V Katadrali svobode uvodoma opozarjajo, da so kritiki aktualne vlade zaskrbljeni nad medijsko svobodo. Da vladi, ki ni po njihovem okusu, očitajo, da omejuje svobodo novinarjev, njihovo avtonomijo, nepristranskost in finančne temelje osrednjih medijskih ustanov v državi. Na okope so se podali zlasti Delo, Dnevnik, Večer, javna RTV Slovenija in zasebna televizija POP TV. Ker ta peterica medijev dejansko predstavlja večino medijskega trga, se zastavlja vprašanje, ali s svojim delovanjem ne ogrožajo 39. člena slovenske ustave, ki varuje temeljne demokratične pravice do svobode izražanja misli, govora, javnega nastopanja in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.

Po oceni Katedrale svobode omenjeni dominantni mediji - in še posebej javna RTV - objavljajo in vrednotijo politične dogodke doma in v tujini skladno s strateškimi usmeritvami tistih strank, ki jih štejemo v t.i. tranzicijsko levico. "Prvorazredne" in zato sistematično privilegirane so v teh osrednjih medijih naslednje teme in usmeritve:

- javni status "družbenih dejavnosti" na področju storitev,

- podjetja v državni lasti,

- NOB in partizani med drugo svetovno vojno,

- simbolna pozitivna vrednostna kontinuiteta osebnosti, zgodovinskega spomina, spomenikov, nazivov, dogodkov, stanj in okoliščin iz obdobja NOV,

- povojni prevzem oblasti, diktator Josip Broz Tito in sistemski pomen izvorov, nastanka in delovanja bivšega nedemokratičnega režima Jugoslavije 1940-1990,

- prvorazrednost vsega državnega in javnega ter drugorazrednost vsega privatnega, tržnega, konkurenčnega.

"V predvolilnih procesih so vsi osrednji mediji opredeljeni za eno samo politično opcijo, tj. za tranzicijsko levico, ne glede na to, ali je slednja na oblasti ali v opoziciji", pravijo v Katedrali svobode in dodajajo, da "popolna neuravnoteženost medijskega prostora pomeni korenit in sistemski poseg v ustavne pravice do svobode izražanja najmanj polovice slovenskega volilnega telesa. Po drugi strani pomeni taka omejitev pravice do svobode izražanja odločilen privilegij tranzicijske levice. Posledično so njeni pozivi v funkciji celovite ohranitve zatečenega privilegija medijskega monopola". 

"Različnost, ki se odraža v spoštovanju človekovega dostojanstva, varujejo vse demokratične države, med katere spada tudi Slovenija. Iz opredelitve Slovenije kot demokratične republike (kot je pojasnilo Ustavno sodišče) sledi, da je človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova (samo)uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ureditve. Le različni pogledi in mnenja lahko pripeljejo do prebojnih rešitev in s tem dejanskega napredka družbe. Zato smo v Katedrali svobode prepričani, da prav demokratična družbena ureditev, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, vladavine prava in svobodne izbire, omogoča ustvarjalno in socialno pravično okolje ter prinaša trajno družbeno blagostanje."

"Zaradi usidranih vzorcev mišljenja se odnos do svobode spreminja počasi, s težavo, celo mukoma. V Sloveniji še vedno niso javno razčiščena razmerja do podjetniške in gospodarske svobode, do lastnine, konkurence in prepovedi monopolov. Podedovani vzorci mišljenja so globoko zasidrani v šolstvu, javni upravi, pravosodju, zdravstvu, gospodarstvu, in medijih."

Več kot 2300 medijev

Peterica dominantnih medijev, ki obvladujejo več kot polovico medijskega trga, ima sicer še 2332 "konkurenčnih" medijev, saj je v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, vpisanih 2337 medijev. Toda izraz konkurenčnih v bistvu zavaja, kajti velika večina medijev se z družbenimi, ekonomskimi ali političnimi vprašanji praviloma niti ne ukvarja. Kar ustreza nosilcem oblasti, saj poneumljanje volivcev nikomur ne škoduje. Vlada sicer letno medijem za njihovo dejavnost iz proračuna nameni skoraj 100 milijonov evrov, pri čemer je lani 99 % tega denarja pobrala RTV Slovenija. V letu 2019 je Ministrstvo za kulturo izvedlo razpis za sofinanciranje medijev, kjer je bilo uspešnih 37 medijev, ki so prejeli skupaj komaj 600.000 evrov. Dolgovezna papirologija, delno sofinanciranje vsebin in načelni pomisleki vsako leto odvrnejo kar nekaj resnih medijev od prijave na tovrstni razpis. Portal+ se nikoli ni prijavil na kakršen koli javni razpis, na katerem se razdeljuje državni denar - in sicer iz načelnih razlogov, saj nočemo denarja od nekoga, ki je pogosto predmet naših kritik in javnih razkritij.

