V prejšnjih dveh prispevkih (vir, vir) smo analizirali mnoge podobnosti in nekaj razlik med programom slovenske stranke Levica in italijanskega neofašističnega gibanja CasaPound Italia. Skladnost na gospodarskem in socialnem področju je očitna; bistvena razlika je, da bi CasaPound ugodnosti socialne države omejila na Italijane in "izselila" imigrante, pristop Levice pa je inkluziven do vseh.

Za zaključek naše trilogije si bomo pogledali odnos CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav, bančnega sistema ter njuna politična stališča postavili v zgodovinski in mednarodni kontekst.

Izbrani citati iz programov CasaPound Italia in Levice – 3. del

EU, ECB in NATO so zlo

CasaPound Italia (CPI) in Levica delita sila podobno oceno glede Evropske unije. CPI zagovarja izstop Italije iz EU, Levica pa se kljub vsemu gnevu, ki ga v svojem programu izliva na "neoliberalno" EU, pod sloganom "za Evropo ljudi, ne kapitala" prizadeva za radikalen preobrat sedanjih trendov. Ne v programu Levice ne v tistemu od CPI sicer ne boste našli pozitivne besede o EU in njenih vrednotah. CPI in Levica sta si tudi enotni glede nujnosti izstopa iz zveze NATO; prav tako ju druži močan antiamerikanizem.

Levica ≠ CasaPound

Podobnostim navkljub je potrebno poudariti, da med CPI in Levico obstajajo tudi pomembne programske razlike. Na primer, CPI je za "nekonformističen pristop do ekologije", pri katerem zavrača zeleni fundamentalizem. CPI zagovarja pravico državljanov do samoobrambe (kar v praksi pomeni, da ustreliti vlomilca na svojem domu ne bi bilo več kaznivo dejanje). Zavzema se za obvezno služenje vojaškega roka, kar je eden izmed ciljev Janševe vlade, čeprav te točke v programu SDS ne boste našli.

Zadnje čase se SDS oziroma Janšo lahkotno obmetava z besedo fašisti, čeprav je med SDS in italijanskimi neofašističnimi strankami neprimerno manj podobnosti kot med stranko Levica in CasaPound ... 

Kljub temu je nedvomno največja ločnica med Levico in CPI izrazito ksenofobičen odnos do imigrantov, ki ga goji italijansko gibanje, ter odkriti nacionalizem, čeprav je tudi v programu Levice kar nekaj poudarkov, ki zvenijo presenetljivo nacionalistično (na primer "povrnitev suverenosti in neodvisne drže v svetu") in ki jih v programu SDS ni. Vendar je CPI veliko bolj militantna ("izven kletke Evropske unije je preostali svet, s katerim lahko trgujemo in sodelujemo v našem interesu in pod našimi pogoji") ter hujskaška proti "multirasni družbi".

Patriotizem in nacionalizem

Beseda patriotizem ima pozitiven prizvok, medtem ko se nacionalizem praviloma obsoja. Ker je nacionalizem na nek način pretiran in agresiven patriotizem, meja med njima ni vedno jasna. Tudi patriotizem lahko problematiziramo. Samuel Johnson je v 18. stoletju izjavil, da je "patriotizem zadnje zatočišče barabe" (patriotism is the last refuge of the scoundrel), čeprav naj bi imel v mislih predvsem oportunistične in lažnive patriote.

Po drugi strani nacionalizem vključuje element superiornosti ter zagotavljanje interesov države tudi na račun ostalih narodov in manjšin. Seveda se lahko vprašamo tudi o smiselnosti definicije nacije ali države: kaj so njeni bistveni elementi, razen določenega spleta zgodovinskih okoliščin, ki je državo oblikoval? Vse, kar vam bo prišlo na misel (jezik, kultura, zgodovina, itd.), je lahko problematično zaradi morebitnega izključevanja določenih skupin državljanov.   

Še najbolj posrečena in duhovita se mi zdi definicija češkega socialnega in političnega znanstvenika Karla Deutscha, ki je bil profesor na Harvardu: "Nacija je skupina ljudi, ki jih združuje napačni pogled na preteklost in sovraštvo do svojih sosedov."

Ni dvoma, da je nacionalizem sestavni element fašizma, kar za komunizem, ki je vsaj na deklarativni ravni internacionalističen in mirovniški, ne moremo reči. Fašizem goji tudi kult vojne, s katero država dosega slavo in krepi svojo moč na račun "manjvrednih narodov". Posledično je izključujoč, diskriminatoren in praviloma tudi rasističen. Fašizem tudi mitizira neko preteklo veličino, ki jo želi narodu povrniti, medtem ko komunizem "gradi prihodnost".

Fašizem goji kult vojne, s katero država krepi moč na račun "manjvrednih narodov". Zato je fašizem tudi izključujoč, diskriminatoren in praviloma rasističen.

