Očetje in sinovi. Po prihodu iz šole sin potoži, da ga bolijo mišice in je utrujen. V pre-Covid dobi bi mu pripomnil, da je morda pretiraval z dvigovanjem uteži (ah, ta obsedenost mlade generacije), ali mu svetoval, naj se odpočije, ker ima verjetno "virozico".  V dobi koronavirusa pa je lahko vsako slabo počutje vzrok za alarm. Še posebej, če je odgovor na vprašanje: "Se ti zdi, da imaš vročino?" odgovor "Ne vem ... " namesto običajnega "Ah ne … ".

Vklopim alarm prve stopnje.

Fahrenheit 451. Nisem zaskrbljen, a sina vseeno napotim v svojo sobo. Medtem ko mu grem po termometer si za vsak slučaj nataknem masko FFP2. Sem kroničen bolnik od mladosti in sem se v življenju hitro naučil, da je bolje biti malo preveč pazljiv kot premalo. "Previdnost je mati modrosti" ni moto super-junakov, ampak tistih, ki bi radi nekako preživeli. 

37,6 je številka, ki nekaj minut kasneje prileti izza zaprtih vrat sinove spalnice. Nič hudega, ima vročino, kašlja pa ne. Vseeno alarm zvišam na stopnjo 2. Še zmeraj je najbolj verjetno, da gre za "virozico", kot jih je fant v življenju že veliko prebolel. V ozadju slišim glasove Kacina in Beovićeve, ki me opozarjata, da moramo vseeno biti previdni in odgovorni. Opozorila ministra za zdravje Gantarja v glavi ne slišim, ker ob misli nanj bolj kot na Covid dobim asociacijo na interne zdrahe upokojenske stranke. Gre za drugačen tip virusa, ki namesto življenja ogroža živce.

Proces. Torej bodimo odgovorni in se držimo priporočenega protokola. Preverim na spletno stran vlade, kako ravnati in koga poklicati, čeprav odgovor že poznam: sinovo osebno zdravnico. Vendar je v dilemi Covid ali ne Covid za poročenega moškega pravilni odgovor na vprašanje, koga poklicati v primeru krize, vselej beseda žena. Še posebej, če je pravkar na obisku pri starostniku v domu za ostarele. Ne jaz ne žena sicer ne kaževa bolezenskih znakov. Žena bo takoj prišla domov, jaz pa bom poklical sinovo osebno zdravnico. Številko ima seveda žena, saj so ženske praviloma bolje organizirane (ter bolj obremenjene s tovrstnimi rečmi, bi verjetno same dodale).

Doktor Živago. Telefon večkrat zvoni v prazno, predno mi kapne, da zdravnica popoldne ne dela. Pokličem centralo zdravstvenega doma. Po dobrih desetih minutah prevezav (niti ni slabo!) sem na vezi z dežurno zdravnico. Na podlagi opisa sinovih simptomov in opozorila, da spadam v »rizično skupino« se odloči, da sina testiramo na Covid. Termin bodo sporočili, verjetno bo test še isti dan. Sistem je učinkovit, si mislim! Zakaj se ljudje sploh pritožujejo? Sin je zadovoljen, saj bi rad čimprej ovrgel možnost Covida. V razredu primerov še ni bilo, do šole kolesari, na množične zabave ne zahaja in ne pozna nikogar, ki je bolan ali pozitiven. Ni razlogov, da bi bili posebej zaskrbljeni.

Odiseja. Ko se čez dobro uro žena vrne domov, povratnega klica iz zdravstvenega doma še nisem prejel. Nič čudnega, saj število Covid primerov v Sloveniji strmo narašča, tako učinkoviti pa v našem shiranem javnem zdravstvu spet ne morajo biti. Žena me vzpodbuja, da naj ponovno pokličem zdravnico. Saj veste, ženske so praviloma bolj vztrajne. Hitreje zavrtijo telefon ali vprašajo naključno osebo za pomoč, če se izgubijo … Moški raje čakamo ali tavamo v temi po neznanih ulicah v upanju, da bomo našli pravo smer. Hvala bogu, da so izumili GPS.