V tem kontekstu je pobuda Katedrale svobode, češ da Slovenija "potrebuje odprto razpravo, ki naj definira načela, vrednote in cilje za spodbuditev konkurenčnosti, za onemogočenje monopolov in za pluralnost", koristna in dobrodošla. Vprašanje pa je, če bo do nje sploh prišlo. Tiste "velike ribe", ki že desetletja ribarijo v kalnem našega medijskega ribnika, nimajo niti najmanjšega interesa, da bi se status quo kakorkoli spremenil. Toda nekaj so vseeno spregledali: močno se je spremenil trend v globalnem medijskem poslu, tisk izumira. Po oceni našega urednika Dejana Steinbucha imajo slovenski tiskani mediji pred seboj še največ dve leti poslovanja po "tradicionalnem modelu". Ta hip naj bi se prodajali že trije dnevniki (Delo, Večer, Dnevnik), kolikor toliko gre dobro le Martinu Odlazku s tabloidom Svet24 in Slovenskim novicam, ki so presenetljivo dobre na spletu.

Katadrala svobode predlaga, da se uredijo:

- Viri sredstev (davki in prispevki) za pluralizacijo medijev: sedanji RTV prispevek in sredstva države za pluralizacijo medijev naj se zbirajo v Skladu za pluralizacijo medijev; 

- Cilji javnega interesa: katerim vsebinam - informativnim, kulturnim, gospodarsko-ekonomskim, znanstvenim, dokumentarnim, športnim - in v kakšni meri naj država namenja sredstva preko Sklada;

- Presoja financiranja vsebin in možnosti sofinanciranja le-teh preko oglaševanja;

- Delitev sredstev Sklada po vrsti delovanja medijev: sodoben medijski prostor postaja čedalje bolj raznolik po oblikah in področjih dosega. Zato je treba na novo ovrednotiti količino sredstev na področju produkcije TV programov, radijskih programov, tiskanih izdaj, in spletnih vsebin.

- Izvedba ciljev družbenega dogovora: priprava in izvedba razpisov, organizacija ekspertnih skupin s tujimi recenzenti, kot je to že urejeno in mednarodno uveljavljeno npr. na področju financiranja raziskovalne dejavnosti;

- Pogoji za infrastrukturni in tehnološki razvoj posameznih medijev;

- Pogoji za mednarodno sodelovanje s tujimi producenti;

- Pogoji za sodelovanje medijev na razpisih Sklada glede na transparentnost lastništva in kodeks medija;

- Transparentnost oglaševanja podjetij in še posebej tistih, v katerih ima lastniške deleže država;

- Transparentnost stikov medijev z agencijami za odnose z javnostmi (PR).

Po prepričanju Katedrale svobode bi moral te predloge implementirati nov Zakon o medijih, ki bi "zagotovil izvedbo družbenega soglasja o ciljih za vse medije - ne glede na lastništvo in politično usmeritev - ter pod enakopravnimi pogoji za vse medijske ustanove in podjetja". K temu bi lahko dodali še praktično izkušnjo, ki izhaja iz dejstva, da je obstoječi medijski zakon enostavno že obsoleten, saj je bil pisan v času, ko internet še ni bil glavni igralec na medijskem trgu. Novi zakon o medijih bi moral torej posebej opredeliti spletne portale, zlasti objavo zakonsko predpisanih popravkov, odgovorov oziroma prikazov nasprotinih dejstev.

Svoje bodo morali povedati tudi poslušalci radijskih postaj, ki so jih obvezne kvote slovenske glasbe zadnja leta spravljale ob živce, da ne govorimo o lastnikih, ki so trpeli finančne posledice domoljubnih popadkov nekdanje kulturne ministrice Julijane Bizjak Mlakar in poslanca Dragana Matića, najzaslužnejših za sprejem zadnje novele zakona o medijih. Da država predpisuje, koliko katere glasbe se lahko posluša, je v 21. stoletju svojevrstna norost. No, če smo iskreni, je blizu pojma norosti tudi to, da v pogojih tržne ekonomije obstaja register medijev, imenovan Razvid medijev, kamor se mora vpisati vsakdo, ki želi izdajati medijske vsebine, pa četudi bilten modelarjev ali revijo o curlingu. Tisti minister za kulturo, ki bo končno ukinil Razvid medijev, bi si zaslužil dolg aplavz.