Komentar

Ali je obstoječi medgeneracijski sistem financiranja pokojnin vzdržen - in pravičen?

Predlog dvigovanja upokojitvene starosti na 67 let ali še kako leto več doživlja veliko nasprotovanj. Razumljivo, da nekdo, ki dela na težkem delovnem mestu in se je zaposlil že pri dvajsetih, to težko sprejme in takšne primere bo potrebno drugače obravnavati. A na drugi strani vemo tudi to, da se prva zaposlitev v povprečju giblje že precej preko 25. leta starosti (danes polovica 25-letnikov še ni zaposlenih), da bo pričakovana življenjska doba čez trideset let že 85 let in da v takšnih razmerah ne moremo odhajati v pokoj pri šestdesetih. 

01.10.2020 22:00
Piše: Bine Kordež
Ključne besede:   pokojnine   Bismarck   pay as you go   PAYG   ZPIZ

Vedno beremo o tem, koliko dolga bomo zapustili svojim zanamcem. Vseeno ob tem ne smemo pozabiti, da pa jim puščamo tudi ogromna premoženja.

Pred dnevi mi je mlajši sogovornik v pogovoru razlagal, kako ne bo pri nas nič boljše, dokler ne naredimo resne pokojninske in zdravstvene reforme. Resno pokojninsko reformo razume predvsem kot ukinitev obstoječega "pay as you go" (PAYG) pokojninskega sistema, sistema po katerem aktivna generacija zbira sredstva za upokojeno generacijo, ta sistem pa bi nadomestili z naložbenim. Trenutni pokojninski sistem naj ne bi bil pravičen, kar je podkrepil tudi s podatkom, da ima njegova nedolgo nazaj upokojena mati precej nižjo pokojnino od tistih, ki so se s podobno plačo upokojili pred leti [1].

 

Takšno razmišljanje je precej značilno za mlajšo generacijo, ki vsak dan prebira predvsem komentarje o demografski katastrofi, o tem, kako se bo pokojninski sistem sesul, kako ne bo denarja za njihove pokojnine in kako bodo morali delati "do konca življenja". V takšnih razmerah potem vsakdo išče možnosti, kako bi se izognil plačevanju višjih pokojninskih prispevkov. V primeru redne zaposlitve so pri višjih prejemkih prispevki res precej visoki in ker ne vidijo učinkov tega, iščejo "cenejše" poti preko drugačnih oblik zaposlitve. Nekateri ob tem potem sami varčujejo za starost, a večina mladih se s skrbjo za pokojnine niti ne obremenjuje. Tudi to, da so njihovi starši plačevali pokojninski prispevek za svoje starše in da naj bi zanje sedaj prispevali oni, ne vidijo kot svoj problem. Za to bo že poskrbela država!

 

O tem, da razmere glede staranja prebivalstva in pokojninskega sistema niso tako katastrofalne, če bomo le zagotovili postopno dviganje upokojitvene starosti, sem na portalu+ že precej pisal. Z dvigom upokojitvene starosti na 67 ali 68 let v naslednjih dvajsetih letih razmerje med upokojeno in aktivno generacijo ne bo pretirano odstopalo od današnjih razmer in tudi današnja mladina bo lahko prejemala pokojnine. Seveda na način, da bodo sredstva zanje vplačevale naslednje generacije, tako kot trenutno zaposleni zbirajo sredstva za izplačilo pokojnin današnjih upokojencev (oni pa za svoje starše).

 

Poglejmo ta medgeneracijski način financiranja pokojnin nekoliko podrobneje. Če bi šli daleč v zgodovino, bi ugotovili, da takšen način skrbi za starejše velja v bistvu že od vsega začetka. Ljudje so bili aktivni in so delali, dokler so lahko, ko pa so onemogli, so zanje praviloma skrbeli otroci, katerim so tudi prepustili vse do tedaj ustvarjeno premoženje. Seveda veliko ljudi teh možnosti ni imelo (ni bilo premoženja, ni bilo potomcev ali ti niso hoteli skrbeli zanje) in veliko starejših je zaradi tega umrlo v revščini. Zato so proti koncu 19. stoletja v Evropi pričeli uvajati javno skrb za starejše. Država jim je zagotavljala nek minimalni dohodek, sredstva zanj pa je zbirala preko višjih davkov. Skrb za starejše so torej iz rok posamezne družine prenesli na nivo države in s tem zagotovili večjo varnost starejši generaciji. Za začetnika takšnega sistema (1889) velja nemški kancler Otto von Bismarck, ki je s tem hotel omejiti vse večji vpliv socialističnega gibanja. Medgeneracijski sistem financiranja pokojnin se zato imenuje tudi Bismarckov sistem ali - kot smo zapisali že uvodoma - sistem "pay as you go".

