Ob nastopu mandata se je Janševa vlada - podobno kot vse vlade do sedaj - odločila tudi za zmanjšanje birokratizacije in s tem namenom oblikovala poseben Strateški svet za debirokratizacijo. Svet pod vodstvom davčnega strokovnjaka Ivana Simiča je od maja tako zbral obsežen nabor predlogov, s katerimi bi predvsem zmanjšali ali poenostavili določene administrativne postopke. Samo upamo lahko, da se bodo ti predlogi kar najhitreje udejanjili tudi v ustreznih popravkih zakonov in predpisov. V okviru teh poenostavitev pa strateški svet predlaga tudi nekaj popravkov davčne zakonodaje, glede katerih bo v prihodnosti verjetno precej več dilem. Na eni strani gre namreč tudi za takšne spremembe, ki načeloma ne pomenijo ravno zmanjšanja birokracije. Druga dilema pa bo najbrž zaradi pričakovanega izpada davčnih prihodkov. Sicer ni dilem, da so najvišji prejemki v Sloveniji res nadpovprečno obdavčeni, a ta dober odstotek davčnih zavezancev vplača danes v javne blagajne kar okoli desetino tovrstnih prilivov. Glede na obseg zbranih davkov od te skupine bolje plačanih ljudi je nekoliko presenetljivo, da so se avtorji predlogov izognili konkretnim številkam. A te bodo seveda predmet podrobne obravnave, ko bodo predloge analizirali na finančnem ministrstvu.

Ker je torej Strateški svet predstavil samo okvirne usmeritve omenjenih davčnih spremembe, sem v prvem delu teksta (vir) pred nekaj dnevi na to temo predstavil, kaj te najbolj izpostavljene spremembe pomenijo za obdavčitev posameznika in njegove prejemke. Osredotočil sem se na učinek uvedbe socialne kapice skupaj z znižanjem dohodnine na prejemke nad milijonom evrov ter na predlog zvišanja splošne olajšave pri dohodnini. V drugem delu teksta pa bi poskušal oceniti, kako bi te spremembe vplivale na manjša vplačila davkov glede na vplačila po sedaj veljavnih stopnjah, ter tudi, ali lahko pričakujemo večje število zavezancev v višjih davčnih razredih in s tem dodatne plačnike davkov (kar je verjetno namen predlagateljev).

Uvedba socialne kapice

Uvedba socialne kapice pomeni, da prejemniki dohodkov nad 6.000 evrov mesečne bruto plače ne bi plačevali prispevkov od bruto plače, ki presega ta znesek. Danes plača posameznik od bruto plače 22,1 % prispevka za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, dodatno pa še 16,1 % podjetje (delodajalec), skupaj torej 38,2 %. Ob bruto plači 10.000 evrov se tako plača 3.820 evrov prispevkov, po novem pa se obveznost plačila prispevkov ustavila na 2.292 evrov ne glede na višino plače (od dodatnega prejemka zaradi nižjih prispevkov bi sicer potem posameznik plačal 50 % dohodnine). Po predlogu bi tako za vsakih tisoč evrov dodatnega zaslužka posameznik dobil v žep 500 evrov, 500 pa bi jih plačal državi (dohodnina bi bila torej 100 % glede na neto izplačilo, kot je bilo prikazano na sliki v prvem delu prispevka, vir). Danes je obdavčitev precej višja in od vsakih tisoč evrov dodatnega zaslužka posameznik dobi le 335 evrov, 665 pa jih gre državi, torej skoraj 200 % glede na neto prejemek.

V kolikor bi bile predlagane spremembe uvedene, vseeno dvomim, da bi si kdo od današnjih prejemnikov višjih plač znižal bruto plačo, zadržal enak neto prejemek in razbremenil podjetje. Vse pogodbe o zaposlitvi so namreč v bruto zneskih in tega enostransko ni možno spreminjati. Nekdo z 20.000 evri mesečne bruto plače bi tako po novem dobil mesečno 2.200 evrov višjo neto plačo (ob nižjem plačilu prispevkov bi plačal več dohodnine), podjetje pa bi zaradi nižje obdavčitve privarčevalo 1.600 evrov mesečno. Ključno pa je seveda vprašanje, ali bi takšno znižanje skupne obdavčitve privedlo do večjega števila plačnikov in s tem plačila davkov, ki bi nadomestila izpad obstoječih vplačil.

