Danes je v svetu kapitalizem sicer prevladujoč družbeni sistem, a v veliko različicah. Med državami obstajajo precejšnje razlike glede delitve ustvarjene vrednosti ter tudi zelo različne prakse. V nadaljevanju bi se posvetil predvsem tem vidikom delovanja kapitalističnega sistema. Ob tem bi lahko tako razprave kot tudi prakse po državah razdelili nekako na dva pola: na bolj liberalni in na bolj socialni pol, seveda z vsemi različicami vmes.

Zagovorniki bolj liberalnega modela (ali tudi neoliberalnega, kot se danes pogosto poimenuje) zagovarjajo močnejšo povezavo prejemkov ljudi na ustvarjen rezultat oziroma njihov prispevek k ustvarjeni vrednosti (kot ga pač razumejo), čim nižje davke z manj javnimi storitvami ter s čim bolj enako davčno obremenitev, ker ljudje tudi storitve države koristijo v enaki meri. Če že ne v enakem znesku, pa vsaj v enakem odstotku od prejemkov. Takšno delitev ustvarjene vrednosti zagovarjajo z večjo učinkovitostjo sistema ter s hitrejšo rastjo gospodarstva in bogastva, kar naj bi na koncu koristilo vsem. Takšna usmeritev sicer vodi k večjim razlikam med ljudmi, a po mnenju zagovornikov te smeri so razlike rezultat dela posameznika in tudi spodbuda k večjem angažiranju ljudi.

Zagovorniki bolj socialnega modela pa menijo, da bi morali že v osnovni delitvi ustvarjene vrednosti več namenjati nagrajevanju dela namesto kapitala, prejemki posameznikov pa se ne bi smeli pretirano razlikovati. Če pso večje razlike med prejemki upravičene, bi ji morali "korigirati" z višjimi davki na višje prejemke, da ne bi prihajalo do prevelike neenakosti, do prevelikih razlik med ljudmi. Zagovarjajo, da manjše razslojevanje ljudi tvori bolj kohezivno družbo, večjo povezanost, kar ima močne pozitivne učinke na kvaliteto življenja celotnega prebivalstva, kljub mogoče nekaj manjši učinkovitosti in tekmovalnosti.

Oba na kratko opisana krajna modela kapitalizma sta legitimna, imata svoje zagovornike, o obeh lahko prebiramo stotine razprav in argumentov. Vsak ima svoje prednosti in slabosti. Razlikujemo se predvsem v tem, kako te učinke ocenjujemo in kakšno težo jim dajemo. To omenjam zato, ker se zagovornike drugega, bolj socialnega modela pri nas hitro povezuje z našo preteklostjo, hitro se jih tudi politično opredeli v negativnem smislu pri drugi politični opciji - a dejansko gre za modela in njune različice ali vmesne variante, ki se oblikujejo v razpravah med ljudmi po vsem svetu, tudi tam, kjer niso imeli nekih osebnih izkušenj z drugačnimi družbenimi sistemi (komunizmom, socializmom).

Razlike med državami

Če pogledamo razmere v svetu danes, bi med države, ki močneje sledijo prvemu modelu, seveda šteli ZDA, tudi večino razvitejših držav izven Evrope, v mogoče še bolj drastični meri pa se ta model prakticira v manj razvitih državah. Vključno s Kitajsko, ki je sicer s svojim specifičnim modelom državnega kapitalizma omogočila visoko rast in povečanje blaginje ogromnim množicam ljudi ter jih dvignila iz revščine in zaostalosti (povečali so učinkovitost), pri delitvi ustvarjenega pa doslednejše upoštevanje prispevka posameznika prinaša tudi ogromne razlike med ljudmi. Zaradi tega je koeficient neenakosti na Kitajskem višji kot v Združenih državah Amerike. Liberalnejši model državam prinaša hitrejšo rast, a tudi močno razslojevanje, neenakost, kar pomeni tudi več revščine, kriminala in nasploh nezdrave družbe.

Za bolj socialni model pa se je odločala Evropa, kjer prednjačijo predvsem skandinavske države. Za slednje so med drugim značilne manjše razlike v nagrajevanju ljudi, visoka in progresivna obdavčitev ter tudi večji obseg javnih storitev. Kljub precej drugačnemu pristopu k delitvi ustvarjenega te države vseeno dosegajo tudi visoko gospodarsko rast ter kvaliteto življenja za pretežni del prebivalstva (seveda tudi tam ugotavljajo delež revščine in socialne odtujenosti). Dosežki posameznih držav torej vseeno potrjujejo, da liberalnejši model ni nujno edini učinkovit glede na drugačen pristop k delitvi ustvarjenega dohodka.

