Marsikoga moti, ker smo spet pri dvojnih merilih, hipokriziji in kršenju načela enakosti pred zakonom. Če imamo omejitve glede zbiranja zaradi Covid-19, ki se jih vsi držimo, potem je res težko razumeti, da ne veljajo za množico protestnikov, ki se vsak petek zberejo na ljubljanskih ulicah in trgih ter protestirajo proti vladi. Slovenska policija ne želi težav, zato tolerira bistveno več, kot dopuščajo policije v drugih evropskih in svetovnih prestolnicah. Verjetno tudi zato, ker naši alternativci niso vsi popolni anonimusi, pač pa med pisano združbo demonstrantov najdemo tudi otroke in pastorke znanih, vplivnih in bogatih Slovencev.

Pravi pravcati generacijski konflikt se odvija na ulici: starši neizmerno uživajo v beneficijah kapitalizma, njihov podmladek glasno vzklika proti mračnjaški janšistični vladi, desničarjem, fašistom, gnilemu kapitalizmu itd., meter ali dva za njim pa diskretno hodi varnostnik. Očetje in matere pijejo šampanjec z ministri, poslujejo s šefi velikih državnih firm, sodelujejo visokimi vladnimi funkcionarji, se rokujejo in objemajo s premierjem, njihova mularija pa na ljubljanskih ulicah kriči "smrt janšizmu!". Za vsak primer jih skrbno varujejo, da se bivši mamin sinček ne bi prehladil ali da nekdanji očkovi punčki ne bi na nogo skočilo kako aktivistično vegansko govedo.

Vse skupaj je mešanica cankarjanske in bartolovske vaške komedije, ki se v samostojni Sloveniji zadnjih trideset let spreminja v farso. Kdor spremlja petkove proteste v Ljubljani, se bo samo čudil, kdo vse se jih udeležuje in predvsem s kakšnimi motivi. Edini res iskreni protestniki so tisti, ki vpijejo proti cepljenju otrok, ki trdijo, da je Covid-19 izmišljen, da je kapitalizem največje zlo pod soncem, ki verjamejo v ravno zemljo in chemtrailse itd. itd.. Ti ljudje so resda čudaški, popolnoma odbiti in jih človek težko razume v njihovem mikrokozmosu. Toda v primerjavi z vsemi oportunističnimi kulturniki, subvencioniranimi in bleferskim umetniki, ki jih skrbi edinole to, da bi jim klerofašistična oblast zmanjšala apanaže ali ukinila subvencije, ki jih prejemajo od države, so petkovi čudaki in pristaši teorije zarote odšli na ulice iz dejanskega prepričanja, da se borijo za boljši, lepši svet. Verjetno iz občutka krivde to počnejo tudi mamini sinčki in očkove punčke pod budnimi očesi varnostnikov, toda njim, naivnim dušam, ki so jih doma vseskozi zavijali v vato, je še manj jasno, kdo oziorma kaj je dejansko v ozadju te večmesečne farse s protivladnimi protesti.

Do čudakov in vseh, ki se zaradi iskrenega prepričanja v boljši svet udeležujejo protestov bodisi v Ljubljani bodisi v Berlinu ali Rimu, lahko gojimo spoštovanje. Tudi če se z njimi ne strinjamo, jim moramo priznati pravico, da tako razmišljajo. Da imajo pravico kritično razmišljati. In predvsem, da lahko svoje mnenje izražajo svobodno, brez strahu pred represalijami. V Avstraliji, Venezueli, Iranu ali Rusiji, torej državah, ki so zelo po okusu nekaterih alternativcev, ki protestirajo vsak petek, takšnih protestov ne more biti, če pa že so, varnostni organi in tajna policija udeležence aretirajo. V Venezueli in Iranu tudi tako, da njihovi starši in sorodniki morda nikoli ne bodo izvedeli, kaj se je zgodilo z njimi. 

Svobode nam v tej državi - in za to smo lahko hvaležni tudi tem mračnjaškim, četudi zelo permisivnim klerofašistom na oblasti - ne primanjkuje, vsaj zadnjih trideset let ne. Medijski prostor še nikoli ni bil tako pisano pluralen, mainstram mediji še nikoli niso bili tako kritični do kakšne vlade in tako naklonjeni opoziciji. V čem je torej problem? V tem, da ga v bistvu ni. No, problem vseeno je, vendar nima zveze z vlado, Janšo, Pahorjem ali Aleksandro Pivec. Gre namreč za to, da je del slovenske družbene, politične in ekonomske elite sveto prepričan, da je država njihova lastnina, njihova zasebna last. Da jim posledično pripada tudi oblast in da so na njej lahko samo oni oziroma stranke njihovega establishmenta. Takšna mentaliteta, ki ji v anglosaksonskem svetu rečejo "self-entitlement", je na nek način že patološka, saj zastruplja posameznike kot tudi družbene odnose.

Govoriti o solidarnosti, delavskih pravicah, prekarcih in položaju malega človeka je postalo simptomatično, ko gre za alternativce, aktiviste ali fanatike stranke Levica. Kajti v resnici so njihove besede prazna slama, ki jo mlatijo v prepričanju, da jim kot elitistični avantgardi pripadajo državne subvencije, če je možno celo do smrti. O tem, kdo vse je ta "avantgarda", zlasti v kulturi, koliko desetletij se že oklepa funkcij v javnih zavodih, denimo muzejih in galerijah, pa v moji prihodnji kolumni.

Čas je, da razgalimo tudi najbolj prepovedane in tabuizirane teme v tej državi. Sploh v sferi t.i. kulturne politike. Že zdaj čutim, da se rojeva velikanski vihar ... Odlično!