Ustanovljena je bila 24. oktobra leta 1945. Takrat je namreč stopila v veljavo Ustanovna listina, ki so jo 26. junija 1945, se pravi ob koncu II. svetovne vojne, podpisali predstavniki 50 držav v San Franciscu, Združene države Amerike. Med ustanovnimi članicami je bila tudi Jugoslavija. Organizacija združenih narodov (OZN) naj bi nadomestila svojega predhodnika, Društvo narodov, ki druge svetovne morije ni bilo sposobno preprečiti. Za cilj si je OZN torej zadal predvsem ohranjanje svetovnega miru in varnosti, pa tudi razvijanje prijateljskih odnosov med državami in reševanje mednarodnih  problemov s pomočjo sodelovanja. OZN naj bi predstavljal mesto za pogajanja o preprečevanju in umirjanju kriz. Organizacija je zgrajena na treh stebrih – mir, človekove pravice, razvoj. V teku je visoki segment letošnjega zasedanja Generalne skupščine. Najvišji predstavniki držav članic, danes jih je že 193, se zaradi pandemije niso zbrali na sedežu organizacije v New Yorku. Svoje nastope, v katerih se ozirajo tudi na pretekla desetletja Svetovne organizacije, opravljajo preko svetovnega spleta.

Tri četrt stoletja je vsekakor dovolj dolgo obdobje za oceno njene uspešnosti oziroma njenih dobrih plati pa tudi pomanjkljivosti. Pri ohranjanju miru v svetu je bila bolj opoteče sreče. Enega redkih primerov, ko so članice uspele strniti vrste in OZN omogočile, da opravi svoje delo, predstavlja osvoboditev Kuvaita po iraški zasedbi leta 1991 (na podlagi mandata Varnostnega sveta in v izvedbi koalicije pod vodstvom ZDA). Veliko daljši je spisek primerov, ko je le nemočno opazovala uporabo orožja in prelivanje krvi, npr. ob ruski agresiji na Ukrajino in aneksiji Krima leta 2014, če omenimo enega zadnjih.

Vendar je na drugi strani potrebno priznati, da do tretje svetovne vojne vendarle ni prišlo. Ne majhne zasluge, da ni prišlo do vojaškega spopada med velesilami, ima tudi OZN. Ne gre tudi podcenjevati pomena njenih mirovnih operacij po svetu. Bolj uspešna kot pri prvem, se zdi, je bila glede drugih dveh stebrov. Spomniti velja na sprejem Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah leta 1948, s katero so bili postavljeni njihovi univerzalni standardi (mimogrede, Jugoslavija, v kateri je takrat vladal Titov komunistični režim, zanjo sploh ni glasovala!). S tem v zvezi velja omeniti odpravo apartheida v Južni Afriki in nasploh dekolonizacijo. Velik je bil prispevek OZN in njenih agencij k gospodarskemu napredku, zmanjšanju revščine in razlik v svetu, k izkoreninjenju nalezljivih bolezni, k zaščiti okolja.

Izredno pomembno vlogo je odigrala pri razvijanju mednarodnega prava. Na žalost pa je tudi na teh dveh področjih prišlo do vrste opustitev, ki ji oziroma človeštvu niso v čast. Spomniti velja npr. na genocida v Ruandi in Srebrenici. Doktrina o odgovornosti zaščiti, ki so jo Združeni narodi posledično sprejeli leta 2005, se že vrsto let ne uresničuje, kot dokazujejo vojni zločini in zločini zoper človečnost v Siriji in Jemnu.

Za ocenjevanje uspešnosti OZN se niti ni treba vračati v preteklost, ampak je dovolj, če si ogledamo stanje danes. V času množice izzivov in pomanjkanja rešitev, kot je sedanji trenutek označil generalni sekretar OZN Antonio Gutteres. Živimo v času, ko je multilateralizem v krizi, ko ga spodriva unilateralizem. Globalnega sodelovanja je manj, iz mednarodnih sporazumov se izstopa, mednarodno pravo se spodkopava ali se ga uporablja selektivno. Vendar ravno pandemija, v kateri se nahajamo, kaže, kako pomembno, pravzaprav ključno je mednarodno sodelovanje! Ne samo s Covid-19, ampak tudi s podnebnimi spremembami, ekonomsko krizo, širitvijo nuklearnega in drugega orožja za množično uničevanje, terorizmom itd. se je moč uspešno spopasti le skupaj. Namesto, da bi OZN pri tem prišla do polnega izraza, je marsikdaj vse manj relevantna. To velja tudi za nekatere druge mednarodne organizacije. Razloge je treba iskati predvsem v rivalstvu med velikimi silami in v nepripravljenosti držav, da si s sodelovanjem v mednarodnih organizacijah ožijo svoj manevrski prostor. Tipičen primer za to je Varnostni svet OZN (VS), njen najpomembnejši organ. Zaradi uporabe veta ali - bolje rečeno - zlorabe le-tega s strani njegovih stalnih članic v zasledovanju svojih ozkih interesov, je pogosto paraliziran. Naj spomnimo, da gre za organ, ki je prvenstveno zadolžen za mir v svetu.