Zanimiv pa je pogled na ta dva modela v času. (Neo)liberalni model se je pričel močneje uveljavljati (in zagovarjati) v zadnjih desetletjih. V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni so bile tudi v ZDA razlike med prejemki bistveno nižje, davčne stopnje pa visoke. Kasneje so zagovorniki liberalnejšega modela (zagovorniki kapitala) začeli izpostavljati tezo, da bi nižji davki in bolj dosledno nagrajevanje po rezultatih vodili k hitrejši gospodarski rasti in v končni fazi višjemu blagostanju celotnega prebivalstva. Podjetniški sektor naj bi zaradi nižje obdavčitve in višjih nagrad več in učinkoviteje investiral ter s tem pospešil gospodarski razvoj.

Kljub spremembam ekonomskih politik na področju delitve, empirični podatki (za ZDA pa tudi drugod) kažejo, da do takšnih sprememb ni prišlo (na sliki so povprečne stopnje gospodarske rasti za 6 zahodnih držav). Stopnje gospodarske rasti v razvitih državah vsa zadnja desetletja postopno upadajo, zaradi drugačne delitve ustvarjenega pa je pretežni del povečanja dohodka pristal v rokah ozkega kroga ljudi, ostali so v povprečju na enakem ali še nižjem nivoju kot pred tridesetimi leti. Ob tem je sicer potrebno dodati, da so prikazane visoke stopnje rasti v začetnem obdobju tudi rezultat nizke osnove po drugi svetovni vojni, a trendi so pač takšni. Mogoče še podatek, da imajo ZDA sicer najvišje stopnje rasti med razvitimi državami, a to velja za državo kot celoto. Če primerjamo gospodarsko rast na prebivalca, Američani celo zaostajajo za državami Evrope, ker je njihova rast v veliki meri posledica priseljevanja, migrantov (!).

Glede na navedena modela si je vsaka država izbrala svojo pot, nekatere bolj v liberalno, druge v socialno smer. Seveda ni šlo za neko odločitev v parlamentu med A ali B varianto, temveč se je izbran model oblikoval (in se še vedno oblikuje) na osnovi stalnega sprejemanja zakonodaje in tudi družbenih norm. Pri tem pa je potrebno poudariti, da države in državljani niti nimajo proste izbire - pomembna je tudi dosežena stopnja razvoja, zgodovinska izkušnja, položaj države v svetu do obsega bogastva v državi in seveda vpliva tujine, predvsem preko lastništva podjetij in infrastrukture.

Model, ki ga je izbrala Slovenija

In kje je v teh razmerah nahaja Slovenija? Kakšen model smo si v tako zastavljenem razponu delitve ustvarjenega dohodka izbrali pri nas? Če pogledamo ključne podatke o distribuciji dohodkov, o neenakosti pa tudi o obdavčevanju, smo Slovenci na lestvici držav nesporno na socialni strani. Po uradnih, svetovno primerljivih podatkih spadamo med mogoče pet držav z najmanjšimi razlikami med prejemki ljudi, z najmanjšo stopnjo neenakosti in tudi med države z najbolj progresivno obdavčitvijo. Čeprav je s strani zagovornikov bolj socialnega modela takšna navedba hitro tarča kritik z naštevanjem vseh odklonov od delovanja socialne države, je navedena uvrstitev pač dejstvo. S strani zagovornikov liberalnejšega modela pa so ti podatki dokaz, da se gremo preveliko uravnilovko, "vsegliharstvo" in da se takšen pristop v delitvi dohodka in visokem obdavčevanju kaže v manjši učinkovitosti, manjši tekmovalnosti, izkoriščanju sistema za lastno nedelo ter na koncu zaostajanju v razvoju in nižji blaginji za vse.

