Deset dni po objavi memoranduma in hkrati na dan objave mojega članka tu na portalu+, pa je slovenski zunanji minister Anže Logar z ameriškim državnim sekretarjem Mikeom Pompeom podpisal t.i. skupno izjavo o varnosti omrežij 5G (vir). Zanimivo je, da denimo Avstrija, kjer se je kar dva dni mudil sekretar Pompeo, takšne izjave ni podpisala. Tudi Hrvaška in Srbija je nista. Italija bo, kot je znano, imela nek poseben, drugačen dogovor. To vprašanje glede sosed je pomembno zaradi bodoče povezljivosti vseh teh omrežij (naših operaterjev) s tujino, saj najprej preko njih "pridemo" do ostalega sveta. Ta del je sicer povsem korektno pred dnevi pojasnila Tanja Muha, direktorica AKOS. Madžarska, če navedem kot zanimivost, je že lani novembra ob obisku njihovega zunanjega ministra na Kitajskem najavila, da bodo pri razvoju 5G sodelovali s "sporno" kitajsko multinacionalko Huawei.

Da bi razjasnili vsa odprta vprašanja v zvezi s tem, smo analizirali pravni status omenjene skupne izjave ameriške in slovenske vlade. Zaradi tega smo na AKOS poslali nekaj novinarskih vprašanj. Odgovor ni povedal nič konkretnega:

"Agencija pri podeljevanju frekvenc sledi zakonodaji, strateškim usmeritvam pristojnega ministrstva in morebitnim drugim sklepom vlade Republike Slovenije. Pristojnost agencije je, da na podlagi javnega pooblastila v imenu vlade upravlja z radijskim spektrom. Agencija zato ne komentira odločitev vlade. In nadalje, agencija pojasnjuje, da je objavila informativni memorandum, ki podaja osnutke pogojev in zahtev javnega razpisa z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom v radiofrekvenčnih pasovih 700 MHz, 1500 MHz, 2100 MHz, 2300 MHz, 3600 MHz in 26 GHz. V njem je med drugim predvidela ustrezno obvladovanje tveganj za varnost informacijskih sistemov, omrežij in storitev in v okviru navedenega tudi upoštevanje morebitne nacionalno-varnostne usmeritve vlade s strani operaterjev, ki bi na prihajajočem javnem razpisu z javno dražbo za mobilne storitve pridobili frekvence." [1]

Verjetno se vsi strinjamo, da je varnost omrežij - v telekomunikacijah in tudi pri drugih omrežjih ni zanemarljiva - ne samo pri 5G bistvena, mogoče celo najbolj bistvena. Ampak ali bo potem zunanji minister Logar podobne izjave podpisal z vsemi državami, kjer so sedeži ponudnikov telekomunikacijske opreme? Kot vemo, je na svetu podobnih proizvajalcev (ponudnikov) telekimunikacijske opreme pet ali šest. Realno gledano še manj; strokovnjaki s tega področja pravijo, da so to Ericsson, Nokia in Huawei. Če je torej varnost na prvem mestu - in temu ne gre oporekati -, potem je skladno z načeli vladavine prava in enakosti pred zakonom potreben in nujen ta napor. Da bo štart za vse enak. Ali pa lahko razumemo, da enim bolj gre zaupati kot drugim?