Ko se končno odločim za klic, mi asistentka zdravnice prizna, da testnega centra ne uspe priklicati. Slednji je sicer čez cesto zdravstvenega doma. Vprašam, če sina lahko sam naročim, a to ni v skladu s protokolom. "Vas bomo poklicali", mi prijazno zagotovi. Pred koncem delavnega dne me res pokliče: večurnem klicanju navkljub je bila neuspešna. Jutri bo nov dan. 

Medtem je sinova vročina narasla na 38.3. Počuti se slabo, a nima znakov okužbe dihal. Stopnjo alarma vseeno dvignemo na 3. Naraščanje vročine je v obratnem sorazmerju z mojim in ženinim potrpljenjem s sistemom naročanja na testiranje. Sprašujeva se, zakaj vse poteka po telefonu. Zakaj nimajo aplikacije, s katero bi osebni zdravniki ali zdravstveni domovi vpisali paciente v proste termine za testiranje? Na večernem dnevniku slišimo, da se tudi Kacin pritožuje nad sistemom naročanja, a minister za zdravje nam razloži, da vladni govorec govori nesmisle.

Naslednje jutro nam končno sporočijo, da bo testiranje potekalo v zgodnjih popoldanskih urah. Smo pomirjeni, predvsem, ker se sin počuti veliko bolje. Malo kasneje se pogovarjam s prijateljem na Nizozemskem; slučajno je tudi njegov sin zbolel in ima vročino. Ko se začnem pritoževati nad težavami z naročanjem na testiranje, me hitro prekine: sam že 48 ur neuspešno poskuša vzpostaviti stik z zdravnikom. Telefoni so zasedeni, sistem se je sesul! In jaz sem mislil, da je pri nas slabo! "Vse je relativno", se pošali kolega: "Če je tvoj sin včeraj zbolel in ga bodo danes že testirali, vam gre prekleto dobro." To kar je za enega odiseja, je za drugega krajše potovanje.

Možnost otoka. Čeprav nismo posebej zaskrbljeni, se že od prvih simptomov vedemo, kot da bi bil sin okužen s Covidom. Uvedli smo družinski karantenski protokol: izolacija, uporaba mask pri dostavi hrane in pijače v spalnico, uporaba ločenih sanitarij, redno prezračevanje vseh prostorov, pogosto umivanje rok in dezinfekcijo kljuk, pip itd. Z ženo bova spala ločeno, da bi zmanjšala možnosti, da bi vsi zboleli. Družina se razdeli v tri otoke. V danih okoliščinah je to pravi luksuz.

Alkimist. Drive-in testiranje poteka hitro in brez čakalne vrste. Odvzem brisa je neprijeten, a sin se ne pritožuje. Smo pomirjeni, zaupamo znanosti kljub temu, da o koronavirusu ve še razmeroma malo. Sin se počuti veliko bolje, zvečer mu temperatura ne naraste nad 37 stopinj Celzija. Za zaprtimi vrati že dviga uteži, čeprav ga nagovarjamo, da naj raje počiva. Spat gremo pomirjeni, saj domnevamo, da če bi bil sin pozitiven, bi nas verjetno že poklicali. No news good news.

Kuga. Naslednje jutro prejmem klic iz neznane številke. To praviloma ni dobro ... Po kratkem in umirjenem uvodu (odlično, si mislim, v glasu gospe ni čutiti zaskrbljenosti) sledi presenečenje: sin je pozitiven na Covid! Ne smemo zapustiti stanovanja, odredili nam bodo karanteno, v kratkem bomo prejeli klic epidemiologinje. Začne se vrteti nov film: prej smo ga gledali po televiziji, zdaj v njem nastopamo.

Neznosna lahkost bivanja. Šok je velik, a bistveno manjši, kot sem si domišljal, ko sem premleval možnost, če bi se kdo od družinskih članov okužil s koronavirusom. Če bi se to zgodilo marca ali aprila, bi nas verjetno novica zmrazila. Zdaj smo virus nekako ponotranjili, počasi se navajamo z njim živeti. Nekoč smo se čudili, če smo opazili Japonca z masko, danes je to naša vsakdanjost. Človek je prilagodljiva žival, se hitro navadi na vse, razen na toplo pivo.

Ko te življenje sooči z negativnimi pripetljaji, si pogosto bolj umirjen, kot si pričakoval, da boš. Tudi najhujše reči se ti zgodijo z neko neznosno lahkostjo. Kundera je že vedel.