Kot je bilo prikazano na slikah v prvem delu (vir), bi bilo obdavčevanje plač tudi po novem še vedno višje kot izplačevanje dividend in podjetniki v enoosebnih družbah si verjetno tudi po teh spremembah ne bo izplačevali visokih plač. Imajo pač davčno bolj ugodne variante. Plače nad 6.000 evrov bruto mesečno si danes v Sloveniji izplačuje okoli 13.000 ljudi, nad 10.000 evrov pa dobrih 2.000 zaposlenih. Te plače si kljub visokim davčnim obremenitvam izplačuje predvsem vodstveni krog ljudi (managerji), ki nima možnosti, da bi si prejemke izplačal kako drugače (davčno bolj ugodno) in ti bodo seveda veseli nižje obdavčitve in višjih prejemkov. 

Mogoče bo zaradi tega znižanja prišlo tudi do primerov, da bodo kakšna tuja podjetja izplačevala plače v Sloveniji, a menim, da bo tega relativno malo. Predvsem pa je nerealno pričakovanje, da bodo zaradi zmanjšanja obdavčitve doma ostali inženirji, ki danes odhajajo v tujino. Dvomim, da se kdo odseli zaradi npr. 500 evrov višjega davka v Sloveniji - razlog je praviloma v tem, da podjetniki v tujini dobre delavce plačajo dvakrat ali trikrat več in tega ne moremo "kompenzirati" z nižjo obdavčitvijo.

Objektivno zaradi uvedbe socialne kapice torej težko pričakujemo kakšno pomembnejše povečanje števila ljudi z visokimi plačami in posledica bo poleg višjih plač te skupine ljudi predvsem izpad prispevkov v zdravstveno in pokojninsko blagajno. Na voljo sicer ni točnih podatkov o vplačevanju prispevkov po dohodkovnih razredih, a neto izpad prilivov v javne blagajne bi bil verjetno okoli 100 milijonov evrov. Socialni blagajni bi izgubili sicer še nekaj več (okoli 140 milijonov evrov), a proračun bi dobil 40 milijonov nazaj preko višje dohodnine. Kljub temu, da se bomo verjetno enkrat res odločili za zmanjšanje obstoječe visoke obdavčitve najvišjih plač in sprejeli rešitve, kot veljajo v nekaterih državah (npr. v Avstriji), bo verjetno omenjenih 100 milijonov izpada danes kar prevelik zalogaj za javne finance - ali pa ravno danes mogoče niti ne. Ko se namreč pogovarjamo o milijardnih primanjkljajih v proračunu, je teh 100 milijonov pravzaprav še najmanj vidnih (manj kot lani, ko smo se prepirali o 50 milijonih evrov več ali manj presežka).

Znižanje davčne obdavčitev nad milijonom evrov

Kaj pomeni dodatna davčna spodbuda za prejemke nad milijonom evrov (npr. za športnike, ki so nam pobegnili v tujino, kot izpostavljajo avtorji predloga)? Po predlogu bi za prvi milijon prejemkov sicer še vedno plačali 500 tisoč davščin, za vse dohodke nad tem pa le še 10 %. Mogoče, da bi se res kdo vrnil, čeprav mu bo za prvi milijon dohodka še vedno ostalo omenjeno davčne breme in v tem smislu bi bilo to dobrodošlo. Je pa seveda res, da imamo tudi danes nekaj posameznikov, ki to breme vseeno plačajo in ti bodo predloga razumljivo veseli. Tudi pri tem predlogu se bojim, da bo izpada najbrž več kot priliva, čeprav pa ne gre za velike zneske s stališča javnih financ. V letu 2018 smo imeli 467 posameznikov, ki so zaslužili več kot 200 tisoč evrov letno, a večina ne veliko več, saj je bil povprečni letni dohodek te skupine ljudi le 330 tisoč evrov. Imeli smo samo en izjemni primer s 3,5 milijonov prihodkov in 1,5 milijona dohodnine (ter verjetno še okoli 1,5 milijona evrov prispevkov), naslednji pa je bil že pol nižji.

