V preteklih dneh so ponovno izbruhnili ostri spopadi med Armenijo in Azerbajdžanom v avtonomni azerbajdžanski regiji Gorski Karabah, ki je pod nadzorom Armenije. Najnovejši spopad med državama se stopnjuje in ni videti, da se bo umiril, vsaj ne v doglednem času. Zastavlja se vprašanje, zakaj se je ravno zdaj razvnel stari spor, ki je bil v stanju mirovanja (zamrznjen konflikt) po silovitih bojih v obdobju 1988 – 1994 in aprila 2016. Armenija, ki nadzoruje sporno območje, je zadovoljna s statusom quo, medtem ko Azerbajdžan, ki je bogat z energetskimi viri in čigar izdatki za vojsko so višji od celotnega armenskega proračuna, grozi, da bo z vojaško silo povrnil nadzor nad izgubljeno regijo.

Odpira se vprašanje, zakaj je ravno zdaj obnovljen ta regionalni spor, ki ima lahko širše razsežnosti s Turčijo na strani Azerbajdžana in Rusijo na strani Armenije. Ta spopad predstavlja več kot le spor med dvema državama zaradi obmejne pokrajine, namreč boj med skupino držav za nadzor nad celotnim Kavkazom.

Zgodovinski pregled spopadov

Gorski Karabah je jasen primer težav, nastalih z razpadom Sovjetske zveze (ZSSR). Leta 1813 je, po porazu Perzijcev in njihovega formalnega odstopa regije ruskemu carstvu na osnovi dogovora iz Gulistana, postal del ruskega carstva. Ozemlje, ki ga poseljuje večinsko armensko prebivalstvo, je v sovjetskem obdobju leta 1923 dobilo avtonomijo, vendar v okviru Azerbajdžanske sovjetske socialistične republike. Ko so se pojavili znaki razpadanja komunistične vladavine ZSSR, so se leta 1988 poslanci v armenski skupščini in v Gorskem Karabahu odločili, da bodo združili pokrajino z Armenijo. Azerbajdžan je to zavrnil, ukinil avtonomijo, ki jo je pokrajina uživala in poslal svojo vojsko, kar je privedlo do vojne, ki je trajala med leti 1992–1994 in povzročilo izgubo te pokrajine ter še sedem sosednjih, ki predstavljajo okoli petino ozemlja Azerbajdžana, in prisilno preseljevanje okoli milijona Azerbajdžancev z okupiranega ozemlja v druge dele Azerbajdžana. 

Kljub podpisu sporazuma v Biškeku leta 1994, s katerim se je končala vojna, posredovanjem Minske skupine (1), ki so jo vodile Francija, Združene države Amerike in Rusija, so se boji še nadaljevali, medtem ko Armenija še vedno ni uresničila treh resolucij Združenih narodov o umiku z območja, ki ga je okupirala v Azerbajdžanu.

Vloga Turčije v spopadu

Od začetka krize v regiji je bila turška pozicija jasna, to je podpora Azerbajdžanu; po nedavnih dogodkih je turški predsednik Erdogan napovedal polno podporo svoje države Azerbajdžanu. Po drugi strani želi Rusija umiriti napetosti med obema državama, s katerima ima posebne odnose še iz časov Sovjetske zveze, in ju je pozvala, naj se čimprej vrneta za pogajalsko mizo.

Interesi Rusije in Turčije na Kavkazu niso ravno identični, vendar imajo en skupni imenovalec: prodajo orožja.

Glede razlogov za turško podporo Azerbajdžanu v tem spopadu analitiki menijo, da skuša upravičiti zgodovinski spor med Turčijo in Armenijo zaradi osmanskega genocida nad Armenci med prvo svetovno vojno in zgodovinske ter etnično tesne vezi med Turčijo in Azerbajdžanom. Azerbajdžanski narod (Azeri) spada v turško skupino narodov islamske veroizpovedi kljub razliki v doktrini Madhab (islamska verska ali pravna šola) – Turčija ima sunitsko, Azerbajdžan pa šiitsko večino. 