Zaradi omenjenega je trenutno po vsej Evropi zaskrbljujoča predvsem rast skrajne desnice in nacionalizma. Kar pa ne pomeni, da nas ne sme skrbeti tudi dviganje glave skrajne levice. Tudi v Sloveniji. Teza, da so za naše težave krivi janšizem, "neoliberalna EU", mednarodni kapital, multinacionalke itd., odpira na široko vrata populizmu. Kritika EU je legitimna, a ko je postavljena v kontekst "dobri, pridni, delavni narod", ki trpi zaradi notranjih ali zunanjih izkoriščevalcev, postane nevarna, posebej v času ekonomske krize.

Nihalo zgodovine med osebno svobodo in kolektivizmom

Liberalizem, zgodovinski sovražnik fašizma in komunizma, je v globoki krizi. Znamenita Fukuyamova napoved iz leta 1992 o "koncu zgodovine", ker naj bi po padcu Berlinskega zidu liberalna demokracija postala splošni način vladanja, se je izkazala za iluzijo, če ne že za popolno neumnost. V javni percepciji je liberalizem (in z njim povezanim tržna ekonomija in globalizacija) glavni krivec za nesprejemljivo ekonomsko neenakost in za podnebne spremembe. Liberalizem na to žal trenutno nima prepričljivih odgovorov, razen svarila, da bo nacionalističen, bolj avtarkičen in razdrobljen svet še bolj nepravičen in nevaren.

Svet je tudi v preteklosti nihal med bolj liberalnimi in manj liberalnimi obdobji. Prvo daljše obdobje liberalizma in globalizacije se je končalo s prvo svetovno vojno, sledili so mu brutalni kolektivizmi dvajsetega stoletja. Očitno družba ciklično potrebuje protiutež nebrzdanemu individualizmu in nato spet protiutež kolektivizmu. V iskanju ravnovesja nihalo močno oscilira; ko gre skozi idealno točko, ga nihalne sile vlečejo naprej, novim skrajnostim naproti.

Liberalni kapitalizem in komunizem oba temeljita na človeških šibkostih: biti "ta glavni", "top dog" na eni strani, ter na zavisti, pod krinko socialne pravičnosti, na drugi. Kapitalizem je vseeno bistveno manj neuspešen, ker temelji, kakor je slikovito ugotovil že Adam Smith, na tako imenovanih "animal spirits", tj. na živalski vnemi. Je bolj v skladu s človeško naravo, ker zna nekatere negativne lastnosti spremeniti v družbeno koristne. Smith je tako ugotavljal, da ne dobimo našega kosila zaradi radodarnosti mesarja, pivovarja ali peka, temveč lahko kupimo izdelke, ki jih prodajajo zaradi njihovega osebnega interesa. Ko pa pri ljudeh zavlada percepcija, da so osebni interesi šli čez mejo, pa težnja proti kolektivizmu ponovno pride na dan. 

Liberalizem je na udaru z desne z zavračanjem multikulturne družbe in nacionalizmom, in z leve, ki ga krivi za (pre)velike razlike pri razdelitvi bogastva. Nihalo zgodovine se ponovno suče proti kolektivizmu, ki pa se praviloma konča v mehkih ali trdih diktaturah. Žal se fašistom in/ali komunistom tretjega tisočletja obeta svetla prihodnost.

CasaPound in Levica vlečeta nihalo na isto stran

Če nihalo niha med individualno svobodo (liberalizmom) na eni strani in kolektivizmom na drugi, sta CasaPound in Levica na isti strani. Zgodovina nam je že pokazala, kako nevarno je, če se socializem in nacionalizem združita. Sploh ne gre za tako dramatičen mentalni zasuk kot se zdi. V primeru velike gospodarske krize je dovolj, da se pojavi "veliki vodja", ki frustriranega državljana prepriča, da je za njegove probleme kriv notranji ali zunanji sovražnik. Socializem ali komunizem nista nujno sinonim za antifašizem, ampak mu celo lahko pripravita teren. To se je v dvajsetem stoletju že zgodilo, ko sta v Italiji in Nemčiji oblast prevzele stranke "socialista" Benita in "nacional-socialista" Adolfa. Da zgodovinskega pakta Molotov-Ribbentrop med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo niti ne omenimo.

Zemljevid kaže, da je skrajno desna AfD daleč najbolj uspešna na tleh bivše Vzhodne Nemčije.

Na nemških volitvah je leta 2017 prodrla skrajno desna stranka Alternativa za Nemčijo (AfD), ki je komaj štiri leta po ustanovitvi dosegla 12,6 % glasov na nacionalni ravni. Bila je veliko bolj uspešna na ozemlju bivše komunistične Vzhodne Nemčije (neue Bundesländer), kjer je dosegla celo 21,9%, kot pa na ozemlju bivše Zahodne Nemčije (alte Bundesländer), kjer je dosegla 10,7 %. Na vzhodu verjetno ni naletela na bolj plodna tla izključno zaredi tamkajšnjih ekonomskih težav.  