Če gre za politično izjavo in je regulator ni dolžan upoštevati, ker je neodvisen, potem se vprašamo, zakaj smo jo kot suverena država sploh podpisali. Če samo zato, da smo (spet) vzpostavili izgubljeni stik z Američani, super. Če smo jo zato, da bi si dvignili ceno pri Kitajcih, prav tako pohvalno. Toda če ima izjava naravo neke vrste tajnega navodila ... potem ne gremo v pravo smer. Kajti znano je, kdo od operaterjev rabi katero opremo in kdo je njihov dobavitelj. Telemach, ki je bil do nedavnega v ameriški večinski lasti (znani so bili obiski generala Petreausa kot predstavnika lastnika KKR pri predsedniku vlade Miru Cerarju pred leti), sedaj pa je v lasti finančnega sklada iz Združenega kraljestva, ki sledi doktrini ZDA glede varnosti omrežij), opravlja svoje storitve ravno na opremi Huawei! Zato v resnici Pompeo najbrž sploh ni mislil Huaweia in Kitajske, čeprav so se že dan po podpisu izjave predstavniki Huawei javno oglasili na novinarski konferenci v Sloveniji. Da Američani ne vedeli, katero opremo uporablja njihov (bivši) operater Telemach, ni verjetno. Kot tudi ni verjetno, da Huawei ne vedel, kdo v Sloveniji ima njihovo opremo ...

Če je pa izjava o varnosti omrežij 5G mišljena kot del notranjega prava in je pravno relevantna, potem morata oba regulatorja, Agencija za varstvo konkurence (AVK) in AKOS, povedati in javno objaviti, kako je sedaj pri nas z načeli konkurenčnega prava, varstva konkurence itd. Naši in evropski operaterji vsi do zadnjega poudarjajo cene, cene in še enkrat cene. Ni neznanka, da si lahko eden od svetovnih ponudnikov, kateremu nihče ne oporeka, da ima trenutno najbolj dovršeno opremo, privošči za 30 do 40 % nižje cene. Vemo, zakaj je temu tako. Govorimo o direktnih in prikritih državnih pomočeh. Bati se je, da ostali operaterji, če se Huawei "izrine" iz tekme, ne bodo spustili cen za "zahvalo", ampak jih še dodatno dvignili s kartelnim dogovorom na svetovnem nivoju, ki ga bo težko oziroma skoraj nemogoče dokazati. Da o času, potrebnem za dokazovanje, ne govorimo.

Nemška izkušnja

Nemčija takšne izjave z Združenimi državami ni podpisala (ali jim je bila sploh ponujena v podpis, nismo uspeli izvedeti). Nasprotno, nemška vlada poudarja, da v naprej nikogar ne izključuje. Torej tudi Kitajcev ne. Pri njih so celo inkorporirali v pravni red poseben dodatek, aneks, ki vsebuje določbe o varnosti omrežij itd. za vse. Zakaj tako? Možnosti je več, prvič Nemčija ni odvisna toliko od podpore ZDA, drugič, nekdanji predsednik Obama se je moral opravičiti kanclerki Merklovi, ker so ZDA prisluškovale kanclerki. Zoprna reč, ko prisluškuješ prijatelju in zavezniku, najmočnejši in najbolj vplivni državi EU. Tretjič, Nemčija je že zaradi dejanj nelojalne konkurence, zlorabe pravil EU bila bitke pred inštancami EU in ji načelo previdnosti veleva naj bo pazljiva.

Zgodovina podeljevanja licenc v Sloveniji [2]

Zgodovina podeljevanja licenc v Sloveniji je več kot zanimiva. Če pustimo vnemar 1G in 2G, ker je koncesijo takrat dobil Mobitel, se je resničen boj na trgu pričel pri 3G – UMTS. Pri novi generaciji mobilne telefonije tudi izjemno naprednejši od prvih dveh. Od kod številke, kdaj drugič. Dejstvo je, da je licenco za 3G prvi (na drugem, ponovljenem razpisu) dobil Mobitel in s tem pravico in dolžnost zgraditi "cerkev" in pridobiti čim večje število "vernikov". Mobitel je imel je veliko konkurenčno prednost. Znano je, da se je takrat Simobil (današnji A1) na odločitev države o podelitvi pritožil na sodišču in izgubil. Urbana legenda med t.i. zainteresirano strokovno javnostjo je, da je imel Simobil ob prvem odpiranju ponudb pred prostori ministrstva parkiran kombi z vso potrebno dokumentacijo, če bi se pojavil morebiti še kdo od operaterjev iz tujine.