 

Sistem, po katerem aktivne generacije plačujejo pokojnine upokojeni generaciji, se je seveda v Evropi uvajal zelo postopno. Moja stara mati med obema vojnama na kmetiji najbrž ni vplačevala nobenih posebnih davkov za pokojnine, a je bila po drugi svetovni vojni vseeno upravičena do neke manjše pokojnine, ki ji je omogočala lastni dohodek in preživetje. Sredstva zanje je zbirala generacija mojih staršev, a ker je bilo upokojencev malo, pokojnine pa nizke, je zadoščal že minimalni prispevek, na začetku le okoli 10 % od neto plače. V devetdesetih letih se je upokojil tudi oče in v skladu s takratnimi predpisi so mu izračunali kar solidno pokojnino, ki jo prejema še danes. Višina pokojnine se namreč določa na osnovi povprečnih neto plač in delovne dobe, neupoštevaje višino prispevkov za pokojninsko zavarovanje, ki so bili nekdaj bistveno nižji.

 

Danes vplačujejo zaposleni v povprečju blizu 40 % prispevka za ZPIZ od svoje neto plače. Odstotek od bruto plače znaša sicer za vse enako (24,35 %), zaradi progresivne dohodnine pa znaša ta prispevek na neto prejemek med 33 % pri minimalni plači in okoli 50 % pri najvišjih dohodkih. Takšen odstotek prispevkov bi približno zadoščal za pokojnino v višini 65 % neto plače ob običajni delovni dobi in času prejemanja pokojnin. A ker so prejšnje generacije vplačevale bistveno nižje prispevke, kot pa prejemajo pokojnine, ta denar enostavno manjka. Danes s tekočimi prispevki zberemo nekje med 70 in 80 % potrebnih sredstev za pokojnine, razliko pa mora država zagotoviti iz drugih davkov (denimo, da za to namenjamo še 5 odstotnih točko DDV-ja). Če bi vsi upokojenci ves čas vplačevali blizu 40 % prispevkov za pokojninsko zavarovanje, bi tekoči primanjkljaj ZPIZ-a lahko pokrivali iz presežka zbranih sredstev, a teh seveda ni. Zaposleni so vsa leta vplačevali samo takšno višino pokojninskega prispevka, da je zadoščala za izplačilo pokojnin takratnim upokojencem in zato se nek sklad ni oblikoval. To omenjam zato, ker se danes rado govori, kako je pokojninska blagajna prazna, a v resnici ta ni bila nikoli polna. Vedno zbralo samo toliko, kolikor je bilo izplačil.

 

Danes smo torej v položaju, ko vseh dobrih 500.000 upokojencev (in še 100.000 prejemnikov delnih pokojnin) računa, da bodo do smrti prejemali redno pokojnino, ker seveda drugih dohodkov nimajo. In če bi danes ukinili obstoječi medgeneracijski sistem financiranja pokojnin, bi morala država zagotoviti ta sredstva iz drugih virov. A poleg njih pričakujejo zaradi vplačevanja prispevkov pokojnino tudi vsi zaposleni za njihovih 30, 20 ali 5 let dosedanje delovne dobe in vplačil prispevkov. Če bi se na primer hoteli odločiti, da ta trenutek preidemo na čisti naložbeni sistem, da torej vsak zbira denar za svojo pokojnino, bi morala država v naslednjih letih poskrbeti za vsa omenjena izplačila pokojnin.

 

Po okvirnem izračunu bo teh obveznosti za izplačila pokojnin, ki jih prenašamo iz generacije v generacijo, okoli 150 milijard evrov (!). Obstaja torej nekakšen "implicitni" medgeneracijski dolg v višini vsaj treh letnih BDP, ki ga seveda nimamo nikjer evidentiranega. Ne mi in tudi ne druge evropske države Evrope, kjer imajo podobne pokojninske sisteme. To preprosto pomeni, da iz PAYG sistema zbiranja denarja za pokojnine preprosto ne moremo izstopiti, temveč bomo s takšnim načinom zbiranja sredstev za tekoče pokojnine nadaljevali. A kot rečeno, ob ustrezni politiki dviganja upokojitvene starosti bo tak sistem vzdržen tudi naprej. Če s časom dvignemo povprečno starost ob upokojitvi na vsaj 67 let, bomo v povprečju še vedno preko 20 let uživali pokojnino, povprečna delovna doba pa bo še vedno nižja od 40 let, saj se današnje generacije tudi mnogo kasneje zaposlujejo. S tem bomo vzdrževali približno razmerje: 37 let dela / 21 let prejemanja pokojnine, ki velja zadnja leta in ob katerem 40 % pokojninskega prispevka od neto plače omogoča prejemanje okoli 65 % pokojnine glede na plačo (brez dodatnih sredstev iz proračuna).

 

Predlog dvigovanja upokojitvene starosti na 67 let ali tudi še kako leto več seveda doživlja veliko nasprotovanj. Razumljivo, da nekdo, ki dela na težkem delovnem mestu in se je zaposlil že pri dvajsetih, to težko sprejme in takšne primere bo potrebno drugače obravnavati. A na drugi strani vemo tudi to, da se prva zaposlitev v povprečju giblje že precej preko 25. leta starosti (danes polovica 25-letnikov še ni zaposlenih), da bo pričakovana življenjska doba čez trideset let že 85 let in da v takšnih razmerah ne moremo odhajati v pokoj pri šestdesetih.  

