Po vsem videzu se je v Sloveniji odprla nova fronta obračunavanja med "levico" in "desnico". S tem mislim ognjevite napade na srednjeevropsko politiko nove vlade, ki v svoji ognjevitosti zanikajo zemljepisna dejstva. Slovenija in države Višegrajske skupine spadajo v Srednjo Evropo. Ta nesporazum je davnega leta 1984 v članku "Tragedija Srednje Evrope" razložil znani češki pisatelj Milan Kundera. 

Saša Vidmajer je v članku V sivini vzhodnih navijačev (vir) od začetka do konca pristransko in nepravilno ocenila slovensko zunanjo politiko (od začetka do konca). V oddelku prispevka z naslovom Tri zablode je sama zagrešila kar precej zablod in zlonamerno natrosila precej dokazljivih neresnic. Najprej pravi, da se je Slovenija leta 1998 "pridružila Švedski, Irski, Novi Zelandiji, Južni Afriki, Mehiki in še nekaterim, ki so podpirale protijedrsko idejo". Držav, ki od leta 1968 podpirajo protijedrsko idejo (Sporazum o neširjenju jedrskega orožja), je vključno s Slovenijo 190, vendar je imela Vidmajerjeva po vsem videzu v mislih Koalicijo nove agende (New Agenda Coalition - NAC), ki je bila ustanovljena junija 1998. Vidmajerjeva narobe trdi, da je šlo za švedsko idejo. Koalicijo je ustanovila Brazilija, ki je Vidmajerjeva ne omenja, Irske v njej sploh ni bilo, Švedska pa jo je zapustila skupaj s Slovenijo (ta na pobudo Janeza Drnovška), tako da je na koncu v njej ostalo zgolj 6 neevropskih držav.

Vidmajerjeva Drnovšku očita dvoličnost, češ da naj bi idejo NAC najprej podprl in jo celo predstavil v govoru generalni skupščini OZN, čez dva meseca pa naj bi se ji "odrekel" in predsedniku Clintonu pojasnjeval, "da če obstaja konflikt med kandidaturo za članstvo v Natu in švedsko pobudo, ‘'so naše prioritete jasne'." 

V resnici je Drnovšek v svojem govoru 30. septembra 1998 omenil odločenost Slovenije, da podpre "skupno deklaracijo [2] osmih zunanjih ministrov z naslovom 'Za svet brez jedrskega orožja: potreba po novi agendi'. Glavni cilj naše akcije," je rekel Drnovšek, "je začeti z novimi pobudami za zaustavitev jedrskega oboroževanja. Predstavniki osmih držav hočemo prihodnjim generacijam omogočiti življenje v svetu brez jedrskega orožja." [3]

Na sestanku s predsednikom Clintonom 4. novembra 1998 v Beli hiši, pri katerem sem bil navzoč, Drnovšek ni bil dvoličen. Šestčlanske Koalicije za novo agendo ni omenil, pač pa je rekel: "...pripravljeni smo sprejeti svoj delež v okviru Nata. Glede njegove širitve ni jasno, kako se bo nadaljevala. Razumemo, da bodo vrata ostala odprta, da se bo vključevanje nadaljevalo..." Na to je Clinton odgovoril: "V zadnjem času je Slovenija naredila veliko. Mislimo na pobudo za razminiranje, sodelovanje pri pridobivanju informacij, ki so pomembne za nas ... Glede širitve Nata v letu 1998 še ni soglasja med zavezniki, vendar je jasno, da je Slovenija številka ena."

Vidmajerjeva je mimogrede meni nič tebi nič zamešala NAC in pogodbo o neširjenju jedrskega orožja (NPT) iz leta 1968, ki jo je podpisalo 190 držav - razen Indije, Izraela, Južnega Sudana, Pakistana in Severne Koreje - in katere depozitarji so Združeno kraljestvo, ZDA in Sovjetska zveza. Status podpisnice te pogodbe je Slovenija leta 1992 podedovala od Jugoslavije, tako da Drnovšku ni bilo treba Clintonu ničesar pojasnjevati niti glede NAC niti glede NPT. Tako ZDA kot Slovenija in vsa EU nasprotujemo širjenju jedrskega orožja. 

Vidmajerjeva nadaljuje z dolgoveznim dokazovanjem zgrešenosti t.i. Vilenske izjave, ki jo je po zgledu osmerice članic Nata (Češke, Danske, Italije, Madžarske, Poljske, Portugalske, Španije in Združenega kraljestva) podpisalo deset držav kandidatk za članstvo, med katerimi je bila tudi Slovenija. Kako naj bi trgovec z orožjem, kot vodjo projekta za tranzicijske demokracije označuje Vidmajerjeva, poleg desetih zunanjih ministrov prepričal še osem predsednikov vlad držav članic Nata, bi bilo - ko bi bilo resnično - gotovo zanimivo vprašanje. Predvsem pa je v popolnem nasprotju z dejstvi trditev Vidmajerjeve, da naj bi se Slovenija Vilenski izjavi pridružila še pred nastopom ameriškega državnega sekretarja Colina Powella v Varnostnem svetu: Powell je tam nastopil 5. februarja 2003, Slovenija pa se je Vilenski izjavi pridružila en dan pozneje in ne obratno. Vilenska izjava ni bila posledica nikakršnega ameriškega diktata, ampak dogovor deseterice suverenih držav. Mimogrede: slovenski volivci so na referendumu z več ko 66% podprli slovensko članstvo v Nato, in to je bil slovenski zunanji politiki tako rekoč ukaz, slovenski nasprotniki Nata (ve se, kdo so bili in očitno so še) pa so s cirkusom okrog izjave hoteli doseči, da bi Sloveniji pri članstvu v Natu spodletelo, kot ji je leta 1997. A ji ni.

O tem, da se Vidmajerjeva izogiba pisanju o slovenski vključitvi v schengen in v evro, predvsem pa predsedovanju OVSE in Evropskemu svetu, se v skladu z izpričano zmotljivostjo in pristranskostjo te Delove novinarke ne splača govoriti. 

________________

[1] Sobotna priloga Dela, 29. avgusta 2020.

[2] Da je Drnovšek podprl deklaracijo, ne pa organizacije NAC, je pomembno. Navsezadnje je bila Jugoslavija/Slovenija od leta 1968 sopodpisnica Sporazuma o neširjenju jedrske oborožitve, katerega depozitarji so bile Velika Britanija, Sovjetska zveza (Rusija) in ZDA.

[3] Drnovšek je v resnici povedal: "Slovenia demonstrated its determination to contribute to nuclear disarmament by joining seven other non-nuclear countries — Brazil, Egypt, Ireland, Mexico, New Zealand, South Africa, and Sweden — in launching the joint declaration of eight Ministers for Foreign Affairs entitled “Towards a nuclear-weapon-free world: the need for a new agenda” [A/53/138]. The prime goal of our action was to start new efforts for nuclear non-proliferation and nuclear disarmament. We, the representatives of eight countries, are firm in our efforts to enable forthcoming generations to enjoy a world free of nuclear weapons."