Še manj znano pa je, da je bil pred podpisom koncesijske pogodbe pri ministru za informacijsko družbo Pavletu Gantarju sestanek, na katerem je Peter Grašek, tedaj predsednik uprave Telekoma Slovenije, z odvetnikom Mirom Senico želel prepričati ministra, da gre za škodljiv posel in da bodo delničarji zagnali vik in krik. Mišljeni so bili predvidevam manjši delničarji, kajti država je imela večino vseh delnic v lasti in s tem glasovalnih pravic ter je nenazadnje ona podelila licenco. Stališče Simobila je bilo, da je poslovanje zaradi nekonkurenčnega delovanja Telekoma Slovenije in neodzivnosti organov ogroženo, zato je bil njihov lastnik zelo previden pri prvem razpisu za 3G. Pravijo, da se je vedelo, kakšne so namere države, zato ni bilo racionalne osnove pridobiti licenco že na prvem razpisu. Dejstvo je, da so konkurenčno prednost Mobitela trpeli naslednjih nekaj let, problem reševali tudi z EDGE tehnologijo. Na koncu pa so le prišli do 3G frekvenc, in sicer leta 2006, po normalni, za marsikoga še vedno visoki in tržni ceni.

Na razpisu za 3G frekvence (leta 2006) sta poleg Simobila dobili licenco še Vega in T2. Cena je bila okrog 6 milijonov evrov na vsakega. Ocena javnosti je takrat bila, da je eden izmed njih preplačal licenco. Ob neslavnem odhodu Vege (podjetja Western Wireless International) iz Slovenije so njene licence čudežno prešle na Tušmobil, in to kar brezplačno. Kasneje so sodišča in druge inštance ugotavljale odgovornost, zlorabo takratnega direktorja regulatorja APEK (danes AKOS), od podarjenih stanovanj v Piranu, jadrnic ipd. Epilog zgodbe je tipično slovenski: Tresla se je gora ...

Pretekle izkušnje torej kažejo, da je v domačem slovenskem okolju nujno treba zagotoviti, da bo dražba korektna in zakonita. To zlasti pomeni transparentne, poštene ter enakovredne pogoje za vse, brez favoriziranja malih. V Sloveniji imamo dva milijona prebivalstva in kar osem mobilnih operaterjev! Od tega trije trdijo, da imajo z lastnim omrežjem pokrito tako rekoč celo Slovenijo! Ali država želi še četrto infrastrukturno omrežje? Evropska komisija vzpodbuja souporabo omrežij.

Denar za nakup licenc ter investicije

Novih igralcev na trgu telekomunikacij v Slovenji ni že več kot desetletje. Zlasti pa ni takih, ki bi bili sposobni in pripravljeni investirati nekaj deset (tudi sto) milijonov v nova omrežja. Preprosto neverjetno je, da AKOS še zmeraj razmišlja o rezerviranih spektrih in cenovnih kapicah. In to pri operaterjih, ki nimajo ne namena ne sredstev za resno izgradnjo, so kvečjemu nagnjeni k temu, da jim kdo drug plača omrežje. Na primer davkoplačevalci.

V začetku leta 2021 se T-2 izteče prisilna poravnava. Koliko bo znašala, bo povedala slaba banka (DUTB), ki ima v rokah škarje in platno v tem konkretnem primeru. Špekulacije o višini zneska niso primerne in lahko škodujejo vsem. Ugibanja so, da bodo težave. Glede na predvidene ocene investicije v dražbo in poročila o EBITA največjih dveh ponudnikov na trgu je dovoljeno sklepati, da iz poslovanja T-2 ni zmožen takšne investicije. Ali bo dobil nova posojila? Ali bo lastnik segel v lastni žep? Kako bo lahko tak operater legitimno nastopal na dražbi za ključne frekvence nove generacije mobilne tehnologije? Pa recimo, da jim uspe kupiti frekvence. To je samo vstopnica. Omrežje je nujno še zgraditi in to ni šala. Ne finančna, ne logistična. 

