Verjetno ne bi več niti omenjal, še manj pa pisal nadaljevanja prispevka na temo kolesarjenja po ljubljanskih pešconah, ki je bil objavljen na portalu+ prejšnji mesec (vir). Začutil sem namreč, da ni vzbudil nekega posebnega zanimanja, kvečjemu kakšno cinično pripombo. Pa me je pred dnevi skupina mladih razposajenih kolesarjev na pločniku pred bivšim Riom na Slovenski, med Kazino in Pošto, okoli osme zvečer, ko se je ravno mračilo, prisilila, da sem odskočil med mize na pločniku in prestrašil goste pri večerji. Nič hujšega se ni zgodilo, le vzel sem si dva večera in okrog osme ure naredil krog po pločniku od tega mesta pa po Slovenski do Ajdovščine in nazaj po drugi strani. Lepi, topli večeri za sprehod po lepo urejeni Slovenski z nekaj prijetnimi lokali oziroma mizicami na pločniku pred lokali. Poleg bivšega Ria tudi pred Slonom, pa bivšo Bonboniero. In? V vsem tem sprehajanju nisem videl niti enega kolesarja, ki bi peljal pravilno po cesti, prav vsi so divjali po pločniku, pa še to po enem pločniku v obe smeri. Preprosto popoln kaos, pešci smo se jim izogibali, kot smo vedeli in znali. Pretiravam? Morda, naj preveri, kdor meni, da pretiravam. Pa da vzamem še malo v bran te nesrečne kolesarje: Kje je na tej relaciji sploh kolesarska steza? Kako naj kolesarji vedo, kje lahko in kje ne smejo voziti? 

Neizpodbitno dejstvo ostaja, da v Ljubljani nihče nič ne ukrene glede tega kolesarskega kaosa. Pa grem še korak naprej. Popolna odsotnost, da bi kdo od odgovornih v mestu vsaj odgovoril na javno objavljen prispevek o očitnem javnem problemu. Še korak naprej: Popolna odsotnost zakonsko predvidene javne platforme, kjer bi lahko posamezen Aktivni državljan izpostavil kritiko problema, podal morda celo predlog rešitve in dobil kakšen odgovor odgovornih. Tega enostavno ni v tej deželi. Obstaja sicer nek vladni portal z imenom predlagam.vladi.si, ki si ga ogledujem sem pa tja že nekaj let; na njem se sicer resda pojavljajo različni predlogi reševanja podobnih javnih primerov, kot je tale moja zgodba o kolesarjenju, vendar žal drugega kot čisto šablonskih in zbirokratiziranih odgovorov vladnih služb še nisem zasledil. Kaj šele, da bi bilo moč zaslediti kakšno organizirano javno argumentacijo različnih strokovnjakov na kakšen dovolj tehten predlog, ki se tudi občasno pojavi na omenjenem portalu. Na njem se je že nekaj let nazaj pojavil komentar, ki najbolje označuje njegov domet:

"Obstoj tega portala daje vtis, da imamo državljani možnost participacije pri oblikovanju zakonodaje in razreševanju težav, pa to v resnici ne drži, saj je rezultat nikakršen."

Verjamem, da k reševanju javnih problemov lahko pripomore posamezen Aktivni državljan, ki ima predlog rešitve in ki se bi lahko povezal s podobno mislečimi ob konkretnem javnem problemu in potem v javni argumentaciji na institucionalizirani platformi* (kar bi lahko konec koncev bil tudi omenjeni portal predlagam.vladi.si) dosežejo neko skupno rezultanto, skupno rešitev, ki jo sprejme odločevalec. Lahko sodeluje pet, petdeset ali katerokoli število Aktivnih državljanov. Do tu povedano so morda imeli v mislih tudi postavljavci omenjenega portala, a se je sfižilo kot je zapisano v prejšnjem odstavku citiranem komentarju.

Ali sem s svojo zgodbo o kolesarjenju popolnoma na istem kot vsi predlagatelji raznih rešitev javnih problemov na predlagam.vladi.si? Ki vsi skupaj padamo v nek paradoks demokracije, v nek Sistem, ki se oddaljuje od pojma demokracije. Ki naj bi bila najvišja oblika, ki omogoča reševanje skupnih, javnih problemov. In smo v končni fazi za nereševanje skupnih, javnih problemov krivi tudi vsi državljani, ki ne naredimo nič, da spremenimo obstoječi Sistem, ki dobesedno sili vsakega, ki se ukvarja ali hoče ukvarjati s skupnimi javnimi problemi, v neko polarizacijo, nek hierarhični sistem pod vodstvom nekih nevidnih silnic, ki silijo vse v tako ali drugačno polarizacijo.