Naslednja bolj odmevna sprememba naj bi bilo ponovno znižanje obdavčitve dohodkov od kapitala (dividend) na 25 % (to stopnjo smo za letos smo namreč dvignili na 27,5 %). Ti dohodki so s stališča javnih financ manj pomembni, saj je država lani pobrala za 174 milijonov evrov davka od dividend. Mogoče bi zaradi predlagane manjšega znižanja stopnje prišlo do kakega dodatnega izplačila dividende, a najbrž bo več izpada zaradi nižje stopnje. V vsakem primeru večjih razlik ne bo ne v javnih financah ne pri odločanju podjetnikov za izplačilo dividend.

Zvišanje splošne olajšave pri dohodnini

Kot zadnjo spremembo smo v prvem delu teksta (vir) predstavili učinke povečanja davčne olajšave. Tudi ta popravek (če bo sprejet) seveda ne pomeni kakšnega zmanjšanja administriranja, temveč le nekaj višje prejemke zaposlenih. Seveda bo takšen predlog med ljudmi z veseljem sprejet, čeprav bi bilo zvišanje plač močnejše pri zaposlenih z visokimi plačami. Ker takšen predlog pomeni zvišanje za večino zaposlenih (in ne samo za 10.000 najbolje plačanih), ima tudi bistveno večji vpliv na javne finance. Samo dvig splošne stopnje na 4.000 evrov bi odnesel kakih 80 milijonov evrov prilivov iz dohodnine, olajšav v višini 5.000 evrov pa že okoli 250 milijonov (!). To pa so že številke, ki verjetno daleč presegajo javno-finančne zmožnosti; tudi v teh razmerah.

Preseneča predvsem, da predlagatelji niso vsaj okvirno ocenili učinke takšnih sprememb in odločitev o 4, 5 ali 6 tisoč evrov olajšave pri dohodnini odpravijo preprosto z oceno "če politika ali kdorkoli misli, da se lahko zviša tudi več". Glede na številke, zadeva vseeno ni tako preprosta.

Zaključek

Če povzamemo, so predlogi strateškega sveta kako znižati administrativne ovire in olajšati postopke vsekakor dobrodošli in glede na zavzetost verjamem, da bo velik del tega tudi v zastavljenih rokih uresničen. Predlogi znižanj davčnih obremenitev pa kažejo, da niso bili preverjeni preko finančnih učinkov. Nekateri namreč močno posegajo v javne finance (beri: znižujejo davčne prilive) in finančno ministrstvo bo nanje verjetno težko pristalo ne glede na dobronamernost. 

Nesporno so najvišji prejemki pri nas nadpovprečno obdavčeni in zato so predlogi za znižanje teh odstopanj razumljivi, kljub izpadu javnofinančnih prihodkov. Zaradi teh omejitev bi bilo mogoče bolj smiselno uvajati spremembe postopno, na primer najprej odpravo prispevkov, ki jih plačujejo podjetja (da se izognemo očitkom o povečanju plač že danes najbolje plačanim). Ni pa odveč razbremenitev najvišjih prejemkov (ki jih danes praktično ni - vsaj ne izkazanih podatkih), čeprav kakšnega večjega finančnega učinka zaradi tega ne bo.

Pri dvigu splošne olajšave gre preprosto za oceno, ali lahko še nekoliko razbremenimo plače in okrnimo prilive v proračun. Zanimivo pri tem je, da si v trenutnem, finančno sicer precej bolj zahtevnem obdobju glede na lani takšno poteza mogoče celo prej privoščimo. Lani bi Fiskalni svet ob podobnem predlogu bil plat zvona, letos pa je toleranca do državnih izdatkov precej večja ...