Po mnenju bivšega neonacista, ki dela za Exit Deutschland, organizacijo, ki pomaga skrajnim desničarjem zapustiti ekstremno desničarsko sceno, se "nacionalni socializem pogosto začne z idejo socializma, na katero se doda mešanica frustracije, brezposelnosti, pomanjkanje priložnosti". Iz tega se preide na iskanje krivca: lahko je to Sistem (ki se ga identificira kot kapitalizem, neoliberalizem, divji trg itd.) ali specifična skupina ljudi, ki ljudem "kradejo" službe ali socialne prejemke ter uničujejo domačo kulturo.

Čeprav gre za priročne teme za radikalizacijo frustriranih ljudi, tovrstne bojazni izhajajo iz realnih problemov, ki jih je treba jemati resno. Pristop "dolžni smo sprejeti vse in pomagati vsem, kdor temu oporeka je netoleranten" je nerealen in ekstremistom odpira pot do stališč ali sloganov, s katerimi se ljudje (ne samo tisti bolj skrajni!) hitro poistovetijo. Salvinijeva Lega, na primer, dokaj uspešno ponavlja, da "ne moremo sprejeti cele Afrike v Italijo".

Ne smemo pozabiti, da je neonacistična Nacionalna demokratska stranka (NPD) v Nemčiji svoj uspeh gradila tudi na sporočilih, ki so bili skrajni levici blizu: antiamerikanizem, antiizraelsko politiko in antiglobalizacijo ter približevanju subkulturam, ki so bile proti Sistemu.

Naša levica, ki tako rada obsoja Janšo zaradi njegovega domnevnega avtoritarizma, ni prav nič imuna na šarm avtoritarnih vodji in diktatorjev: od Chaveza in Castra do Tita. Avtoritarnost jo ne moti, če zagovarja levičarske vrednote.

Janšizem = Fašizem?

In kje stoji janšizem v tej primerjavi med Levico in CasoPound? SDS lahko očitamo protiimigrantsko retoriko, čeprav relativno milo v primerjavi s stališči CPI, Lege in Fratelli d'Italia (seveda je v Italiji migrantov veliko več kot v Sloveniji) in tudi od ostalih desnih protiimigrantskih strank širom Evrope, začenši z madžarskimi Fidesz in Jobbik, a tudi tistih na Poljskem, v Avstriji, Belgiji, Nemčiji, Švedski, Danski, Finski itd.

Nasprotovanje in odpor do EU sta skupna skoraj vsem skrajno desnim in skrajno levim strankam.

Druga skupna točka skrajno desnih strank, ki jih lahko upravičeno povezujemo z besedo, ki se končuje na "izem", je nacionalistična retorika. Morda sem gluh, a jaz je pri SDS ne slišim. Vsaj v primerjavi z besednjakom Lege, Fratelli d'Italia in CPI, kjer so programi polni parol o "Italians first" in nacionalni suverenosti, ki jih v programu SDS ne boste zasledili.

Tretja skupna točka je evroskepticizem. Skrajno desne stranke so praviloma izrazito kritične do Evropske unije ali zagovarjajo izstop iz nje. V programu SDS piše: "Z vstopom v Evropsko unijo in Severnoatlantsko zavezništvo sta bila izpolnjena temeljna zunanjepolitična cilja, za katera se je Slovenska demokratska stranka zavzemala vse od nastanka in mednarodnega priznanja slovenske države. Gospodarski, politični in varnostni položaj slovenskega naroda v evropski in mednarodni skupnosti je najbolj trden v njeni zgodovini." Vam zveni evroskeptično? Janša & co. občasno kritizirajo EU ali Evropsko komisijo, vendar je nikoli ne postavljajo pod vprašaj.   

Tudi kar se tiče odnosa do istospolnih parov (na primer glede sklenitve zakonske zveze in posvojitve otrok) in ostalih tem, ki delijo javnost, je SDS dokaj tipična evropska konservativna stranka. Lahko se s stališči SDS ne strinjamo, a to še ne pomeni, da so "fašisti". 

Problem janšizma torej ni v programu SDS, ampak kvečjemu v delovanju Janše samega. Čeprav se tekom let pogosto nisem strinjal z njegovimi stališči in izjavami (na primer: glede arbitraže s Hrvaško, istospolnih parov in nekaterih čivkov na twitterju), pa menim, da je najmočnejši argument, ki Janšo veže z "izmom", dejstvo, da že 27 let vodi SDS. To ni zdravo za nobeno stranko, ne glede na sposobnost njene vodje.

Levica + Nacionalizem = CasaPound je manj zgrešena enačba kot Janšizem = Fašizem 

Za zaključek se vrnimo k osnovnemu vprašanju serije prispevkov: kdo ima več skupnega z italijanskimi neofašisti CasaPound: Levica ali janšizem? Obstaja veliko več podrobnosti med programom Levice in programom neofašistične CasaPound kot med slednjim in programom SDS. Ne glede na pomembne razlike med Levico in CPI, je to problematično za Meseca & co.: težko nekoga posredno obtožuješ, da je fašist, če je tvoj program veliko bolj podoben programu "fašistov tretjega tisočletja" kot njegov ...