Vsekakor bo zanimivo, če se bo verbalno izživljanje poslanca Kordiša & tovarišev nadaljevalo in eskaliralo do te mere, da bi nekdo poslal pobudo na ustavno sodišče za presojo delovanja stranke Levica. Seznam argumentov, ki govorijo v smeri njene prepovedi, se namreč vsakič, ko Miha Kordiš odpre usta, podaljša. Vsekakor to ni nič neobičajnega; v Nemčiji, denimo, so ustavni sodniki zaradi pozivanja k nasilju, propagiranja totalitarnih idej ipd. pred leti prepovedali dve radikalni stranki, siamska dvojčka pravzaprav - komunistično in nacionalsocialistično. Toda Nemci so kajpak neprimerno bolj občutljivi na tovrstne eskapade, zato me skrbi, da bomo v Sloveniji zabredli zelo globoko, preden bomo dojeli, da se nam dogajajo stvari, ki niti slučajno niso normalne za demokracijo. Marširanje z baklami po Ljubljani, zažiganje nekakšnih lutk in konec koncev opletanje z besedo "fašist" vsepovprek je lahko že sindrom takšnega črnega scenarija. Vseeno pa je razlika, če ulična drhal udejanja svoje ustavne pravice (med njimi je najsvetejša zagotovo svoboda govora) na "terenu", ali pa če se na nivo najslabšega gostilniškega kvantanja spusti poslanec državnega zbora. Pa nedavno Kordiševo tuljenje o kolaborantih in fašistih niti ni bilo njegovo prvo; če se prav spomnim, je mladi poslanec z dobro plačo, oboževalec socializma in Venezuele, pred časom grozil, da bodo kapitaliste z bajoneti pregnali v morje ...

So države, o katerih marsikaj slišimo, nekaterim se zdijo celo eksotične, privlačne, vendar noben normalen človek tam ne bi želel živeti. Z bajoneti in bombami bi v morje nekateri ekstremistični Arabci (in Iranci) pregnali umazane Žide. O fašistih, ki jih je treba vse po vrsti pobiti, radi pridigajo ruski nacionalkomunisti, pa večni socialistični revolucionarji v Latinski Ameriki. Imperialiste in kapitaliste bi s tanki pregazili v Severni Koreji. In tako dalje. Nekaj najbolj zagretih fanatikov v Levici - in Miha Kordiš je očitno njihov svetilničar - bi z veseljem sledilo tej doktrini, čeprav jim ni čisto jasno, kaj to pomeni v praksi. Zagovarjajo namreč avtokratsko doktrino dežel, v katerih sami nikoli niso živeli. Če bi, bi bili v glavnem bodisi v zaporih bodisi na pokopališčih. Namesto tega so naši ljubitelji totalitarizmov raje študirali ali vsaj pohajkovali po Zahodni Evropi. Ali kot pravi moj stari prijatelj, ki je, kot se sam pošali, del t.i. rdeče nomenklature:

"Si že kdaj slišal, da bi naši stari partijci sinove in hčere pošiljali študirat v Moskvo, Peking ali Teheran?"

Jasno, da ne. Hipokrizija je neizmerna. In neizmerno je tudi potrpljenje Slovencev, da se pustijo vleči za nos takšnim banditom. Prav zato ne morem verjeti, kako se lahko tisti stari, trdi del levice, ki se je po smrti Janeza Kocijančiča še okrepil (Kocka je naredil veliko napako, ker ni za svojega naslednika določil kakšnega normalnega, razumnega menedžerja, pripadnika srednje generacije!), navdušuje nad stranko Levica. Po vsem tem, kar je doslej pokazala njena poslanska skupina?! Jim bodo starčki stali ob strani tudi, če bo kdo malo za hec podtaknil ogenj v parlamentu?! Namenoma provociram in karikiram, kajti gre za izjemno pomembno dilemo, od katere je lahko odvisen prihodnji razvoj slovenskega parlamentarizma, demokracije in konec koncev države. Koga bodo podprli Metuzalemi, ki še kar ohranjajo privilegije odločanja, predvsem pa zakulisni vpliv na levici?

Socialne demokrate (SD), ki so že tri desetletja edina (rdeča) zvezda stalnica na levem nebu, z vsemi križi in težavami, sploh zdaj, ko ne vedo, koga naj izvolijo za bodočega predsednika? Ali pa Levico, ki se čedalje bolj radikalizira in odmika od hipotetične možnosti, da bi nekoč podobno kot grška Siriza prevzela oblast ali pa vsaj sodelovala pri vodenju države. Levica in Siriza?! Se šalite? Primerjava ne vzdrži niti sekunde, čeprav je še pred leti kazalo, da bodo Luka Mesec in njegovi morda ugotovili, da se ključ do uspeha skriva v zmernosti, nenasilju in predvsem spoštovanju razlik. Zato je danes Siriza za Levico kvantna fizika, Luka Mesec pa Ciprasu ne bi mogel nositi niti aktovke (kot jo je, denimo, nekoč Tone Rop lahko Janezu Drnovšku).

Levica s svojim revolucionarnim cirkusom, ki ga formalni šef Mesec očitno ne zmore ustaviti, sicer počne tudi nekaj pozitivnega. Dokazuje namreč, da nikoli ne bo normalna koalicijska partnerica leve sredine in da je s svojo politiko, nad katero se potihem navdušuje del Mladega foruma, podmladka SD, pravzaprav najhujši sovražnik ravno socialnih demokratov. Matjaž Nemec in Tanja Fajon tega bržkone še nista ugotovila. Za Nemca se bojim, da mu do spoznanja ne bo pomagal niti intenzivni tečaj latinščine, medtem ko Fajonovi lahko pomaga njen "posebni" svetovalec, nekdanji direktor Sove Sebastjan Selan.

Si pa posebno priznanje zasluži poslanec socialnih demokratov Matjaž Han, ki je imel zadnjič Kordiša in njegovega zmerjanja s kolaboranti in fašisti očitno vrh glave. Povedal je natanko tisto, kar bi moral Kordišu povedati običajno preveč anemični predsednik državnega zbora: Kar je preveč, je pa preveč! Hanova intervencija je bila deležna poplave podpore na socialnih omrežjih (zanimivo, večini medijev se retorično nasilje poslancev Levice nikoli ne zdi sporno), kar je redek fenomen pri nas. Očitno je nekatere njegove strankarske kolege ob tem zaskrbelo, da se za Hanovo intervencijo skriva kakšna druga, denimo politična agenda pred prihajajočimi volitvami predsednika stranke, zato so nemudoma preventivno lansirali trač, da je pragmatični poslanec v zrak skočil samo zato, ker je zdaj na oblasti Janša, Hanovo družinsko podjetje pa nujno potrebuje kakšno novo pogodbo ...