 

Postopne spremembe obdobja delovne aktivnosti in upokojevanja bodo torej omogočale, da bo obstoječi pokojninski sistem vzdržen tudi vnaprej, čeprav mogoče z nekaj več sredstev iz drugih virov (npr. iz DDV) ali mogoče tudi nekaj nižjimi pokojninami, če bomo v vmesnem času močneje spodbudili tudi naložbeni sistem zbiranja sredstev za pokojnino. Kot kažejo številke, sistema PAYG nikakor ne moremo odpraviti, lahko pa postopno, skozi desetletja krepimo  naložbeni način financiranja (torej, da vsak zbira sredstva neposredno zase) kot dodatek obveznemu pokojninskemu zavarovanju.

 

Ob teh ugotovitvah, pa je pomembno izpostaviti še dve stvari.

 

Kot rečeno, so danes mladi precej skeptični do prejemanja pokojnin čez desetletja (no, to je sicer veljalo za precejšen del zaposlenih v drugih oblikah zaposlitve tudi v preteklosti - ti so se vsa leta izogibali plačevanju prispevkov, a se danes najbolj pritožujejo nad nizko pokojnino). Zaradi tega predvsem mlajši iščejo načine zaposlitve, ki jim omogočajo kljub solidnim neto prejemkom, nizka vplačila pokojninskega prispevka. Tako imamo danes situacijo, da okoli 750 tisoč zaposlenih pri pravnih osebah v povprečju vplačuje blizu 450 evrov za pokojninsko zavarovanje mesečno, skoraj 250 tisoč ljudi v drugih oblikah zaposlitve in zavarovanja pa v povprečju kar polovico manj. Izpad teh plačil je danes pravzaprav glavni razlog, da mora država iz drugih davkov pokrivati skoraj milijardo primanjkljaja v ZPIZ. Tudi zaradi zagotavljanja neke minimalne pokojnine v bodoče (to vsak pričakuje od deklarirano socialne države), bi moral danes vsakdo vplačevati vsaj 350 evrov pokojninskega prispevka. To bi mu ob 37 let povprečne delovne dobe zagotavljalo vsaj 600 evrov v povprečju 21-letnega prejemanja pokojnine. Pri izračunu ne upoštevam obresti, ker se z leti dvigujejo tudi realne plače ter pokojnine; donos sredstev - če bi vplačila gledamo kot naložbo - bi zagotavljal tudi pokritje te realne rasti prejemkov.

 

Omenjeni manko sredstev za izplačila pokojnin je seveda samo še dodaten ogromen znesek k trenutnemu javnemu dolgu in vse te obveznosti se običajno obravnavajo kot obremenjevanje potomcev. Praviloma namreč vedno beremo predvsem to, koliko dolga bomo zapustili svojim zanamcem. Vseeno ob tem ne smemo pozabiti, da pa jim puščamo tudi ogromna premoženja. Nekdo je pač moral zagotoviti sredstva za vso infrastrukturo države (ceste, železnice...), za vse bolnice in šole, muzeje in tako naprej. Tudi vse to se "brezplačno" prenaša zanamcem, ki seveda to razumejo kot samo po sebi umevno. A vse premoženje države in državljanov, ki se meri v sto milijardah evrov, prav tako prehaja na mlajše generacije in zato je potrebno dolgove gledati tudi z širšega vidika. Če bi morali plačevati nadomestilo za "uporabo" tega premoženja, bi imel tudi dolg drugačno dimenzijo.

 

Pokojninski sistem - takšen kot je - pač preprosto mora ostati in ob nadaljevanju dosedanjih politik zviševanja upokojitvene starosti bo vzdržen tudi v bodoče. Lahko ga samo delno dopolnjujemo z dodatnim pokojninskim naložbenim zavarovanjem (drugi in tretji steber). Dodatno pa je potrebno vzpostaviti tudi obveznost vplačevanja pokojninskega prispevka v višini, ki bi ob običajni delovni dobi omogočila tudi vsaj minimalno pokojnino, da se izognemo stalnemu očitku o prenizkih pokojninah.

 

________________

[1] Do teh razlik je v zadnjih letih res prišlo, ker smo precej po tihem znižali odstotke za odmero pokojnine, pred tem pa še podaljšali obdobje za izračun povprečne plače, ki se upošteva kot osnova za pokojnino. Zaradi tega prejemajo upokojenci, ki so se upokojevali zadnja leta ob podobnih plačah kar nekaj nižje pokojnine od upokojencev, ki so se upokojili pred tem in to res ni najbolj pošteno.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.435
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.644
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.593
04/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.798
05/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.780
06/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.400
07/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.569
08/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.066
09/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.361
10/
Dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 2.427