Robinson Crusoe. Sin je v svojem otoku. Nismo zaskrbljeni, da bi se okužili po pojavi bolezenskih simptomov, saj se od prvega trenutka držimo domačega protokola. Skrbijo nas dnevi pred pojavom znakov bolezni, ko je bil sin verjetno že kužen. Srečal se je tudi z nono, četudi na odprtem. Zdaj je, kar je. Bizarno: na sedanjost in prihodnost lahko vplivamo, preteklost pa je neznana in izključno stvar sreče.

Nevarna razmerja. Sinova prva misel je, da mora obvestiti punco, sošolce in ostale prijatelje. Predno z ženo uspeva poklicati šolo, je slednja na podlagi sinovih sporočil sošolcem že ukrepala in ves razred poslala domov. Začnemo sestavljati seznam vprašanj za epidemiologinjo ter seznam oseb, s katerimi smo bili v stiku v dneh, predno je sin zbolel, saj bo to predmet njenega klica.

Razsodnost in rahločutnost. Začnemo obveščati osebe, s katerimi smo bili v stiku. Ljudje različno reagirajo na nepričakovane okoliščine. Prevladujejo tisti, ki jih v prvi vrsti skrbi za sina in za naju z ženo, posebej zame kot rizičnega bolnika. Nekateri pa v paniki na vse skupaj gledajo izključno iz svojega zornega kota (kar je po svoje razumljivo) in pozabijo na osnovno etiketo. Razpredajo na dolgo in široko o možnosti, da so se okužili, čeprav s sinom sploh niso bili v stiku. Mi smo že odpisani, naj se reši kdor more.

Kavelj 22. Še isto jutro sledi temeljiti pogovor z epidemiologinjo, ki na podlagi ocene tveganja po elektronski pošti odreja karantene. Vir okužbe je neznan. Midva z ženo bova testirana samo, če bi se pokazali simptomi bolezni, kar je tudi smiselno. Silvio Berlusconi se je po tesnem stiku z okuženo osebo večkrat testiral in je bil test negativen, predno je dejansko zbolel. Testiranje pred pojavom simptomov lahko povzroči lažen občutek varnosti in v nekaterih primerih celo pripomore k širjenju bolezni.

Epidemiologinjo vprašam, če bi se lahko sin čez nekaj dni ponovno testiral, glede na to, da test ni 100% zanesljiv. Žal ne pride v poštev. Niti samoplačniško: da bi preveril, če imaš res Covid in je karantena sploh smiselna, bi moral na ponovno testiranje, vendar na ponovno testiranje ne smeš, dokler si v karanteni.

Platforma. Sin na aplikaciji Ostani zdrav označi, da je pozitiven. Z aplikacijo nimamo ideoloških težav. Imam veliko pomislekov do aplikacij in socialnih medijev nasploh, vendar se mi zdi smešno, da so ljudje, ki so svoje življenje razgalili Facebooku, Instagramu, Youtubu, Googlu, Tripadvisorju, Snapchatu, Porntubu, videoigrcam, smart TV-ju itd., nenadoma zaskrbljeni, da jih bo vlada nadzirala preko aplikacije proti širjenju koronavirusa. A vi to resno?!

Osnovni delci. Karantena. Odštevamo dneve od "zadnjega tesnega stika" (zajtrk s sinom). Naš sovražnik je neviden, skriva se lahko na vsaki kljuki ali predmetu. Sin je s pomočjo tehnologije izolaciji navkljub povezan s punco, prijatelji in celim svetom, a vseeno mora svoj otok občasno zapuščati. Midva pa mu dostavljava hrano in pijačo. Trenutek nepazljivosti je lahko usoden.

Čakajoč Godota. Sin se počuti dobro, kar nas nadeja z optimizmom. Vendar vemo, da je bolezen zahrbtna in ima lahko tudi pri mlajših nenavaden potek, zato ostajamo previdni. Pogosto sprašuje, kako se počutiva. Pozorna sva na morebitne simptome. Zakaj žena toliko kiha? Me res nekaj praska po grlu? A še vedno okušam hrano? Zakaj sem utrujen? Me nekaj tišči v prsih? Majhni lažni alarmi se vrstijo. Čakamo in upamo, da se Godot ne bo pojavil.

