Slovenska levica politiko Janeza Janše imenuje "janšizem". Čeprav gre za samostalnik, kot sta "komunizem" ali "stalinizem", ni dvoma, da je asociacija, ki jo "antijanšisti" želijo ustvariti pri sogovornikih, tista s fašizmom. To je najbolj očitno v sloganu "Smrt janšizmu!". Namen je predvsem propagandne narave, cilj je diskvalifikacija političnega nasprotnika. Ko se Janšo, stranko, ki jo vodi (SDS) in njene volivce označi za "janšizem", se jim odvzame politično legitimnost, ker se jih potisne v polje ideoloških fanatikov.

V mainstreamovski Sloveniji imajo vsi "izmi" negativno konotacijo, vključno z liberalizmom, ki se ga naslavlja samo še s psovko neoliberalizem. Izjema je komunizem, o katerem se skoraj ne sme več razpravljati. Lahko se mu prizna pozitivno vlogo v narodnoosvobodilni borbi (NOB), ne sme pa se kritizirati njegovih revolucionarnih dejanj. Brutalno nasilje (z vsemi zločini) takoj po vojni je že dolgo "drugorazredna tema", ki jo je nespametno odpirati, ker da razdvaja narod in vodi k revizionizmu. "Good guys" morajo ostati "good guys" ne glede na morebitna nova odkritja o njihovih dejanjih. Ostale omembe dediščine komunizma v negativnem kontekstu (na primer glede delovanja sodstva ali medijev) pa je levi politični pol s pomočjo mainstream medijev spretno označil za off limits; to so t.i. ideološke teme, ki se jih ne sme odpirati.

Če torej enačba janšizem = fašizem drži, verjetno ne bo težko najti vzporednice med SDS in italijanskimi neofašisti. Bolj konkretno: med programom SDS in programom italijanskih neofašistov. Programi so seveda samo del zgodbe, a nam vseeno ponujajo dober vpogled v deklarirani vrednostni sistem strank. Oziramo se na Italijo kot zibelko fašizma: Mussolini je bil Hitlerjev vzornik. Za začetek si torej poglejmo, kdo so italijanski neofašisti in za kaj se zavzemajo. Nato bomo primerjali njihov program s programom "janšistov" in predvsem s tistim od največjih "anti-janšistov" pri nas, stranko Levica, čeprav se je prav zaradi rivalstva z njo v zadnjih letih občutno radikalizirala tudi retorika Socialnih demokratov (SD).

Italijanska skrajna desnica je dvignila glavo

Italijanska skrajna desnica je v zadnjih letih nedvomno v vzponu. To je zaskrbljujoč fenomen za Italijo, za Slovenijo in za vso Evropo. Kriza, ki se bo verjetno še krepko zaostrila, bo sedanje svetovne nacionalistične trende še okrepila. To bi moralo skrbeti vsakega demokrata. Še pred nekaj leti smo se moralistično zgražali nad Berlusconijem, toda danes je njegova stranka Forza Italia med bolj zmernimi na italijanski desnici, kjer sta zelo glasni Salvinijeva stranka Lega (ki danes črpa glasove tudi na jugu) in Melonijevo gibanje Bratje Italije (Fratelli d'Italia). Zaskrbljujoče je, da se krepijo tudi izvenparlamentarne stranke in gibanja. S svojo nacionalistično, protievropsko in protiimigrantsko retoriko čedalje bolj radikalizirajo politični prostor.

Silvio Berlusconi, politik in premier, ki je neofašiste pripeljal v uradno nacionalno politiko in celo v vlado.

V skladu z italijansko ustavo je ponovno ustanavljanje fašistične stranke prepovedano. Na podlagi istega pravnega akta iz leta 1952 (Legge Scelba) je bila uvedena tudi lustracija fašističnih veljakov, ki za petletno obdobje niso imeli pravice biti izvoljeni ali glasovati na volitvah. Zakon prepoveduje apologijo fašizma: javno povzdigovanje načel ali metod fašizma in njegovih nedemokratičnih ciljev torej ni dovoljeno. Predvidena kazen je od šest mesecev do dveh let zapora. 