Ocena je, da bo višina potrebnih sredstev za nakup licence in potem nadaljnja vlaganja v izgradnjo omrežja (ob predpostavki, da bodo štirje operaterji kupili in gradili ter ponujali storitve 5G) med dobrimi 600 milijoni in milijardo evrov. Ocene so res grobe, ker je neznank enostavno preveč. Pa tudi različne metodolgije so na mizah. Da ne navajamo, da nekateri še niso povrnili investicij v nabavo licenc in izgradnjo omrežij 4G. Kdor razume, kaj je napisano, bo hitro ugotovil, da se po stari navadi država nadeja svežega denarja. Takole čez palec, med 100 in 150 milijonov evrov si želi.

V čem je prednost 5G

Prvo vprašanje je, ali imajo operaterji denar. Vsi po vrsti bodo morali vprašati svoje lastnike. Državo (Telekom Slovenije in delničarje), Carlosa Slima – lastnike v Avstriji oziroma Mehiki (A1), Jureta Krča – ki nastopa v javnosti tudi kot gradbinec (T-2), finančni sklad iz Združenega kraljestva (Telemach) ... Minili so časi, ko si se prijavil z mislijo in prepričanjem "saj bomo že nekako, bomo stisnili, pa bo šlo". Teh časov je nepreklicno konec. Gre za ogromne denarje, ki jih v resnici bolj potrebujejo operaterji za vlaganje v kasnejšo izgradnjo infrastrukture, ki ni poceni. 

Predvsem pa se moramo nepreklicno in dokončno odločiti za pospešeno pot digitalizacije celotne družbe, od različnih vej industrije do javne uprave. Nova tehnologija 5G namreč ni zgolj samo še malo hitrejši internet. V nasprotju z dosedanjimi generacijami mobilne tehnologije je osredotočena na zagotavljanje informacijskih rešitev in potreb različnih vej gospodarstva, konkretnih panog (npr. transport, logistika, avtomatizirana proizvodnja ipd.). Slovenija v tem delu zaostaja za EU. In če jo bomo hoteli ujeti, moramo zamudo nadoknaditi. To pa lahko storimo samo z večjo odločnostjo in hitrostjo. In investicijami, seveda.

Dobre, dolgoročno naravnane politike to vedo, zato licence za nove frekvence podeljujejo na najbolj enostaven način in se namesto finančnemu izplenu (ki je bil od nekdaj edini strateški cilj slovenskih vlad) posvečajo zahtevam in obveznostim, ki jih morajo izpolniti operaterji. Namesto visokih dajatev za frekvence pametne države svoje operaterje raje spodbujajo v smeri investiranja sredstev v razvoj omrežij in aplikativnih uporab. Pa pri nas? Bolj pomembno je, da država dobi svojih 100 ali celo 200 milijonov in da zopet nek operater dobi frekvence (skoraj) brezplačno. Primer države, ki so šle v smeri nizkih cen, so zlasti Danska in ostale skandinavske države, ki so namesto visokih cen frekvenc operaterjem naložile obveznosti pokrivanja in zagotavljanja storitev, torej neposredno v investicije v omrežje. Te države  to počnejo že zadnjih 10 let tako. Zakaj se ne zgledujemo tukaj po njih! So digitalno napredne!

Zakaj je regulator izbral najdražjo (finančno) obliko izvedbe podelitve? Vsak tuj svetovalec stane, tako njih kot operaterje. In zopet govorimo o milijonih eurov. Ne še o desetinah, a prav daleč nismo. In ne pozabimo, tudi svetovalce regulatorja na koncu plačajo operaterji. Oziroma povsem na koncu – končni uporabniki. Državljanke in državljani, prebivalke in prebivalci Slovenije. Ob raziskovanju in pogovorih za to pisanje smo dobili občutek, ki se ga ne moremo znebiti, da nekateri operaterji razmišljajo o vrnitvi licenc za 2G in 3G, ker enostavno menijo, da bodo lahko na trgu uspešni z 4G in 5G (licencami in tehnologijo). In še kakšno drugo računico imajo, logično. Optimizirati morajo svoje poslovanje.

