Ob tem bi najprej ponovil terminologijo za večino podatkov na spodnjih slikah. Vsem nam je najbolj znan podatek o bruto domačem proizvodu (BDP), ki predstavlja celotno dodano vrednost neke države v skladu z metodologijo izračuna veljavnem v Evropski uniji (in tudi v svetu). Ta BDP zajema dodano vrednost po posameznih dejavnostih (to poimenujem Dodana vrednost), k temu pa prištejemo še neto davke na proizvode in skupaj to tvori BDP. Samo dodana vrednost je za določene analize bolj uporabna, ker jo lahko spremljamo po dejavnostih in preračunavamo na zaposlenega. BDP pa praviloma primerjamo preračunano na vse prebivalce države. V tej primerjavi pogosto uporabljamo tudi preračun po kupni moči, ki bolje prikazuje položaj državljanov kot pa nominalni podatki. Če gledamo stopnje rasti, pa izhajamo iz preračuna v stalne cene, sicer bi te stopnje rasti vsebovale tudi inflacijo in ne samo realne rasti nekega gospodarstva. Vsi navedeni podatki o dodani vrednosti se lahko označujejo tudi kot podatki o gibanju produktivnosti v neki državi in panogi, če jih računamo na enega zaposlenega ali tudi na prebivalca.

Približevanje avstrijski produktivnosti 

Za primerjave med državami imamo na voljo široko množico podatkov, a mogoče je še najbolj celovito oceno najpomembnejša prva slika. Ta kaže, za koliko je avstrijski BDP na prebivalca v navedenih letih presegal slovenskega (preračunano v enako kupno moč). Ker se v Akcijskem načrtu ves čas izpostavlja Avstrijo kot ključno državo za primerjavo in kot naš cilj, je tudi na naslednjih slikah prikazana predvsem primerjava z Avstrijo, in sicer koliko presegajo naše dosežke. Kot je razvidno iz slike, je bil njihov BDP na prebivalca pred 25 leti kar 75 % višji od slovenskega, a se je to odstopanje postopno znižalo za 40 % preseganje v zadnjem letu pred krizo in približno na tem nivoju je bilo tudi lani.

Od zadnje krize v letu 2008 kakega napredka glede na Avstrijo torej nismo naredili. Najprej smo imeli nekaj večji upad (zato se je odstopanje povečalo), kasneje pa hitrejšo rast. Zanimiv je podatek, da Dodana vrednost za zaposlenega v času po krizi ne izkazuje takšnega povečanja zaostanka, kot izhaja iz BDP. To je posledica večjega upada števila zaposlenih v času kriznih razmer pri nas. Delež zaposlenih se je v Sloveniji po letu 2008 znižal na 45 % celotne populacije, medtem ko je v Avstriji ostal okoli 50 % in zato dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji ni tako upadla, kot vidimo pri kazalcu BDP na prebivalca.

Sliki pa sta dodani še dve liniji, ki kažeta, kako je bilo z gibanji plač. Dodana vrednost se namreč razdeli na del, ki ga dobijo zaposleni za svoj vložek (svoje delo) ter na poslovni presežek, ki pripada kapitalu (amortizacija, obresti, dobički). Značilno je, da Avstrija manj odstopa pri nadomestilu zaposlenim (zadnja leta je preseganje 30 do 40 %), bistveno večji pa je v Avstriji delež za kapital, zaradi česar dobiva pri njih kapital okoli 60 % več kot v Sloveniji (preračunano na zaposlenega). To je seveda tudi posledica dejstva, da je v Avstriji bistveno več vloženih sredstev (kapitala) na eno delovno mesto in to omogoča višjo produktivnost (BDP), a seveda tudi večje dohodke kapitala. Pri prejemkih zaposlenih torej vseeno ni tako velikih odstopanj, kot izhaja iz zaostanka pri BDP na prebivalca.