Zakaj je potemtakem toliko aktivnih strank in gibanj, ki se bolj ali manj eksplicitno sklicujejo na fašizem? Italijansko ustavno sodišče je tekom let precej omejilo uporabo zakona, ki so ga na začetku uporabili predvsem proti Movimento Sociale Italiano (MSI), italijanskemu socialnemu gibanju. MSI so leta 1946 ustanovili bivši pripadniki Mussolinijeve fašistične stranke. Leta 1957 je ustavno sodišče pojasnilo, da je apologija fašizma kazniva samo, če je povezana s poskusom ponovnega ustanavljanja originalne fašistične stranke, kar MSI ni bila. Neofašistične stranke so dovoljene, če ne zagovarjajo rušenja demokratične ureditve. Leta 1993 je bil sprejet še zakon Mancino, ki prepoveduje napeljevanje k nasilnim dejanjem v imenu diskriminacije na podlagi rasne, etnične, nacionalne ali verske pripadnosti. Pri izvajanju zakona obstaja precej sivih območij, kljub temu se skrajno desne stranke zavzemajo za njegovo ukinitev, da se ne bi nekatera določila uporabila proti njihovim (nestrpnim) politikam.

"Ocarinjenje" skrajne desnice

Ko sem odraščal v Italiji, se je redko kdo javno proglašal za fašista. Beseda fašizem je bila bolj ali manj tabu. V nasprotju s Slovenci, Italijani pogosto javno obelodanijo, za koga glasujejo. Vendar volivcev MSI, ki je takrat dosegal okoli 6-7% glasov, skorajda ni bilo mogoče srečati. S komunisti (ki jih je bilo tudi veliko več) si lahko razpravljal na vsakem vogalu, fašista si prepoznal po tem, da je po treh kozarcih vina zamomljal, da takrat, ko je bil "On" (Mussolini), "ni bilo vse slabo". Čeprav si Italija, v nasprotju z Nemčijo, nikdar ni nalila čistega vina glede svoje fašistične preteklosti, so v Italiji deklarirane fašiste marginalizirali. Ostale parlamentarne stranke so se sodelovanja z MSI otepale.

Preobrat se je začel, ko je na politično sceno stopil magnat Silvio Berlusconi. Bodoči organizator bunga bunga žurov je leta 1993 (dva meseca preden je ustanovil stranko Forza Italia) v drugem krogu volitev za župana Rima javno podprl takratnega voditelja MSI Gianfranca Finija. Slednji je sicer izgubil proti kandidatu levice Francescu Rutelliju, a za MSI je bil to zgodovinski trenutek, ki so ga Italijani imenovali sdoganamento, dobesedno "ocarinjenje". To je bil namreč trenutek, ko je skrajna desnica "prešla carino" in postala polnopravni politični akter. Takrat sem prvič začel srečevati ljudi, ki so brez sramu naznanili, da bodo glasovali za Finija. Kasneje je Fini tudi sodeloval v prvi Berlusconijevi vladi, leta 2010 pa sta se javno hudo skregala in razšla.

CasaPound: fašisti tretjega tisočletja

Od sdoganamenta do danes je nastalo veliko parlamentarnih in izvenparlamentarnih strank, ki jih povezujejo s fašizmom, čeprav nekatere to zanikajo. Matteo Salvini, vodja Lege, in Giorgia Meloni, voditeljica Fratelli d'Italia, trdita, da nista fašista, temveč patriota. Med neofašističnimi izvenparlamentarnimi gibanji je medijsko najbolj prepoznavno CasaPound, ki ga v Sloveniji poznamo zaradi svojih shodov proti slovenski manjšini, o katerih so poročali tudi mediji.

Neofašisti iz CasaPound so na volitvah leta 2018 dosegli manj kot odstotek glasov, a ne glede na to uživajo nesorazmerno veliko medijsko pozornost.

Gibanje CasaPound Italia (CPI) se imenuje po ameriškem književniku Ezri Pound, ki je od leta 1924 živel v Italiji in bil velik simpatizer Mussolinija. Leta 2008 so gibanje ustanovili skvoterji, ki so pet let prej zasedli bivšo vladno stavbo v Rimu. Kasneje so se preoblikovali v nacionalno politično stranko. Leta 2019 je CPI sporočila, da se vsaj začasno ne bo udeleževala volitev in bo ponovno delovala kot gibanje. CPI, ki ne skriva svoje fašistične ideologije ("Res je, smo fašisti, ampak fašisti tretjega tisočletja", je leta 2011 v intervjuju izjavil njen tedanji vodja), je na parlamentarnih volitvah leta 2018 dosegla 0.95% glasov. Njen medijski doseg pa je veliko večji, kot bi lahko sklepali iz njenega skromnega volilnega izida. Kljub temu, da je CasaPound odkrito neofašistična, je bila pri pisanju programa previdna: besede fašizem, verjetno tudi zaradi zakonov Scelba in Mancini, v njem ne boste zasledili.

Kdo je najbolj nasprotoval Pahorju in Mattarelli?