Ali AKOS koga favorizira?

Tretje, zelo natančno branje memoranduma in seveda poznavanje trga nam pove, da je eden izmed operaterjev rahlo, rahlo, rahlo favoriziran. Kakšne interese ima s tem in pri tem  regulator? Zakaj favorizira enega izmed ponudnikov ni znano. Ali je kaj spregledal oziroma pozabil pri pisanju memoranduma, gre za pomoto? Ali želi regulator še četrto (infrastrukturno) mobilno omrežje? To namerno poudarjamo drugič v tem tekstu! 

Zgodovina in praksa tako pri nas kot v tujini, tudi pokaže, da marsikateri operater nima nobenega interesa po lastnem nacionalnem omrežju, ker dobi nacionalno gostovanje (nacionalni roaming) bistveno ceneje v najem. No to je že druga zgodba, ki si zasluži svojo ločeno temo.

Ne bomo povedali za katerega operaterja gre. Opozoriti želimo na nekaj drugega, kar je v Sloveniji praviloma déjà vu. Namreč, kadar se poskuša nekoga pri nas favorizirati, praviloma to izkoristi še kdo drug (tisti, na katerega ni nihče pomislil) in potem imamo po domače štalo, kot temu pravimo. Da se ne bo našel operater, ki bo potem vgradil opremo, ki jo nočemo v Sloveniji in smo prijateljski ZDA obljubili, da bomo naredili vse za varnost omrežij in vladavino prava. Ni še prepozno, da zgradimo raketo, ki nas bo ponesla v stratosfero digitalizacije! Glejmo v prihodnost in ne na sedanjost, kolikor denarja lahko poberemo operaterjem; rajši razmišljamo, koliko dodane vrednosti v evrih lahko prinesemo slovenskemu gospodarstvu s pametno podelitvijo frekvenc! Tako enostavno je, da poletimo, če samo izvedemo enostavno dražbo, v vsaki normalni družbi z  transparentnimi in poštenimi ter enakovrednimi pogoji za vse. Od štarta do cilja.

Ali bomo konec naslednjega leta vpili "JJ (Janez Janša), You have a problem", ali bomo s ponosom izrekli znameniti stavek Armstronga "That's one small step for man, one giant leap for mankind" oziroma če ga parafriziramo "Majhen korak za AKOS, ampak velik (ogromen) za Slovenijo.”

Največji um Starega Rima je pred več kot dva tisoč leti dejal: "Moč je  pravica zverin."

* Nekoliko smo parafrizirali zgodovinski stavek Apolla 11 "Houston, imamo problem" (Huston, we have a problem)

 ________________

[1] Na AKOS smo naslovili naslednji sklop vprašanj:.Kakšen pravni status ima takšen dokument (Deklaracija o tehnologiji 5G) v slovenskem pravnem redu? Zanima nas tudi vaše vsebinsko mnenje o tej Deklaraciji, še posebej glede na poziv o 5G, ki ga je objavil AKOS. Ali menite, da sta varnost delovanja mobilnega omrežja in zaupnost še vedno najvišji vrednoti, ki ju bo moral vsak operater upoštevati? Ali bodo morale države, iz katerih izvirajo nekateri operaterji, prav tako podpisati takšno Deklaracijo, kot jo bo zdaj Slovenija z ZDA? Kaj pomeni molk AKOS v tem času, ko je znano, da slovenske vlada z ameriško podpisuje dokument, katerega dejanska narava ni povsem jasna? Ali ni AKOS agencija, ki skrbi in regulira trg in zagotavlja učinkovito konkurenco?

[2] Izraz licenca uporabljamo kot splošen, ker so bile koncesijske pogodbe, pa odločbe itd.