Je takšen model, ki ga imamo, torej pravičen in pošten? Mislim seveda na načelnem nivoju, pri delitvi celotne ustvarjene vrednosti, po okvirnih razlikah med plačami, po ključnih davčnih obremenitvah. Bi zagovarjali, da dobi kapital nekaj večji delež pogače (da bo podjetniški sektor več investiral), da so razlike v plačah večje in predvsem bolj povezane z rezultati dela, da znižano visoko obdavčitev najvišjih prejemkov, ker bi to vse vodilo v hitrejšo rast? Ali pa bi morali prevlado kapitala omejiti, znižati odstopanja med plačami in progresivno obdavčitev celo zaostriti? To so namreč ključna vprašanja, ki terjajo eksplicitni odgovor, če se odločimo "popravljati" obstoječ način delitve - diskutiranje o tem ali ima Jože ali Janez preveliko ali premajhno plačo (zase tako vsi vemo, da nismo zadosti plačani), kdo se je izognil plačilu davka in koliko preveč prispevamo v državno blagajno, je bolj zamegljevanje dejanske dileme. Pred odgovorov na to ključno vprašanje si poglejmo še nekaj podatkov, o katerih redkeje slišimo in ki so najbrž za večino kar presenetljivi.

Delitev delo : kapital

Pri delitvi dohodkov je najprej dilema, koliko od ustvarjene dodane vrednosti v družbi dobi kapital in koliko delo, nato kako so ti dohodki za delo razporejeni med ljudmi in nato še, kako so potem ti dohodki obdavčeni. Po vseh navedenih delitvah dobimo neto prejemke ljudi, ki se potem odražajo v finančnem položaju posameznikov in družin.

Podatke o osnovni delitvi med kapital in delo lahko računam na zelo veliko načinov, a nek okvirni podatek za Slovenijo bi bil, da kapital od ustvarjene vrednosti dobi okoli 6 milijard evrov, ljudje za svoje vloženo delo (sedanje in nekdanje preko pokojnin) pa 24 milijard evrov letno (ocena za 2019). Kapital torej "pobere" petino dohodka za denimo okoli 100 milijard evrov sredstev, ki so vložena v ustvarjanje dodane vrednosti (govorimo o plačilih za ta vložek, za dobičke in obresti). Ta delitev je podobna, kot velja za razvitejše evropske države, medtem ko v vzhodnih državah ali v ZDA kapital dobi večji delež kolača. 

S tega vidika je ta okvirna delitev v Sloveniji nekako sprejemljiva. Večja težava je v tem, da imamo vloženega kapitala (domačega in tujega) bistveno manj (npr. pol manj na zaposlenega od Avstrijcev) in to se potem odraža v nižji produktivnosti. Pobude, da bi to izboljšali z večjim deležem dohodka za kapital (torej manj za plače) ali nižjim obdavčevanjem kapitala, se niso pokazale kot preveč učinkovite v smislu dodatnih vlaganj. Enako pa velja tudi za ideje o velikem prostoru za dvig plač z omejitvijo dobičkov (donosov za kapital). Spremembe v to smer bi imele negativen vpliv na razvoj, na vlaganje in prava pot je samo  v povečevanju obsega kolača, kakšnih pomembnejših premikov v omenjeni strukturi delitve pa si preprosto ne moremo privoščiti.

Delitev dohodkov iz dela

Drugo pa je potem razdelitev dohodka med posamezne zaposlene (posledično tudi med upokojence), kakšna so upravičena razmerja med prejemki. V manjši, enoosebni družbi je dilem manj. Tam se točno vidi, koliko je bilo ustvarjenega in to pripada tej osebi. Tudi če ima nekaj zaposlenih, jih lažje zna nagraditi glede na razmere v okolju in glede na rezultate, preostanek pa je njegov. Tu se tudi dokaj dobro pokažejo razlike v sposobnosti posameznikov, ko nekdo v podobnem okolju ustvari visoke rezultate, drug pa izgubo. 

Težje pa je ugotavljati prispevek posameznika v večjih družbah, ki predstavljajo največji del gospodarstva. Prispevek posameznika k skupnim rezultatom je odvisen tudi od prispevka sodelavcev, od skupine, od položaja in poslovanja celotne družbe, na koncu od vodje družbe. In tudi tu je lahko ena družba ob enakih razmerah bistveno uspešnejša kot druga, kar potem praviloma pripišemo sposobnosti vodstva, a tudi celotnega kolektiva. In koliko je potem vreden prispevek vodje takšne uspešnejše družbe? Če pogledamo konkretno, je lahko danes direktor velike, uspešne družbe v Sloveniji nagrajen z 20.000 evrov bruto mesečno, za isto delo bi pred dvajsetimi leti dobil 10.000, v Avstriji danes 30.000 ali 40.000, v ZDA mogoče celo 200.000. 