Osredotočil sem se na CasaPound tudi zato, ker je na italijanski strani najbolj glasno nasprotovala nedavni vrnitvi Narodnega doma Slovencem ter spravnemu poklonu žrtvam fašizma in komunizma predsednika Pahorja in Mattarelle. V Sloveniji so temu nasprotovali nekateri veljaki levice, vključno z novo voditeljico Socialnih demokratov Tanjo Fajon. Sam menim, da je šlo za pogumno gesto, ki bi jo moral vsak demokrat in miroljuben človek pozdraviti, še posebej v času, ko je nacionalizem v Evropi v nevarnem vzponu. Najbolj glasna stranka proti srečanju je bila Levica, ki je gesto Pahorja označila za "kolaboracijo". CasaPound in Levica sta svoje nasprotovanje dogodku izrazili z identičnimi besedami: "potvarjanje zgodovine"!

Levica vs. CasaPound - 1

Levica in CasaPound se imata za zagovornici popolnoma nasprotnih konceptov družbe. Ali je res tako? Za boljše razumevanje stališč enih in drugih sem primerjal njuna programa in za "kontrolo" še tistega od SDS. Programi so drugače strukturirani in se razlikujejo v obsegu in podrobnosti predlaganih ukrepov, kar primerjavo otežuje. Program Levice je (pohvalno!) precej bolj izčrpen in dodelan od programa CasaPound in SDS. Kljub temu lahko pri vseh treh jasno razberemo ocene in stališča glede ključnih tematik.

V spodnji tabeli so zbrani dobesedni citati iz programov Levice in CasaPound, čeprav ne nujno v vrstnem redu, v katerem se pojavljajo. Za začetek bomo primerjali njun odnos do gospodarstva, trga, lastnine, kapitala, podjetij in trga dela. Prihodnjič bomo analizirali še podobnosti glede socialne in davčne politike, dohodkov, pokojnin, zdravstva in izobraževanja, na koncu, v tretjem delu pa še glede Evropske unije, Nata in bančnega sistema.

Izbrani citati iz programov CasaPound Italia in Levice

Levica in CasaPound bi z lahkoto sestavili skupni program za gospodarstvo.

Program Levice ima skratka veliko skupnega s programom italijanskih neofašistov CasaPound (CPI). Na gospodarskem in socialnem področju so podobnosti naravnost frapantne. Tega ne moremo reči za program SDS, ki zagovarja "čim manj neposrednega državnega lastništva v gospodarstvu" in da se trg dela in kapitala osvobodi ovir, ki zavirajo konkurenčnost.

Iz programov Levice in CPI izhajajo sledeče skupne točke v zgoraj izpostavljenih temah:

- obe stranki sta izrazito anti-kapitalistični in imata odklonilen odnos do trga.

- gospodarstvo za njiju ni seštevek svobodnih subjektov, ki sodelujejo in tekmujejo na prostem trgu in kjer država skrbi, da ne pride do zlorab, temveč kolektivistični sistem, nad katerim mora bedeti razsvetljena in čvrsta roka države in v katerem se morajo posamezniki podrediti skupnosti. V nasprotju s programom SDS, poudarka na individualno svobodo gospodarskih subjektov ni. Posledično sta tako Levica kot CPI proti privatizaciji in zagovarjata močno vlogo države (nacionalizacijo) v ključnih ali strateških gospodarskih sektorjih. CPI celo zagovarja avtomatično nacionalizacijo vseh propadlih podjetij, ki imajo več kot 50 zaposlenih.

- za obe je Kapital sovražnik, ki vselej izkorišča delavce. Posledično Levica in CPI nasprotujeta vsem oblikam fleksibilnosti trga dela. Tujega kapitala se je treba braniti, ker pleni, izkorišča in omejuje nacionalno suverenost. V tej viziji nikakor ne more odigrati pozitivne vloge, na primer preko ustvarjanja ali reševanja delovnih mest in uvajanja novih tehnologij.  

Med CasoPound in Levico obstajajo tudi pomembne razlike (v prid Levice, da ne bo pomote), ki jih bomo, poleg ostalih pomembnih podobnosti, poudarili v naslednjih dveh nadaljevanjih. Čeprav se Levica v svojem programu otepa besede komunizem in CasaPound besede fašizem, ni dvoma, katera ideologija ju navdihuje. Ker ima podobnost med temi -izmi korenine v zgodovini, bomo tudi analizirali tudi to, zakaj bi nas morale podobnosti med programom Levice in CasaPound skrbeti ...

(se nadaljuje)