Blejski strateški forum, na katerem so se srečali številni voditelji držav, je v bistvenem potekal za zaprtimi vrati, iz uradnih sporočil, kot na podobnih srečanjih, vsega ni mogoče razbrati. Velja opozoriti na specifičnost trenutka, ki na svetovno sceno morda vstopa s prvimi koraki, vendar obeta stabilizacijo razmer za daljše obdobje. Ni  dvoma, da je po obdobju dominacije Zahoda nastopil čas ponovne delitve sveta na enakopravna bloka: zahodno-atlantskega in evro-azijskega. Za razliko od vseh do sedanjih delitev bo zdajšnja, kot kaže, prva zgodovinsko korektna delitev, s trajnejšimi nastavki. Stanje nenehnih spopadov zaradi večanja geopolitičnega prostora je vsakič postreglo z ogromnimi razmetavanji energije, brez trajnega učnika. Na koncu se stvari povrnejo v neko povprečno, realno ravnovesje, kajti vrednostne vzporednice se dolgoročno ne spreminjajo; prostori, ki so vrednostno notranje skladni, ostanejo na dolgi rok povezani.

Pogojno rečeno: Zahodni svet so vselej opredeljevale vrednote maksimalne učinkovitosti, duhovne opustelosti, enormne socialne konfrontacije, primanjkljajev empatije, ločenosti med sloji. Vzhodni svet bolj opredeljujejo vrednote produktivne neurejenosti, zaostale družbene organizacije, manjše razvojne fleksibilnosti, anarhičnosti, vendar s precej več empatije, strukturne povezanosti ter pretočnosti med sloji, duhovne razvitosti, kulturnih teženj, medčloveške prežetosti. Vse naštete kot tudi preostale ključne lastnosti funkcioniranja družb so sicer prostoroma družne, oboji smo človeška bitja, vendar v različnih teksturah, intenzivnosti. Razlika med blokoma je v potrebni meri konstantna, pa je delitev sveta po politično-vrednostnih kriterijih naravna. Elite Zahoda ne kažejo sprijaznjenosti z izgubo neomejene nadvlade, toda stanje realnih odnosov jim ne omogoča vzpostaviti bistveno neravnovesje.

Ne da bi se kaj dosti spuščali v preteklost, od katere v tem delu problematike ni koristi, je potrebno ponuditi prvine verjetnega razvoja odnosov Slovenije z nasprotnim geopolitičnim okvirjem. V prihajajočih desetletjih je pričakovati teritorialno združitev prostorov Srbije (s Kosovom vred), Črne Gore in Republike Srbske, kar lahko imenujemo srbske dežele ali poenostavljeno Srbija. Ne gre pozabiti številčnosti in razporejenosti tega naroda, ki ni naključno zgodovinsko regionalno dominanten. Kaj kmalu bodo srbska območja združena, močno podprta s strani članic Evro-azijske unije kot prednja črta razmejitve z Zahodom.

Ekonomska, vojaška, politična moč Kitajske in Rusije bo še desetletja omogočala ravnovesje; medtem, ko ekonomijo Zahoda zaganja fiktivni denar, je Vzhod utemeljen na uravnovešenosti denarno-blagovnih tokov. Zahodne denarne valute praktično nimajo kritja v realni ekonomiji, ni moč v nedogled tiskati denarja, ustavitev tiskalnic bo pripeljala do splošne krize tega dela sveta, do upada vojaškega in političnega potenciala. Sorazmerno težavam Zahoda, ki se pred našimi očmi gibljejo v smeri velikega poka, se bo večal vpliv in potencial vzhodnih sil, vsaj na ravni realnih paritet.

Zato ni izven razuma sklepati na trden dogovor območij o izogibanju posegov v drugega; trajna delitev brez sporov omogoča ekonomske predvidljivosti, nujne za trajno načrtovanje razvoja. Konfrontacije vnovičnih delitev sveta (npr. po padcu Berlinskega zidu) so privedle do tako ekstremnih težav, da bodo elite dognale škodljivost neravnovesij, pa jih ne bodo mikale neznatne teritorialne širitve. Zahodu bodo dominirale ZDA, Velika Britanija in Nemčija, Vzhodu pa Kitajska in Rusija. Karkoli se bo dogajalo v nasprotnem bloku, jih ne bo zanimalo; spreminjanje odnosov, medsebojna trenja, prerazporeditve resursov, teritorialne korekcije za drugo stran ne bodo imele pomena. Karkoli se bo dogajalo Sloveniji, ali bo obstala ali ne, Vzhoda ne bo zanimalo. In obratno.