In kaj pomenijo ta gibanja? Da je bila rast BDP (dodane vrednosti ali produktivnosti) v Sloveniji zadnjih 25 let višja kot v Avstriji, a to v povprečju le okoli odstotno  točko na leto. Na naslednji sliki so podatki o povprečni letni realni rasti dodane vrednosti na  zaposlenega (levi del slike) in BDP na prebivalca (desno) v Sloveniji in Avstriji. Izračunana so različna obdobja, in sicer vse od 1995 do lani (25 let), ko je povprečna rast dodane vrednosti na zaposlenega v Sloveniji 2,1 % letno, v Avstriji pa 0,9 % (v Sloveniji 1,3 odstotne točke več) ali npr. od 2000 do 2019, ko je bila naša rast 1,7 % ali 1,1 točko nad avstrijsko. Zadnji dve skupini stolpcev prikazujeta povprečno rast po letu 2009, kjer je bilo preseganja glede na Avstrijo manj (po krizi smo imeli večji upad), hitrejša pa je bila v Sloveniji rast po letu 2013. Posebno če jo merimo z BDP na prebivalca, na zaposlenega pa manj, ker se je zaposlil večji del populacije. 

Katerikoli kazalec že izberemo, vidimo, da smo uspevali prehitevati Avstrijo za okoli odstotno točko na leto. In ker so trenutno 45 % pred nami (prejšnja slika), so kakršnekoli ideje ali predlogi, da bi skoraj polovično zaostajanje lahko  ujeli v štirih letih popolnoma nerealne. O razlogih sem več pisal v prvem delu teksta.

Primerjava produktivnosti po panogah

Poglejmo ta odstopanja še nekoliko podrobneje, po panogah. Na naslednji sliki so poleg podatkov o BDP na prebivalca in dodani vrednosti na zaposlenega (po kupni moči v letu 2019, kar je tudi zadnje leto na prvi sliki) še podatki po nekaterih ključnih dejavnostih (pomen posamezne dejavnosti oziroma njen delež je prikazan na drugi sliki). Kot vidimo, je največje odstopanje v industriji, kjer avstrijski podjetniki uspejo realizirati kar 72 % več dodane vrednosti na enega zaposlenega kot slovenski (96.000 evrov po kupni moči glede na 56.000 v Sloveniji). In razlog ni v neki višji obdavčitvi ali dražji državi, temveč preprosto višji zaslužek, ki jim omogoča pomembneje boljše plačilo zaposlenih, a jim ostane še vedno visok dobiček. Tudi to je prikazano na sliki. Spodnji del stolpca (oranžen) namreč prikazuje, koliko od skupne dodane vrednosti namenijo zaposlenim, drugi del pa poslovni presežek.

Kot vidimo, so nekaj manjša odstopanja v širšem sektorju storitev (51 %) in še manj v trgovini, kjer so seveda razlike v produktivnosti pričakovano manjše. Zanimiv je mogoče tudi podatek o javnem sektorju, kjer je običajno še več napačnih ocen. Kot kaže spodnja slika, predstavlja javni sektor v Sloveniji 16 % skupne dodane vrednosti, manj kot v Avstriji ali Nemčiji in odstotno točko več kot na Češkem (razlike torej niso velike). Po dodani vrednosti pa so odstopanja najnižja, ker gre tam seveda pretežno samo za plače.

Omenim naj še sektor poslovanja z nepremičninami, ki ustvarja med 6 in 7 % skupne dodane vrednosti. Tu nisem računal dodane vrednosti na zaposlenega, ker se v ta sektor vključuje tudi hipotetični izračun najemnin, če bi jih lastniki hiš in stanovanj plačevali sami sebi (zaradi primerljivosti z državami, kjer je manj lastniških nepremičnin). Zaradi tega se dodana vrednost te dejavnosti močno dvigne, število zaposlenih pa ostane enako in dodana vrednost na zaposlenega je tudi 10-krat višja od povprečne.