Uradna Ankara želi imeti oporišče na območju Kavkaza ob ruski meji, da bi imela boljše izhodišče v pogajanjih z Rusijo o možnih koncesijah v sirski in libijski državljanski vojni ter krizi z Grčijo glede izkoriščanja plina v vzhodnem Sredozemlju, kjer sta Ankara in Moskva na nasprotnih straneh. Ker se razmere v Siriji in Libiji po ameriškem in nemškem pritisku na libijske stranke relativno umirjajo, pričakujejo, da se bo turški predsednik Recep Tayyip Erdogan (AKP) ponovno sestal na Kavkazu s svojim "prijateljem in sovražnikom", ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

Paradoksalno stališče Irana?

Sedanji spopad med Azerbajdžanom in Armenijo dokazuje, da vojne, ki so se odvijale v zadnjih letih, niso bile samo sektaške, čeprav ima tudi trenutni spopad nacionalne razsežnosti. Iran podpira krščansko Armenijo kljub obstoju kulturnih, etničnih in verskih vezi med Teheranom in Bakujem, kjer je več kot tretjina Irancev Azerbajdžancev v iranski regiji Zahodni Azerbajdžan, večina Azerbajdžancev pa je šiitov, tako kot Perzijci v Iranu. Iran in Azerbajdžan imata skupno mejo v dolžini več kot 760 kilometrov in del Kaspijskega morja, ki je bogato z nafto in plinom. 

Teheran skuša oslabiti Azerbajdžan, da azerbajdžanska manjšina v Iranu ne bi zahtevala več pravic ali pokazala teženj po združitvi z matično državo. Iran se boji tudi azerbajdžansko-izraelskih odnosov na vojaškem področju.

Vloga Rusije v spopadu

Armenija je trenutno edini ruski pravoslavno-krščanski strateški zaveznik na Kavkazu in ena od redkih držav, v kateri je Rusija vojaško prisotna. Po mnenju armenskih politikov in vojaških strokovnjakov je ruska navzočnost v Armeniji pomemben element armenske nacionalne varnosti. Na ozemlju Armenije, nedaleč od mesta Gyumri, je ruska vojaška baza številka 102, eden najvažnejših objektov ruske vojaške geopolitične prisotnosti na Kavkazu, in tudi eden pomembnih sestavin rusko-armenskih odnosov. Polega tega je navzočnost ruske vojaške baze v Armeniji podaljšana do leta 2044. Ruski mejni stražarji skupaj z armenskimi kolegi varujejo armensko mejo s Turčijo in z Azerbajdžanom.

V Azerbajdžanu vlada klan Alijev že trideset let. Aktualni voditelj Ilham Alijev je avtokrat, ki zatira človekove pravice in svoboščine vsaj toliko kot njegov turški veliki brat Erdogan.

Zdi se, da sta Rusija in Armenija zaveznici, dva strateška partnerja, povezana s številnimi sporazumi na vojaškem področju; na osnovi vsega tega bi morala Rusija upoštevati geopolitične in strateške interese svoje zaveznice Armenije. Vendar se v resnici dogaja ravno nasprotno. Natančneje, dogaja se, da največji sovražnik Armenije v regiji, Azerbajdžan, od najpomembnejšega armenskega strateškega partnerja, torej Rusije, kupuje 40 % orožja. Zanimivo, da je orožje, ki ga kupuje Azerbajdžan, večinoma ofenzivno - in ne obrambno. 

Odstop armenskega predsednika vlade Serzha Sargsyana pod pritiskom množičnih demonstracij leta 2018 v Erevanu je odprl vprašanje, ali bo to privedlo do tega, da bo Armenija zapustila sfero ruskega vpliva na nekdanjem sovjetskem prostoru, in ponovila scenarij Gruzije ter Ukrajine, ali pa bo Moskva ostala glavni igralec v tej republiki na Južnem Kavkazu.