Kakšna višina plače je v takem primeru pravična, poštena in kakšna bi bila učinkovita spodbuda za njegovo delo? Če ustvari podjetje 50 milijonov evrov dodane vrednosti, si lahko izplača nekaj višjo ali nižjo plačo, a to ne bo vplivalo na končni rezultat podjetja. Praviloma višina njegove plače tudi nima posebnega vpliva na njegovo angažiranje in kvaliteto dela. V segmentu najvišjih plač te nimajo neposrednega vpliva na njegovo prizadevanje v službi - ali je vodja dober ali pa ni (takrat se ga praviloma zamenja, ker nižje nagrajevanje direktorja ne reši težav slabega poslovanja). Višina plače najbolje plačanih ljudi je pravzaprav najbolj odvisna od okolja, od nekih sprejetih norm in razmerij, ki veljajo v posamezni družbi - ne glede na oceno, koliko je vodja prispeval k rezultatom podjetja (tega nikoli ni možno točno izračunati).

Če dobivajo podobni vodje 10.000 evrov, boš tudi ti s tem zadovoljen, če pa 30.000, pa je seveda tudi tvoje pričakovanje takšno. Zaradi tega je govorjenje o pravični in pošteni plači vodij v velikih podjetjih vedno predvsem rezultat sprejetih razmerij, ki so se postopno oblikovale v neki družbi. Največje omejitve so pravzaprav dohodki v manjših podjetjih (tam je prispevek posameznika lažje določljiv) in dohodki iz kapitala, kjer je višina dohodka lastnika kapitala prav tako nesporna. Če se prejemki teh oseb zvišujejo, potem se povečajo tudi pričakovanja vodij v večjih družbah. Dober vodja lahko dejansko veliko prispeva k boljšim rezultatom in večji vrednosti teh podjetij in zato tudi pričakuje več (a še vedno približno v okviru družbeno sprejemljivih razmerij, ki pa se med državami močno razlikujejo). 

Izpostavil sem torej prihodke najbolje plačanih, ki so v vsaki družbi predmet podrobne obravnave in razprav o (ne)upravičenosti njihovih prejemkov in s tem nastajajočih razlik in neenakosti. In koliko je tega pravzaprav v Sloveniji? Kot omenjeno, je stopnja neenakosti v Sloveniji med najnižjimi (če ne najnižja na svetu) in to se odraža tudi v relativno nizkem deležu teh bolje plačanih ljudi. 

Struktura dohodkov v Sloveniji

Postavimo mejo na 5.000 evrov bruto mesečno in v Sloveniji imamo pravzaprav "samo" 20.000 ljudi (2 % zaposlenih), ki prejemajo več od tega zneska. To torej pomeni, da kar 98 % zaposlenih prejema do največ 3.000 evrov neto plače (toliko dobi v žep po plačilu davkov). Na spodnji strani lestvice imamo seveda tudi brezposelne, prejemnike socialne pomoči in tudi samostojne podjetnike, ki imajo samo status brez nekih pomembnejših prihodkov. A kdor se hoče zaposliti, mu zakonodaja tudi na najslabše plačanem delovnem mestu zagotavlja minimalno plačo skupaj z dodatki (regres, prehrano, prevoz) in na koncu tudi (sicer skromno) pokojnino. Minimalni redni prejemek posameznika je zato v Sloveniji objektivno okoli tisoč evrov (plus dodatne socialne ugodnosti zaradi nizkega prejemka). Upoštevaje prej omenjeni podatek o najvišjih prejemkih, se torej 98 % zaposlenih giblje v razmerju plače 1 : 3 (!). Kakorkoli obračamo številke, ta podatek drži in verjetno je za večino kar presenečenje. 

Tu smo sedaj pri začetnem vprašanju: ali je to veliko ali malo? Ta pretežni del zaposlenih prejme tudi okoli 94 % vse neto mase prejemkov. Ta masa je več ali manj omejena (določena z ustvarjenim BDP in omenjenim deležem za kapital) in če postavimo tisoč evrov kot spodnjo mejo prejemkov, potem kake drugačne delitve tudi ne more biti. Seveda je mogoče Jože upravičen, da bi dobil 100 ali 500 evrov več od (namesto) Janeza, a prejemki so danes v Sloveniji lahko samo približno v teh okvirih. Tudi če bi ocenili, da nihče ne sme zaslužiti več kot 3.000 neto (iz dela, brez kapitalskih dohodkov), bi presežek omogočal le 2 % dvig vseh ostalih plač. Tudi pri obdavčitvi teh 98 % ljudi kaj veliko prostora ni. Lahko spremenimo kako olajšavo za 500 evrov, ali kako dohodninsko stopnjo za +/- odstotno točko, to pa je tudi vse in večjih sprememb zato ne bo. Ali je to pošteno in pravično lahko razpravljamo, a v danih okvirih kakih pomembnejših korekcij ne moremo narediti, ne glede na dobre želje.