Vir za vse navedene podatke so statistični podatki EU (Eurostat). Ker gre za primerjave v okviru Evrope in v naši valuti, je to najbolj logičen vir podatkov. Zato nekoliko  preseneča, da so avtorji načrta pri teh najbolj ključnih podatkih uporabili baze OECD. Pri tem uporabljajo podatke za leto 2018 in 2017 (čeprav jih imamo na voljo tudi za 2019), podatki so prikazani deloma v dolarjih, prav tako pa so določeni podatki v načrtu tudi nekoliko nelogični. V prvi tabeli priloge Akcijskega načrta npr. navajajo, da naj bi bila dodana vrednost v trgovini Slovenije enaka kot v Avstriji (?), ali da je v gradbeništvu samo 23.000 evrov, kar objektivno ne drži. Nisem raziskoval, od kje takšne razlike, a navedeni podatki na slikah tega teksta izhajajo iz uradnih statistik Eurostata in se tudi ujemajo s podatki našega Statističnega urada, zaradi česar ni dilem glede točnosti.

Primerjava produktivnosti po nominalnih vrednostih

Na začetku smo primerjali naše zaostajanje za Avstrijo in pri tem smo uporabili podatke o dodani vrednosti, preračunani na enako kupno moč, sicer primerjave ne bi bile realne. Ta preračun smo uporabili tudi pri prikazu odstopanj po panogah. Seveda pa lahko pogledamo tudi dodano vrednost v nominalnem znesku, ki je za primerjavo uspešnosti neke panoge še bolj relevantna. Preračun v kupno moč je namreč pomemben za primerjanje položaja prebivalca in njegovega življenjskega standarda. Podjetniki pa primerjajo celotne zaslužke in zato je v naslednji sliki še primerjava dodane vrednosti med državam v nominalnih vrednostih na prebivalca ali zaposlenega.

Lanski BDP Slovenije je tako znašal 48 milijard evrov, kar preračunano na prebivalca pomeni 23.000 evrov (Slovencev je bilo lani že 2.089.000, torej skoraj 2.1 milijona). Avstrijci pa so ustvarili kar 45.000 evrov BDP na prebivalca, kar je nominalno 95 % več kot mi. Podobno je odstopanje tudi v primerjavi dodane vrednosti na zaposlenega. Značilen pa je podatek o industriji (definicija Eurostat), kjer so naši podjetniki v povprečju ustvarili 46.000 evrov na enega zaposlenega, avstrijski pa 107.000 ali celo 130 % več. Zaradi tega seveda tudi lahko svojim zaposlenim mesečno plačajo 4.700 evrov v primerjavi z 2.300 evrov v Sloveniji. Tu je tista razlika, ki naj bi jo "ujeli", a doseganje tega je lahko samo dolgoročna naloga in ne predmet neke štiriletne akcije.

Tudi v storitvenem sektorju dodana vrednost na zaposlenega v Avstriji za prek 100 % presega slovensko, medtem ko je v trgovini in javnem sektorju to preseganje seveda manjše.

Glede na navedene podatke lahko tudi v tem delu samo ponovim zaključek iz prvega dela: in sicer, da se načeloma lahko strinjamo z usmeritvami, predstavljenimi v Akcijskem načrtu. Vseeno pa pričakovanja avtorjev daleč presegajo učinke predlaganih ukrepov. Popolnoma nerealno je pričakovanje, da bi tudi z uresničitvijo vseh priporočil in sprememb lahko v naslednjih letih dosegali nekaj odstotnih točk višje stopnje gospodarske rasti kot v Avstriji. V 25 letih samostojnosti smo iz nekdanjih 57 % prišli na blizu 70 % dosežene produktivnosti zaposlenih (ali prebivalcev) Avstrije in za nadomestitev preostalega zaostanka bo potrebno še veliko let.

Tudi če bistveno spremenimo dosedanjo prakso.