Na zahodu nič novega. Sin je že tretji dan po pojavi simptomov vsaj navidezno popolnoma zdrav. Če se ne bi testiral, bi mislili, da je prebolel "virozico". Moje razpoloženje niha med občutkom, da bomo virus z lahkoto premagali, do tega, da je skoraj nemogoče, da vsaj jaz nisem že okužen. Z vsakim dnem smo močnejši. Hišni moto je so far so good.

Sto let samote. V tehnološki dobi je osamljenost vedno relativna, saj smo lahko nenehno v stiku s sorodniki in prijatelji. Vendar človek potrebuje osebne stike, naši geni, tudi najstniški, ki jim je pametni telefon podaljšek roke, še niso preklopili v celoti na virtualni svet. 

Veliko nam pomeni solidarnost, ki nam jo po elektronski pošti izražajo starši sošolcev. Ni znakov, da bi kdo sina stigmatiziral, kar ni samoumevno, glede na to, da je zdaj veliko otrok v karanteni. Namenoma nisem napisal "zaradi njega", ker za trenutno situacijo ne nosi nobene krivde. Slišimo celo, da je bil v razredu in med prijatelji med tistimi, ki so se najbolj pazili.

Usoda? Morda, če bi pojem imel smisel … Zdi se mi, da v našem kaotičnem vesolju naključje igra glavno vlogo. Veliko večjo, kot smo si pripravljeni priznati. Na svetu veliko bedakov virus izziva, ne da bi osebno občutili njegove posledice, prav tako bo veliko ljudi previdnosti navkljub v nesrečnih okoliščinah zbolelo in virusu podleglo. Vendar na "usodo" lahko pomembno vplivamo z našim obnašanjem: čeprav končni rezultat nikoli ni popolnoma odvisen od nas, lahko možnost določenega izida bistveno zmanjšamo ali zvišamo.  

Fizično samoto občuti samo sin, ki dneve preživlja zaprt v svoji sobi. Poleg strahu pred boleznijo je najbolj moteč občutek hišnega pripora, ne glede na to, da vemo, da je to smiseln ukrep. Naš mali balkonček postane priljubljeno zatočišče, še posebej, ko nanj posije sonce. Kdo bi si mislil, da ga bomo nekoč koristili v izmenah? Karantena poteka hkrati neznosno počasi in bliskovito hitro, kakor vse v našem življenju.

Zapiski iz podpodja. Čakamo na konec karantene, čakamo na cepivo. Kot kroničen bolnik, ki se vsako leto cepi proti gripi in ki bi bil v "naravi" brez sodobne medicine že zdavnaj pod rušo, bom težko poslušal tarnanje no-vax nergačev, ko bo cepivo (upajmo!) končno na voljo. Že zdaj težko poslušam nenehno pritoževanje nad zdravniki in zdravnicami in nad našim zdravstvom. Jaz sem mnogim hvaležen. Seveda bi lahko bilo bolje, a sploh ni res, da je slabo. Imamo srečo, da živimo v enemu izmed najbolj razvitih delov sveta. Ko od mladih let živiš s kronično boleznijo malo drugače gledaš na medicino, zdravstvo, zdravnike in na svet na sploh.

Čakamo na konec epidemije, da se bo življenje vrnilo v "normalne tire". A kaj, ko na tem svetu, kjer so vojne in nenehne krize stalnost, teh "normalnih tirov sploh ni in jih nikoli ni bilo …

Pod svobodnim soncem. Dnevi minevajo in niti ena oseba, ki je bila v tesnem stiku s sinom, ne zboli! Ne punca, ne nona, ne sošolci, ne prijatelji. Je to sploh možno? Čudovita novica, ki jo je na koncu karantene vredno proslaviti. Se pa začnemo spraševati o zanesljivosti testa: je sin sploh preboleval koronavirus? (serološki test je kasneje potrdil prisotnost protiteles proti Covid-19).

Dan po koncu karantene je oblačen, a za nas sije sonce. Stran od množic se sprehodimo po mestu in uživamo na svobodi. Sin se bo (z masko) srečal s punco (Ljubezen v času kolere). Zaenkrat smo jo dobro odnesli, imeli smo srečo. Prvo neposredno bitko s koronavirusom smo dobili, a vojna bo še prekleto dolga.