Vstopam v elektronski prostor letošnjega festivala: zaradi virusne stvarnosti nas je velika večina program Ars Electronice spremljala v živo na medmrežju. Programsko se je festival generiral iz stodvajsetih izhodiščnih lokacij. Vse je potekalo panelno brez kakršnekoli medijske prenatrpanosti. Programsko je bilo prepojeno z monumentalno informacijsko bazo Kepplerjevih vrtov. Konec poročila.

Sam spremljam festivalski format Ars Electronice od njenega nastankaleta 1979. V začetku osemdesetih sem ga gledal posredno prek televizijske oddaje o umetnosti in kulturi Kunststücke na javni avstrijski televizj ORF. V devetdesetih sem ga spremljal prek neposrednih prenosov s podelitev festivalskih nagrad Zlata Nika. Kako zdravilno je bilo na prelomu tisočletja gledati Marka Peljhana, ko je sprejemal Zlato Niko. Zadnjih dvajset let pa sem festival doživljal neposredno v Linzu. Kako evforično je bilo gledati Majo Smrekar, ko je pred tremi leti prevzela Zlato Niko. Letos pa sem festival spremljal v živo na medmrežju. Računalniško umetnost, kakršno gledamo v zadnjih festivalskih izdajah, si je bilo pred štirimi deseteletji skoraj nemogoče zamisliti. Letošnjo sem spremljal na vseh ravneh medijsko, kot se za medijski festival spodobi - neposredno.

To, kar je bilo že od samega nastanka očitno, je bila njegova izostrena modernistična naravnanost, ki je bolj ali manj poizkušala zaobiti postmodernistično dekorativnost. Ravno s svojo štiridesetletno kontinuiteto je festival izoblikoval visokomodernistično stilno ekranizacijo. Konec seštevka.

Prvi dan

Začeti besedilo o prelomni manifestaciji Ars Electronica 2020 in ne imenovati odličnega kuratorja Jurija Krpana iz galerije Kapelica, bi bilo poniglavo. Suvereno je nastopil s svojo preambulo pred svetovno javnostjo. Bravurozno je izpostavil razliko med tem, kaj pomeni "misliti umetnost", in kaj "proizvajati umetnost". Naj pripomnim, da tukaj ne glorificiram svojega prijatelja, ker sva si preveč narazen o vprašanjih estetike, eklektike in zamudništva, tako značilnega za našo skupnost. A ko se bo v naslednjih tednih festivalska mrzlica umirila, ga bom zaprosil, da za portal+ bolj natančno opiše svoje dileme okrog produkcije umetniških strojev. Vedeti morate, da je gromozanska razlika med tem, kako delamo umetniško delo ali kako pripravljamo produkt kreativne industrije. Jurij Krpan do obisti razume oba procesa. Zanj ni odločilnega pomena to, da se nekdo pri gradnji novotehnološkega izdelka producira kot umetnik, znanstvenik, inženir ali tehnolog, temveč meni, da je nujno, da se pri gradnji umetninškega stroja izoblikuje posebna oseba-pogajalec (mogoče bi bil logičen termin zanj optimalizator), tisti, ki optimalizira idejo o umetnini. Optimalizator projekcije naj bi bil tisti, ki si s svojim delom prizadeva čimbolj odgovorno oblikovati - prihodnosti. Da, prihodnost ni več ena sama, pred nami je več prihodnosti. Navidezna resničnost je impresivno razširila pojem - resničnosti. Pred seboj imamo množico bodočnosti. Pred leti sem na portalu+ zapisal: Potrebovali bomo uro, ki nam bo pokazala, v katerem prostoru se nahajamo. 

Ves program Ars Electornice je potekal preko štirih izbirnih kanalov s pomočjo vzporedne souporabe brskalnikov. Tako sem z užitkom preklapljal kanale slučaja. Ves čas je bila prisotna zavest o večplastni tehno montaži. Res pa je tudi, da je bila ves čas prisotna virusna negotovost. Tako to je, ko komuniciramo z nevidnim: doživljamo negotovost.

