Razkrivamo
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open Debate, vir) skupine 153 liberalno in zmerno levo usmerjenih ameriških intelektualcev - med njimi Anne Applebaum, Margaret Atwood, Noam Chomsky, Francis Fukuyama, Gari Kasparov, Michael Ignatieff, J.K. Rowling, Salman Rushdie, Fareed Zakaria idr. -, ki ga je 7. julija na spletu objavila ameriška revija Harper's Magazine, si zasluži tudi "predstavitev" v slovenskem družbenem, medijskem in političnem prostoru. Namenjeno je namreč zagovoru in obrambi svobode govora v vseh razmerah, brez izjem in izgovorov. Našo pozornost pa si ne zasluži le zato, ker so ga s svojimi podpisi podprli ugledni profesorji, književniki, novinarji, uredniki in raziskovalci, ki delujejo v Združenih državah, ampak predvsem zato, ker govori o vsem tistem, s čemer se zadnje čase intenzivno ukvarjamo tudi pri nas v Sloveniji: z vprašanjem, kako in na kakšen način se zoperstaviti tistim politikam, ideologijam in politikom, ki s svojo retoriko in dejanji ogrožajo demokracijo. Toda dominantni slovenski medijski prostor pri tem izhaja iz vsebinsko zgrešene predpostavke, da grožnjo demokraciji predstavljajo zgolj desničarski populisti. To seveda ne drži. Podobna grožnja demokraciji prihaja tudi iz ust tistih, ki v imenu boja proti sovražnemu govoru zagovarjajo zatiranje svobode govora in cenzuro. Poleg tega niso populisti le na desnici, ampak jih ne manjka niti na levem političnem spektru. Zaradi tega avtorji oziroma podpisniki Pisma o pravičnosti in odprti razpravi poudarjajo, da je ključno to, da "odkrito spregovorimo proti netolerantni klimi, ki se je pojavila na vseh straneh".
14.09.2020 20:59
Piše:
Uredništvo
Ključne besede:
odprto pismo
ZDA
Harper's Magazine
intelektualci
svoboda govora
Fotomontaža: portal+
Omejevanje razprav, bodisi s strani represivne vlade ali netolerantne družbe, vedno prizadene tiste, ki nimajo moči, in vsakega naredi manj sposobnega za demokratično sodelovanje.
Naše kulturne institucije se soočajo s trenutkom preizkušnje. Močni protesti za rasno in socialno pravičnost vodijo do zapadlih zahtev po reformi policije, skupaj s širšimi pozivi za večjo enakost in vključenost v naši družbi, nenazadnje k višji izobrazbi, novinarstvu, človekoljubju in umetnosti. Toda to potrebno razmišljanje je okrepilo tudi nov niz moralnih stališč in političnih zavez, ki težijo k oslabitvi naših standardov odprtega razpravljanja in strpnosti do razlik v prid ideološki primernosti. Ko ploskamo prvemu napredku, tudi proti drugemu povzdigujemo svoj glas. Netolerantne sile pridobivajo moč po vsem svetu in imajo močnega zaveznika v Donaldu Trumpu, ki predstavlja pravo grožnjo demokraciji. Toda odporu ne smemo dopustiti, da bi otrdel v lastno vrsto dogme ali prisile – kar desničarski demagogi že izkoriščajo. Želeno demokratično vključitev lahko dosežemo samo, če odkrito spregovorimo proti netolerantni klimi, ki se je pojavila na vseh straneh.
Prosta izmenjava informacij in idej, ki je srce liberalne družbe, postaja vsak dan bolj omejena. Medtem ko smo to pričakovali na skrajni desnici, se tudi v naši kulturi cenzura vse bolj širi – nestrpnost nasprotnih stališč, moderno je javno sramotenje in izključevanje ter težnja po prelivanju zapletenih političnih zadev v slepo moralno gotovost.
Zagovarjamo vrednost grobega in celo sarkastičnega ugovarjanja iz vseh okolij. Vendar je zdaj vse preveč običajno slišati pozive k hitri in strogi kazni kot odgovor na zaznane kršitve govora in misli. Kar je še bolj zaskrbljujoče, institucionalni voditelji v duhu paničnega nadzora škode namesto, da bi obravnavali reforme, delijo nagle in nesorazmerne kazni. Urednike odpuščajo zaradi objavljanja spornih prispevkov; knjige umikajo zaradi domnevne neverodostojnosti; novinarji ne smejo pisati o določenih vsebinah; profesorje preiskujejo zaradi citiranja književnih del med poukom; raziskovalec je odpuščen zaradi kroženja strokovno pregledane akademske študije; vodje organizacij so razrešeni zaradi včasih zgolj nerodnih napak. Ne glede na argumente pri vsakem posameznem primeru je posledica stalno oženje meja, kaj se sme reči brez grožnje povračilnega ukrepa. Dejansko med pisatelji, umetniki in novinarji, ki se bojijo za svoj vsakdanji kruh, če odstopijo od konsenza, ali jim celo primanjkuje dovolj gorečnosti in strinjanja, že zdaj plačujemo ceno večje odpornosti do tveganj.
To zadušljivo vzdušje bo na koncu škodilo najvitalnejšim stvarem našega časa. Omejevanje razprav, bodisi s strani represivne vlade ali netolerantne družbe, vedno prizadene tiste, ki nimajo moči, in vsakega naredi manj sposobnega za demokratično sodelovanje.
Način premagovanja slabih idej je razkritje, pregovarjanje in prepričevanje, ne pa samo želja, da bi jih utišali ali pregnali. Odklanjamo vsako varljivo izbiro med pravičnostjo in svobodo, ki ne moreta obstajati ena brez druge.
Kot pisatelji rabimo kulturo, ki nam pušča prostor za eksperimentiranje, tveganje in celo napake. Ohraniti moramo možnost razhajanja mnenj v dobri veri, brez hudih poklicnih posledic. Če ne bomo branili stvari, od katere je odvisno naše delo, ne smemo pričakovati, da jo bosta namesto nas branili javnost ali država.