V zadnjih dneh smo torej tudi formalno vstopili v t.i. drugi val okužb in zdaj smo de facto spet v epidemiji Covid-19. Število novoodkritih okužb je vsak dan bližje številki 400, kar nas uvršča med ta hip najbolj prizadete evropske narode. Ne kaže nam dobro. Če bodo okužbe naraščale tudi še prihodnji teden, kar je zelo verjetno, nas čaka vse tisto, česar smo se spomladi tako bali med prvim valom, pa se na srečo ni uresničilo. Zakaj nam torej tokrat tako slabo kaže, kje nam je spodletelo in kdo vse je kriv za to? 

Na takšna tehtna in vsebinska vprašanja in dileme v našem histeričnem medijskem prostoru običajno ne slišite odgovorov. Naposlušali pa ste se že, če dobro pomislite, ene in iste mantre, ki izhaja iz popolne politizacije medijskega prostora in predpostavlja, da so razmere v Sloveniji na robu uvedbe diktature. Da fašizem takorekoč že trka na duri. Razlog, zakaj politično angažirane medijske hiše ustvarjajo takšen strah in paranojo, je v tesni korelaciji s filtriranjem informacij glede Covid-19 drugod po svetu. Kajti tako kot ni res, da so razmere pri nas "na robu diktature", ni res tudi to, da smo ena redkih evropskih držav, kjer prihaja do določene stopnje državljanske nepokorščine, protestov ali celo nemirov zaradi vlade oziroma njenih ukrepov (v Sloveniji so bili petkovi protesti, roko na srce, primarno vedno uperjeni proti vladi, vladni ukrepi za obvladovanje epidemije koronavirusa pa so bili zgolj izgovor za kolesarjenje po Ljubljani). Ravno nasprotno, smo ena redkih držav v Evropski uniji, kjer so represivni organi doslej gledali skozi prste vsem petkovim protestnikom, ki so tedne in tedne kršili predpise in ustvarjali neenakost pred zakonom. Ironično, ampak ravno tisti, ki imajo največ povedati čez oblastno samopašnost, korupcijo, klientelizem in domnevne poskuse podrejanja državne Televizije Slovenija, predstavljajo najbolj eklatanten primer mentalitete, značilne za Orwellovo Živalsko farmo, kjer so ene svinje bolj enake od drugih.

Protivladni protesti so stalnica v domala vseh članicah Unije, razlike so v odtenkih radikalnosti sodelujočih ter vključenosti parlamentarne opozicije v "demokracijo na ulici". Čemu dajemo pri nas takšno pozornost petkovim protestom kljub eksotičnosti dobršnega dela udeležencev, je posebno vprašanje. Spominja na začudenje, kako to, da nacionalka tako rada citira Mladino in promovira njeno vsebino. Kajti tudi v Berlinu, denimo, obstaja kar nekaj alternativnih revij z bolj ali manj radikalizirano vsebino, pa to še ne pomeni, da jih bodo citirali oziroma se nanje referirali osrednji mediji. Ne bodo jih, ker so pravila medijske spodobnosti jasno določena že od leta 1945, ko so Nemci pokopali nacionalni socializem.

V takšnem medijskem zamegljevanju, kaosu in zmedi je razumljivo, da do izraza pridejo tudi liki, ki svet okoli sebe prepričujejo, da je vse skupaj globalni "koronanateg" in da gre v resnici za tajni načrt uvedbe popolnega nadzora nad nami, pri čemer je virus genialni izgovor za to, da se prestrašeni ljudje prostovoljno odrečejo dobršnemu delu svojih človekovih in državljanskih pravic ter svoboščin (volenti non fit iniuria). Zakaj je med Slovenci tako veliko pristašev teorije zarote, je zagotovo posebna zgodba, o kateri raje kdaj drugič. Tisto, kar nas zanima danes, so zlasti posledice drugega vala, v katerega je vstopila Slovenija in ki bo, kot vse kaže, neprimerno huje zarezal v naš vsakdan, kot se je to dogajalo marca in aprila med prvim valom.

Kako dolgo bo zdržal zdravsteni sistem, ni odvisno od količine zaščitne opreme, prostih bolniških postelj ali respiratorjev, kot morda kdo zmotno misli, temveč izključno od ljudi. Zdravstveni delavci pa so bili že včeraj na robu fizične zmogljivosti, zato najverjetneje že v začetku prihodnjega tedna - torej čez tri ali štiri dni - sledijo ostrejši ukrepi za zajezitev koronavirusa, med drugim tudi delni lockdown (omejen na najbolj rizične regije ali mesta) in "splošna mobilizacija" vseh zdravstvenih delavcev (upokojenih, nezaposlenih, študentov itd.). Ne glede na to, kaj bo čez nekaj dni sklenila vlada (ki zgolj sledi priporočilom NIJZ), je jasno, da grozeče katastrofe ne moremo preprečiti, saj se je to, kar se nam dogaja danes, skuhalo že pred desetimi, štirinajstimi dnevi.

Zlom (javnega) zdravstvenega sistema torej ni le možen, ampak je v primeru povečevanja števila dnevnih okužb tudi verjeten. Kaj če bo prihodnji teden po 500 novih okužb dnevno?! Kdaj se bo sesulo preobremenjeno zdravstvo, je odvisno ravno od tega prirasta. Gre bržkone le vprašanje dni. Od tu dalje sta ključni statistika in matematika, vse drugo so ugibanja. Zdi se, da marsikdo tega še ne razume. V opoziciji je takšnih precej. Včasih so bližje ulici (z vsemi atributi javnega linča) kot parlamentarizmu. Razumem, da je temeljno poslanstvo opozicije boj za oblast in da so za to dovoljena (skoraj) vsa sredstva, toda problem nastane, če so med ključnimi opozicijskimi politiki bebci, patološki lažnivci ali zgolj notorični nesposobnež.

Zaradi tega je naravnost neverjetno, kako po klavrni epizodi z nasedlo levosredinsko vlado zdaj spet rinejo skupaj. Že uvodna tiskovna konferenca, na kateri so javno izpostavili ime svojega kandidata za t.i. tehničnega mandatarja, je delovala kot sedmina. Sploh pa se zdi fenomenalno to vzporedno vesolje, v katerem so ujeti Fajon, Bratušek, Šarec in Mesec; država se pogreza v drugi val epidemije, javnost je prestrašena in vznemirjena, oni pa bi po puču v upokojenski stranki radi imeli veliki finale še na nacionalni ravni in se tako ponovno dokopali do oblasti, za kateri verjamejo, da jim pripada ...