovali s Kitajsko.
Vseobsegajoča konferenca o prihodnosti EU, ki naj bi se začela v jeseni, bo morala obravnavati post COVID-19 vizijo strukture in delovanja EU, ki jo bodo opredelili tudi trije opisani izzivi. Že danes bo ta vprašanja naslovil tudi letošnji, petnajsti Blejski strateški forum (BSF) z naslovom Izzivi in priložnosti v post-COVID-19 svetu: sosedje-regije-globalni svet: Partnerji ali rivali?".
Iztok Mirošič, veleposlanik. Prispevek predstavlja osebno mnenje avtorja, v ničemer pa ne izraža ali odraža mnenja, stališča ali uradne informacije institucije, v kateri je zaposlen avtor (tj. Ministrstvo za zunanje zadeve).