Med  blokoma sicer gotovo ne bo hermetične zaprtosti; trgovina in ostala koristna sodelovanja se bodo krepila v mejah interesov, ki bodo naraščali. Slovenija bo državam Vzhoda vsekakor tudi v bodoče predstavljala trgovsko partnerico, vendar bolj na širši kakor na regionalni ravni. Kmalu bodo z obličja zemlje izginili zadnji, ki so živeli v SFRJ, spomin nanjo bo izginil, pa bo še v tem stoletju izginil povezovalni faktor. Dezintegracija prostora se kaže v preusmerjanju vzhodnih tranzitnih in energetskih koridorjev iz smeri Hrvaška - Slovenija na bolj logično smer Madžarska - Avstrija. Izginili bodo ekonomski razlogi za večino kontaktov Vzhoda s Slovenijo; pristanišč Reka, Koper in Trst ne bodo več koristili, večinoma bo morski transport blaga potekal prek Bara in Soluna, kopenski pa prek Budimpešte na Dunaj in dalje.

Komparativnih prednosti Slovenije, ki bi naj omogočali položaj odskočne deske na Vzhod, že sedaj realno ni, po izstopu Srbije in morda še koga iz specifično regionalnih povezav bodo stiki pristali na minimumu, pa bodo Slovenijo obšli evro-azijski interesi. Meja svetov bo bolj in bolj pridobivala na pomenu, Vzhod se bo zaokrožil od znotraj, se osredotočil vase, intenzivno notranje integriranje bo zmanjševalo potrebe po sodelovanju z Zahodom. Večina odnosov bo potekala prek nadregionalnih nivojev, neodvisno od regionalnih struktur. Slovenija se bo znašla v pogojih ozko zahodnih integracijah, brez pomena za Vzhod, brez možnosti prestopa v drug tabor. Karkoli se bo dogajalo na Zahodu, bo Slovenija reševala izključno skozi mehanizme tega dela sveta, odvisna od notranje dinamike.

II.

Iz teh perspektiv je treba izhajati pri oblikovanju državne strategije do Srbije, Rusije, Kitajske in ostalih vzhodnih partneric brez sentimentalističnih, nerealnih pričakovanj. Temeljna orientacija prihodnosti Slovenije bodo interesi najmočnejših sil Zahoda ter filigransko uravnavanje položaja z njimi in med njimi. Zahodno zavezništvo nam namreč reže kruh, varuje hrbet, nas integrira, nas razvija, nam določa usodo že sedaj, kar se bo torej še močno stopnjevalo. V posledici hude globalno-zahodne ekonomske krize in temu primerno upadajoči moči za obvladovanje sveta, bo usihala tudi sposobnost blaženja notranjih sporov, odvrnitve posegov večjih članic v interese manjših. Zadostnih garancij za obvladovanje znotraj blokovskih spopadov v določenem času več ne bo; kar se utegne zgoditi Sloveniji, obdani z zgodovinsko nepotešenimi sosedami. NATO zveza pač iz opisanih ekonomskih razlogov peša, Vzhod se je osvobodil nadvlade, pa bodo morali poiskati rezerve znotraj same zahodne zveze. Prenehanje izvoza obarvanih revolucij s sledečo jim teritorialno širitvijo interesnih sfer bo obrnilo potrebe po ekspanziji, neločljive od temeljnih načel delovanja zahodnih družb, navznoter. Na škodo manjših kot skozi vso znano zgodovino.

Takšen verjeten razvoj narekuje Sloveniji sprotno preusmeritev pozornosti z vzhodnega na zahodni del poloble. Pametno bi torej bilo, če bi Slovenija že sedaj (figurativno) opuščala skrbi nad Srebrenico ter pričela pogledovati proti Avianu; iz Srebrenice se nam namreč več ne obeta nič ne dobrega ne slabega, Aviano pa je potencialno drugačna zgodba. Pričakovati je torej delitve znotraj, ne več izven globalnih polov. Z obilico sreče nas morda teritorialni in drugi posegi zaobidejo, kar bi sicer mejilo na čudež. Vendar je že sedaj skoraj gotovo, da težave ne bodo prihajale z  Vzhoda. Sporazum o trajnejši delitvi interesnih sfer bo izključeval posege v območja drugega.

