Precej bolj razumno stališče bi bilo, da sta drugi tir in tretji pomol zelo zaželena in bi pomagala pri zagonu gospodarstva tako z neposrednim vplivom ob sami gradnji, kot tudi posredno s svojo infrastrukturno vrednostjo v prihodnjih desetletjih.

Vendar so lobiji tudi tukaj že opravili večino svojega dela in se o obeh projektih govori zgolj v smislu, da ju financira država. Niti o javno-zasebnem partnerstvu več ni govora. In ker so državne finance res v takšnem stanju, da si tovrstnih investicij ne moremo privoščiti, so morda analitiki malce prilagodili svoje ocene in ugotovili, da se ne splača.

Vendar, če investitor ni država, se država niti ne rabi sekirati, ali se splača ali ne. Naj se o  tem sekira tisti, ki bo dal denar za izgradnjo in v zameno nato par naslednjih desetletij tudi upravljal z zgrajeno infrastrukturo.

Ampak oboje, tako samo izgradnjo kot kasnejše upravljanje, želijo lobiji obdržati zase. Provizije takšnih poslov so visoke, kot se je lepo pokazalo pri gradnji avtocestnega križa. Upravljanje drugega tira pa bi jasno razgalilo vso bedo slovenskih železnic. Kar naenkrat bi se tudi v Sloveniji našel železniški tir, ki je lahko profitabilen. In potem bi se marsikateri davkoplačevalec vprašal, ali so stotine milijonov, ki jih mečemo v Slovenske železnice pod krinko vzdrževanja infrastrukture, res upravičene.

In četudi bi oboje dali v financiranje, izgradnjo in koncesijsko upravljanje na primer Kitajcem in bi le-ti za izgradnjo pripeljali 5 tisoč svojih delavcev, bi se Sloveniji to splačalo. Če ne drugega, bi marsikdo dobil posel pri sami izgradnji, pa ne le gostilničarji. In čez par let bi imeli infrastrukturo, za katero bi investitor poskrbel, da bi bila izkoriščena, kar pa znova pomeni posel za marsikaterega Slovenca. In če bi se investitor slučajno "zakalkuliral", bi v najslabšem primeru nam ostala infrastruktura, ki bi jo investitor verjetno prodal po precej nižji ceni, kot bi nas stala sama izgradnja.

Dovolite mi še malce bolj heretično vizijo, ki sicer ni zrasla na mojem zelniku, ampak jo je podal Jaka Šoba na Twitterju. Zapakirajmo Slovenske železnice, Luko Koper in Mariborsko letališče v paket, dodajmo koncesijo za tretji pomol in drugi tir ter vse skupaj ponudimo morebitnim investitorjem, ki bi si želeli v tem delu Evrope postaviti sodobno transportno vozlišče. Preambiciozno za Slovenijo? Kje so časi, ko smo si še upali sanjati, da 4 milijonov pridnih rok nima kaj biti strah za prihodnost. Ali naše vizije res sežejo le še do vaških krožišč s cvetnim mozaikom na sredini?

Razumem, da je večini težko razumeti, kako se lahko nekemu investitorju takšen projekt splača, državi se pa ne. Žal je odgovor jasen. Pri državnih projektih se priključi toliko pijavk, da se projekt enostavno ne more iziti. Kot primer si lahko pogledate projekt TEŠ 6 in avtocestni križ. In ravno nasprotovanje teh pijavk je verjetno vzrok, da se drugi tir in tretji pomol kar naenkrat ne splačata. OK, če sedaj ni denarja za projekta in njihove provizije, bodo pač počakali, dokler le tega ne bo.

Vsekakor pa ne izključujem niti možnosti, da pa ima tudi kakšen Slovenec poštene namene glede tega. To pa najenostavneje rešimo tako, da dejansko pri tovrstnih zadevah damo slovenskemu kapitalu prednostno pravico do izgradnje. Da lahko recimo 104.438 volivcev ZL in SD ustanovi holding ali zadrugo, vržejo na kup denar in sami izpeljejo takšen projekt. Prednostno pravico za izvedbo projekta jim dam z veseljem, provizij je bilo pa že dovolj.