Ostane nam torej omenjenih 20.000 dohodninskih zavezancev, ki so davčni upravi prijavili več kot 5.000 evrov bruto prejemkov. Teh 2 % vseh zavezancev (brez upokojencev) je prejelo približno desetino vse mase prejemkov, a ker so precej bolj obdavčeni, je delež njihovih neto prejemkov do okoli 6 % celotne mase. Vsekakor ne gre za obseg prejemkov, ki bi lahko tudi v primeru znižanja pomembneje spremenil osnovna razmerja delitve dohodka. Drži pa tudi, da so ti višji prejemki v Sloveniji nadpovprečno obdavčeni. Za vsakih dodatnih 100 evrov v žep moraš pri plači nad 3 tisoč mesečno neto odvesti državi 120 evrov, pri plači nad 5.000 pa celo 200 evrov. Takšna visoka obdavčitev se lahko razume tudi kot nek faktor korekcije visokih prejemkov, da denimo kljub upravičeno boljšemu nagrajevanju (višji zasluženi plači) ne prihaja do pretiranih razlik v neto prejemkih. A take visoke obdavčitve vodijo tudi k izogibanju plačevanja davkov (čeprav je res, da ima tako visoko izkazane prejemke in plačila davkov samo segment ljudi, ki drugih možnosti izplačevanja nagrad nima - drugi se pač "znajdejo" in poiščejo davčno ugodnejše poti). Zaradi tega je vseeno upravičeno razmišljanje, da se pri največjih dohodkih izpelje določena korekcija, vsaj na delu, ki ga plačuje podjetje.

Zaključek: dokaj socialna država

Na osnovi predstavljenih podatkov nesporno lahko zaključimo, da je distribucija dohodkov ljudi v Sloveniji naravnana dokaj socialno, precej bolj kot v večini drugih držav. To velja tako za osnovno delitev prejemkov med kapital in delo ter za delitev med zaposlenimi. Zviševanje razlik ne bi prineslo neke hitrejše rasti ali večje delovne zavzetosti, bi pa na drugi strani povzročilo precej družbenega nasprotovanja. Enako pa velja za obratno pot, ker si glede na okolje neke večje uravnilovke ne smemo dovoliti. Če želimo imeti spodnje plačilo na približno tisoč evrih mesečno (z vsemi dodatki), ker je to minimum za pokrivanje osnovnih življenjskih stroškov, potem se večina lahko razporedi v razmerju 1 : 3, torej do 3.000 evrov mesečno. Lahko bi jih bilo nekaj več na zgornjem robu, a to bi pomenilo še večjo koncentracijo na minimalni plačah (uravnilovko). Prejemki zgornjih 20.000 ljudi sicer odstopajo, a tudi drugačna delitev ne bi imela vpliva na prejemke ostalih, visoka obdavčitev pa neto razmerja potem precej zniža.

To so torej okvirji, iz katerih glede na ustvarjen dohodek ne moremo in z načelnega vidika lahko ocenimo okvirno delitev kot najbolj realno in s tem tudi korektno (ne upam zapisati "pravično"). Enako ustrezno ocenjujem tudi progresivnost obdavčitve z izjemo delnega "pretiravanja" pri najvišjih dohodkih. Seveda pa bi v teh okvirih lahko vseeno več namenjali sposobnim, tistim, ki več prispevajo in sorazmerno manj nedelavnim, predobro plačanim (skupni obseg je določen). S tem se tudi načeloma vsi strinjamo, čeprav pa je v praksi to precej težje izvajati.

Vedno sem se spraševal, kakšno je pravo (pravično) razmerje med plačo na primer skladiščnika, blagajničarke ali komercialista, a pravega odgovora ni. Vsako iskanje boljšega razmerja se je na koncu odrazilo samo v več slabe volje in višjih stroških plač, zaradi česar smo pogosto ostali kar na ustaljenih razmerjih in poskušali nagraditi sposobnejše. Iskanje pravičnega in poštenega nagrajevanja na nivoju posameznika bo tako ostala stalna naloga odgovornih oseb, ki o tem odločajo. Okvirna delitev med delo in kapital kot tudi osnovna distribucija dohodkov med dohodkovnimi razredi pa so po mojem mnenju v Sloveniji sprejemljivi in kako bistveno prerazporejanje ni niti upravičeno niti možno.