III.

Sestanek državnega vodstva z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom neposredno pred Blejskim forumom je izkazal modro strategijo krepitve odnosov s silo, ki je znotraj Zahoda kljub težavam dominantna ter zato tudi med vsemi najkoristnejša zaveznica. Za razliko od bližjih držav ZDA nimajo želje po teritorialnih in drugih specifičnih posegih v oddaljeno Slovenijo. Ekonomsko sicer od stikov z ZDA ni pričakovati veliko, toda ključne so garancije nespremenljivosti meja znotraj zavezništva, kar ZDA v tem trenutku še zmorejo zagotoviti. Zahteve ZDA je zato potrebno upoštevati prednostno, tudi če so na krajši rok neugodne. Če bo presežena meja praktičnosti, če bodo zaradi lastnih gospodarskih težav, apetiti ZDA postali preveliki, bo potrebno korigirati izhodišče absolutne lojalnosti ter se interesno pridružiti tistim, ki se bodo postavili v bran parcialnim interesom, v prvi vrsti Višegrajski skupini.

Proti Vzhodu, kot zapisano, ni treba več pogledovati, pri njih za nas ni prostora, pa se bo treba ozirati zgolj proti silam Zahoda, s katerimi bomo delili usodo znotraj bloka. Vse naše pozornosti je treba nemudoma usmeriti stran od  Vzhoda, od koder grožnje, iz zapisanih razlogov, ne prihajajo in tudi ne bodo prihajale. Nenazadnje razen v krajšem obdobju med leti 1948 in 1956 v novejši zgodovini tudi niso. Verjetno bo še naprej potrebno izkazovati zahodno solidarnost s poudarjanjem realnih ali namišljenih vzhodnih napak, jih opominjati na naš red vrednosti, jim polniti ušesa z zahtevami po tem in onem, kar nam v osnovi škodi, pa čeprav nas sploh ne poslušajo in ne razmišljajo o naših nasvetih. Nihče ne mara vtikanj v lastne zadeve.

IV.

Ker pa v meddržavnih odnosih ni nič črno-belega, bo smela Slovenija skozi odnose gospodarske narave iskati določene manjše bonitete, daleč od strateške narave, vendar vsaka malenkost prav pride. Nekaj bilateralnih pogodb, malenkostno cenejših energentov, več manjših investicij, turističnih obiskov, posojil, zamikov plačil ali kaj podobnega pride vedno prav. V ta namen jih je potrebno čim manj dražiti. V mednarodnih forumih je treba biti zadržan pri izrekanju nasprotujočih jim stališč; glas proti njim je potrebno dvigniti, kolikor je nujno interesom ZDA, toda niti za oktavo višje. Preskočiti je potrebno, kolikor se le da medijsko-strokovne kritike, očitke o zaostalosti, nedemokratičnosti, nerazvitosti, pomanjkljivostih … kar utegne povzročiti določeno škodo; ne Srbov, ne Rusov ne Kitajcev ne zanima, kaj si mislimo o njih, niso pa voljni trpeti tujih pritiskov. Dobro je biti čim manj opazen, se izogniti vsemu, kar bi jih lahko zmotilo. Tudi če o njih mislimo najslabše, če jih sovražimo ipd., je bolje šepetati na uho. Izražanje nekoristnih vsebin brez obetajočih bonitet prestavlja zunanjo politiko v območje nelogičnosti. Če se namreč Vzhod zaradi brkljanja prevelike intenzitete osredotoči na nas, se znajo obetati težave, ki bi se jim sicer izognili. Improvizacije, pretirana lojalnost, prepotentnost … niso del politike modrih narodov. Da ne govorimo o mejah okusa. Razmišljati je treba le o nas samih. Druge prepustimo drugim. 

Vzhod naj torej ostane vzhodno, tako kot v filmu zgovornega naslova East is East, Vzhod je vzhodno (vir).