V resnici ne gre ne za levico ne za desnico, kot verjetno misli večina. Večina se žal moti. Gre za obstoj sil, ki polarizirajo in za manko sil, ki bi onemogočale oziroma vsaj zmanjševale polarizacijo. Takšno silo, ki bi onemogočala polarizacijo denimo vsaj simbolno vidim v tistem protestniku v Združenih državah Amerike, ki ga je novinarka BBC intervjuvala zato, ker je zaslovel, ko je pristopil k policistu na drugi strani barikade, kjer sta se objela in skupaj odšla k županu. Potem sta skupaj dejala, da le v sodelovanju vidita rešitev. Novinarka je tega protestnika na koncu vprašala, za koga bo glasoval, za Trumpa ali za Bidena. Pa je modri mož odkimal, češ da to je isto sran*** in da bi glasoval le za tistega, ki bi našel pot sodelovanja.

Pri nas pa vidim obstoj še dodatne sile, ki celo najbolj sili v polarizacijo, ki obvladuje ves Sistem, ki drži vse niti dejanskega odločanja v svojih rokah. Ne gre za to, ali t.i. Udbomafija obstaja ali ne, gre za nekaj mnogo hujšega. Gre za strah, da nekaj podobnega še obstaja. In vseeno ali na levi ali na desni, strah je povsod. Gre za zelo razširjeno prepričanje, da obstaja neko jedro, nek vrh, neka sila, ki po istem principu, kot je delovala Udbomafija, od zgoraj ureja vse in potem tistih nekaj državljanov, ki se dokopljejo do neke pozicije odločanja v skupnostnih, javnih zadevah, deluje le po nenapisanih pravilih, kot jih po njihovem prepričanju (!) določa ta višja sila. In da bo slika popolna, tudi tistih nekaj državljanov, ki bi morda želeli participirati pri javnih zadevah, recimo posamezno kot Aktivni državljani, je še bolj prepričanih v obstoj te višje sile in se kritično oglašajo kvečjemu iz varne distance anonimnega komentiranja. Da ne govorimo o preostalih več kot 90 % vseh državljanov, ki so sploh prepričani, da vse obvladuje neka višja sila in jih zaradi tega prepričanja nič ne briga. Še najmanj demokracija in njen pomen ...

Prihodnost je v rokah tistih upravljavcev oziroma odločevalcev, ki ne bodo samo prevzeli kakšno idejo kakšnega strokovnjaka, Aktivnega državljana, ko jim v danem trenutku slučajno odgovarja, ampak bodo predvsem postavili javno institucionalizirano platformo. Torej obliko, način, ki šele omogoča sodelovanje, pojav argumentacije in skupnostne rezultante ter rešitve, od na videz manj pomembnih javnih problemov, kot je uvodoma omenjena zgodba kolesarjenja po ljubljanskih pešconah, pa do največjih, kot je izboljšava Zakona o javnem naročanju, kjer na moje Odprto pismo v juniju tako na portalu+ kot še v nekaterih medijih, ni bilo skoraj nobene reakcije. Razen užaljenega odgovora predsednika Državnega sveta meni osebno ...

Toda dejstvo je, da bo le taka platforma lahko zmanjšala omenjeni strah in odprla pot sodelovanju za boljšo rešitev skupnega, javnega problema. Tudi kolesarjenja po površinah za pešce, da o javnem naročanju niti ne govorim ...

________________

* Takšna platforma bi bila lahko t.i. Citizens assembly, državljanski zbor: "The idea is yet another manifestation of one of the few sources of promise to be found among the polarisation and chaos of 21st-century politics: the gloriously simple notion of bringing together groups of people to try to plot a way through difficult issues, and thereby begin to reduce our susceptibility to division and rancour. In times as troubled as ours, that may sound almost absurd. The strange thing is, it actually appears to work. Wouldn’t its discussions have to be either broadcast or streamed, and wouldn’t the nastiness and bullying of social media now rule that out? Given that any assembly might easily be portrayed, however unfairly, as a fig leaf for politicians, would whatever it decided really cut through the cynicism that often defines the public’s view of politics? Crowds of strangers calmly gathering  and plotting the future on the basis of things we are in danger of forgetting – empathy, openness and the basic human ability to not just think about complex problems, but to actually solve them."