Nadaljnja štiri predsedniška leta Donalda Trumpa naj bi se med drugim zelo negativno odrazila na stanju demokracije v ZDA, poglobila naj bi se razklanost ameriške družbe in medrasni odnosi naj bi se še poslabšali. Skratka Združene države dokončno ne bi mogle biti več demokratični vzor drugim – bleščeče mesto na vrhu hriba, kot smo lahko pogosto slišali v preteklosti.

Richard Haas, nekdanji diplomat in od leta 2003 predsednik Council on Foreign Relations (znanega ameriškega možganskega trusta) meni, da je Trump že v preteklih štirih letih precej prispeval k demontaži obstoječega mednarodnega liberalnega sistema, ne da bi v zameno ponudil kaj drugega, novega. V njegovem drugem mandatu naj bi nadaljeval z zapiranjem ZDA vase, s protekcionizmom in nacionalističnim unilateralizmom. Številne norme, mednarodne pogodbe, institucije in zavezništva naj bi nadalje slabeli ali celo prenehali veljati oziroma obstajati. Priča naj bi bili boju vseh proti vsem. Konflikti v svetu se naj bi množili, vplivna območja rasla, demokracija pa nazadovala. V odsotnosti zavezništev, ki so vlivala zaupanje prijateljev in odvračala sovražnike, bi se še več držav skušalo dokopati do orožij za množično uničevanje. Mednarodna trgovina bi se upočasnila in skrčila. Haas je prepričan, da bi mednarodni red, kot smo ga poznali zadnjih 75 let in so ga ustvarile prav ZDA s svojimi zaveznicami, zagotovo izginil. Vprašanje je le, kaj ali če sploh kaj naj bi ga nadomestilo.

Podobno razmišlja Joschka Fisher, nekdanji nemški zunanji minister. Po njegovem je že Trumpova zmaga na volitvah 2016 (in referendum o Brexitu) pomenila konec zavezanosti liberalnim vrednotam in na pravilih temelječemu mednarodnem redu.

Trumpovo zmago in nadaljevanje ameriške kaotične zunanje politike, v kateri je vse manj spoštovanja moralnih standardov, bi po mnenju kritikov gotovo pozdravili v Pekingu. Z ozirom na to, kako je Trump oslabil ameriške pozicije v svetu in posledično Zahod in obstoječi mednarodni red, bi nadaljnja štiri leta njegovega vladanja za Kitajsko, glavnega konkurenta ZDA, nedvomno predstavljala strateško priložnost. Po mnenju Johna Boltona in demokratskega predsedniškega kandidata Josepha Bidena, pa tudi Joschka Fischerja, v drugem Trumpovem mandatu nikakor ne gre izključiti umika ZDA iz zveze Nato. V zasebnih pogovorih ga je Trump v minulih letih večkrat omenjal. Za njegovo zmago tako zagotovo navijajo tudi v Moskvi. Tako Kitajci kot Rusi si seveda prizadevajo oblikovati mednarodno skupnost po svojem avtokratskem okusu.

Spisek razlik v zunanjepolitičnih stališčih med Trumpom in evropskimi zaveznicami ni kratek (od soočanja s podnebnimi spremembami do Irana). Če pustimo ob strani vsa druga razhajanja in se vrnemo le k morebitnemu umiku ZDA iz Nata: Trump že dolgo ne skriva svoje odbojnosti do Evrope oziroma Evropske unije. Znano je njegovo stališče, da evropski zavezniki ne prispevajo dovolj k skupni obrambi. Da s plinovodom Severni tok krepijo ekonomsko moč nasprotnika – Rusije in energetsko odvisnost od nje. Nekaj podobnega naj bi veljalo za ekonomsko sodelovanje s Kitajsko (npr. članstvom v kitajski Pobudi pasu in ceste ali Azijski infrastrukturni investicijski banki, ki je nastala na kitajsko pobudo in kjer ima Peking glavno besedo) in prevzemanjem njene 5G tehnologije.

Izstop ZDA iz Nata bi seveda pomenil konec zavezništva in bi izredno zamajal varnostno strukturo v Evropi. Težko je napovedati vse posledice. Čezatlantska povezava je bila namreč od II. svetovne vojne dalje steber evropske in mednarodne stabilnosti. V preteklih letih je bilo ob raznih Trumpovih potezah sicer slišati izjave nemške kanclerke Angele Merkel, da mora Evropa vzeti svojo usodo v lastne roke. Ali podobno francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da se Evropejci ne moremo več zanašati le na ZDA. Besedam pa kakšna konkretna dejanja niso sledila, verjetno upajoč, da bo Trump vladal le en mandat in ob prepričanju, da mora demokratični Zahod obdržati strnjene vrste.

Donaldu Trumpu ankete trenutno ne kažejo najbolje, vendar njegove zmage novembra ne gre povsem izključiti. Ob tem se zastavlja več vprašanj. Ali bi se bila EU, Evropa sposobna v kratkem času prilagoditi novim razmeram oziroma omenjenemu možnemu koraku Trumpa in prvič v zadnjih 70 letih ubrati lastno strateško pot? Kako bi se odzvala Rusija? Konec Nata bi pomenil tudi konec KFOR na Kosovu, kar bi se močno odrazilo na stabilnosti jugovzhodne Evrope. KFOR je namreč njeno sidro. 

Sam sem vseskozi zagovarjal, da sta ZDA in Evropa naravni zaveznici in da je potrebno storiti vse, da se ohrani Nato in enotnost Zahoda. ZDA in Evropa sta skupaj močnejši v ohranitvi naših vrednot in naše varnosti. Ob ponovni zmagi Trumpa nam Evropejcem najbrž ne bi preostalo drugega, kot da po hitrem postopku pristopimo k preoblikovanju EU v samostojno silo. Ne gre pozabiti, da kadar se med seboj bojujejo sloni, utrpi največ škode trava pod njihovimi nogami.

Trumpova zmaga naj bi torej po mnenju njegovih kritikov prinesla konec čezatlantske povezave in vnesla dodatno negotovost v mednarodno skupnost in jo še za korak približala anarhiji. K stanju torej, kjer so globalne in regionalne mednarodne organizacije marginalizirane, kjer se mednarodno pravo ne upošteva ali pa se ga uporablja zgolj selektivno in kjer se svetovni red prepušča muham avtokratskih vodij.

Ne gre izključiti, da kritiki nimajo prav.