Na samem začetku prvega dne nam je po otvoritvenih preambulah umetnica Pei-Ying-Lin s svojo akcijo predstavila predlog sodelovanja z virusnimi entitetami. Predlagala je prodor v mišljenje virusa. Seveda Pei-Ying-Lin proizvaja mislene procese, ki želijo razumeti negotovost, ne pa virusa samega.

Na začetku prvega dne so nam umetniki predstavili Oslofjord - ekološko ekspedicijo. Predstavljene so bile umetniške raziskave, ki spodbujajo okoljsko in družbeno trajnost mesta, ki živi skupaj z morjem. Takoj zatem smo poslušali vokalizacijo Miju Hosoi. Nato panel o oblikovanju digitalne mode. Vstopili smo v Državo prisotnosti: moda, ki ne izkorišča ne ljudi, ki ne izrablja eko sistema, moda, ki projecira množico priložnosti v kaosu. Interaktivni tekstil je lahko praktičen in hkrati tudi poetičen.

In ogromno število asociacij: z užitkom sem poslušal glasbo Sonic robota, Simona Geista. Robotski inženir in glasbenik Simon Geist povezuje svoje znanje v serialno ritmizirano glasbo. Proizvaja elektronsko glasbo brez zvočnih generatorjev, brez elektronskih komponent. Mehanično, s sprožilci pneumatskih cilindrov artikulira ritme. Takoj zatem so nastopile biosonične agencije, izvrstno je nastopila Robertina Šabjanič znotraj Kepplerjevih vrtov - Jadransko morje, Dubrovnik. Nato so odzvanjale besede biofilia urbana, mrežni biotopi, bioprezenca in končno bioarheologija kot raziskava zapuščenih bioloških struktur. In še cel niz asociacij: Sonične agencije, knjiga Brandona LaBelle. Na eni strani smo poslušali zvočne oblike, na drugi strani pa gledali urgentne vizulane oblike. Vstopili smo na kalifornijsko univerzo (UCLA) in že smo bili v njenem programu - teluričnih vibracij. V naslednjih štirih dneh smo iz Los Angelesa spremljali petindvajset izbranih formatov; od performansov do panelov, solo oper in skupinskih ogledov studiev. V Los Angelesu smo spremljali podstrukturo festivala. In tako je bilo povsod po svetu. Znotraj festivala je bila množica podfestivalov in manifestacij različnih zvrsti.

Drugi dan

Izvrstno, takoj sem naletel na Evelino Domnitič in Dimitrija Gelfanda. Zatem projekt Moč očesa Sylvie Ecermann - Stieglerhaus. Spremljal sem Bjorna Lusticama in koncept Zgubljeni v resoluciji.

Vizija in njena vizualizacija. Na naše gledanje ne vpliva le oko, temveč množica notranjih in zunanjih okoliščin. Oko definira našo pozicijo v svetu, oko je najprej - kultura. Paolo Cirio je bil izvrsten. Paolo Cirio je prijatelj projektnega prostora Aksioma, ki je odličen prostor razvojne umetnosti v Ljubljani. Potem sem spremljal manifestacijo računalniške animacije, digitalnih filmov v povezavi s performativno umetnostjo. Odlična je bila Miwa Matrayek. Spremljal sem nekaj projektov o didaktično taktičnem igrovju. Lepa je misel Andija Hectorja, da je umetna inteligenca mitološko bitje.

In končno obstaja globok razlog, zakaj sem se ustavil pri projektu Biti veter za drevo dr. Natalije Fedorove, ki nam je predstavila logiko pametnega gozda. Raziskujejo ga na akademiji za lesno tehnologijo v Sankt Peterburgu. Opisala nam je tehno instalacijo gozdnih postaj. S podatkovnostjo lahko opazujemo želje dreves, ne le kapitalskih razlogov, ki spodbujajo optimalizacijo lesne mase. Impresivno natančno nam je opisala proces vzpostavitve tehno aparata v gozdu. Tako namešečene naprave postanejo glas dreves. Poglejte si predstavitveni video Pangardenio, KUR futurlab. Ob tej priložnosti pošiljam tovariški tehno pozdrav dr. Nataliji Fedorovi in njeni vizualni poeziji.

Tretji dan

Menim, da bo današnje besedilo ostalo brez zaključka. Torej - mesto, možgani in gozdovi.