Brez dvoma je novi armenski premier Nikol Pashinyan prozahodno usmerjen, toda Armenija zaradi bližine zgodovinskih sovražnikov Turčije in Azerbajdžana nima druge izbire kot zavezništvo z Rusijo. Armenija je pomembna zaveznica Rusije na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze, armensko gospodarstvo je v veliki meri odvisno od ruskih naložb in nakazil Armencev z bivališčem v Rusiji, ki jih je okoli 2,5 milijona. 

Po mnenju analitikov je sporna regija Gorski Karabah nekakšna "tempirana bomba", ki ne bo eksplodirala, dokler bo Armenija vojaška zaveznica Rusije.

Stališče ZDA in EU

Kar zadeva ameriško stališče v spopadu, je nevtralno, prizadeva si rešiti spopad med dvema državama. Po nedavnih dogodkih je Washington obsodil naraščanje nasilja med Azerbajdžanom in Armenijo in obe strani pozval, naj takoj ustavita sovražnosti. Stališče Evropske unije in ZDA je enako – to je konec spora, da bi preprečili motnje v oskrbi z nafto in plinom iz Kaspijskega morja.

Vmešavanje Izraela

Izrael je v tem spopadu na strani Azerbajdžana. Je eden najmočnejših zaveznikov Bakuja od leta 2011 dalje, Azerbajdžanu prodaja velike količine orožja in vojaške opreme. Analitiki menijo, da je Azerbajdžan nova točka spopada in rivalstva med Iranom in Izraelom, ker je Izrael že močno prisoten v bližini iranske meje. Po mnenju analitikov Mednarodnega instituta IFIMES (2) je Azerbajdžan po vojaški moči v prednosti pred Armenijo, ker je razvil svojo vojsko in nakupil moderno orožje v Rusiji, Turčiji in Izraelu, pri čemer so mu pomagale visoke cene nafte v zadnjih dveh desetletjih. Analitiki zmanjšujejo možnost razvoja velike vojaške operacije glede na to, da je Armenija članica Organizacije sporazuma o kolektivni varnosti ODKB/CSTO (3), ki jo je ustanovila Rusija leta 2002.

Vodilne svetovne sile bi morale v Varnostnem svetu OZN in znotraj Minske skupine pospešiti prizadevanja za zaustavitev razvoja konflikta in preprečiti njegov razvoj v večjo in širšo vojno. Eden od glavnih razlogov trenutnega naraščanja spopada je pomanjkanje aktivnega mednarodnega posredovanja med obema stranema. Rusija in Turčija bi morali obnoviti svoje posredovanje po vzoru na njuno sodelovanje v Siriji, kjer je Turčija na strani opozicije, Rusija pa nudi vojaško in politično podporo vladi v Damasku.

_____________________                                                                                                          

Opombe:

(1) OSCE Minska skupina je multilateralna skupina v okviru Organizacije za evropsko varnost in sodelovanje, ustanovljena leta 1992 z namenom, da spodbudi mirno in obojestransko dogovorjeno reševanje spopada med Armenijo in Azerbajdžanom glede Gorskega Karabaha. Minsko skupino vodi kolektivno predsedništvo, ki ga sestavljajo Francija, Rusija in ZDA. Poleg njih pri delu skupine sodelujejo tudi Belorusija, Nemčija, Italija, Portugalska, Nizozemska, Švedska, Finska, Turčija in kot neposredno zainteresirani strani tudi Armenija in Azerbajdžan.

(2) IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben svetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/UN, New York, od leta 2018.

(3) Organizacijo za kolektivno varnost in sodelovanje (ODKB/CSTO, ustanovljeno leta 2002 kot vojaško zavezništvo držav posovjetskega prostora, sestavljajo Rusija, Belorusija, Kazahstan, Armenija, Kirgizistan in Tadžikistan.