Kritike, da se OZN ne najbolje sooča s modernimi problemi, ne gre razumeti, kot da je ne rabimo, da je povsem brez koristi, da jo lahko nadomestijo alternative v podobi G7 ali G20 ali raznih "koalicij voljnih". Zaenkrat še nihče ni predlagal kaj boljšega. Bo pa vsekakor potrebno  OZN napraviti bolj učinkovito oziroma bolj koristno in močnejšo. Prilagoditi jo je treba potrebam današnjega časa. Odpraviti bo treba anomalije in dvoličnosti, da v njenih telesih sedijo predstavniki držav, ki tja ne sodijo (npr. v Svetu OZN za človekove pravice). Potrebna so dopolnjena pravila ravnanja ali na nekaterih področjih sploh njihovo oblikovanje (delovanje v kibernetskem prostoru, uporaba umetne inteligence, biogenetike, avtonomnih vozil itd.) in seveda njihovo spoštovanje.

Le svet, ki počiva na dogovorjenih pravilih obnašanja, prinaša varnost, svobodo in razvoj. Potrebne so tudi spremembe v administrativnem aparatu OZN. Na položajih so ljudje, ki ne glede na svoje kompetence in za svoje delo ne odgovarjajo nikomur. Povečati bo treba transparentnost njihovega dela. Odgovornost demokratičnih držav in EU je tu velika. (Slednja oziroma njene države članice prispevajo kar četrtino njenega proračuna in njihov glas bi se moral bolj slišati). Reakcija ZDA, da ne vztrajajo, da pride do vsega omenjenega, ampak se iz organa (Svet OZN za človekove pravice) ali organizacije (UNESCO) enostavno umaknejo ali pa jo ignorirajo, vsekakor ni prava. Izpraznjen prostor izrabijo  drugi, v prvi vrsti Kitajska. Priča smo vdoru avtoritarizma oziroma zasledovanju vrednot, povezanih z njim (korupcija, nespoštovanje človekovih pravic, pravic manjšin, množični nadzor itd.). Države članice se skuša k temu pridobiti z ekonomsko pomočjo in podobno. To ne velja le za OZN, ampak  še kakšno drugo mednarodno organizacijo (npr. Svetovno zdravstveno organizacijo, WHO). 

Slovenija je članica OZN od leta 1992. Datum vstopa – 22. maj – predstavlja dan njene diplomacije. Slovenija se je skušala dokazati kot dosledna zagovornica učinkovitega multilateralizma. Svoje zvezdne trenutke je v Svetovni organizaciji doživela s svojim članstvom v Varnostnem svetu le nekaj let po svojem nastanku in mednarodnem priznanju. Dr. Danilo Türk je nato postal pomočnik generalnega sekretarja za politične zadeve. Sledilo je manj bleščeče obdobje. Nismo uspeli s ponovno kandidaturo za VS (premagal nas je Azerbejdžan), še manj s kandidaturo dr. Türka za generalnega sekretarja. Načeloma smo pristopali k vrsti pobud, pa se z nobeno nismo povsem poistovetili (izjemo predstavlja naša pobuda za proglasitev 20. maja za svetovni dan čebel). Zmanjkalo je politične volje in tudi denarja za konkretne korake. Ti včasih tudi niso bili ravno dosledni, kot pritiče članici EU in Nata.

Predvsem pa našim besedam v OZN in z drugih govornic niso sledila dejanja doma. Npr. glede spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava. Trpela je naša kredibilnost (spomniti velja, koliko postopkov pred mednarodnim sodnim organom smo izgubili). 75. obletnica je prilika, da tudi Slovenija v OZN in sicer v multilateralnemu sodelovanju odpre novo poglavje.