Povzeto po medijskih objavah je rebalans letošnjega proračuna protikrizno naravnan, socialno usmerjen, s težnjo po čim manjšem ekonomskem in socialnem šoku ob padcu proizvodnje. Težave zaradi epidemije Covid-19 so bile in so zaznavne tudi sedaj ne le v primarnem, temveč tudi v izvedenih  sektorjih. Upad proračunskih prihodkov je torej neizogiben, izražen v 14,7 % nižjem prilivu od predvidenega kot posledica znižanja trošarin in ostalih davkov. Kljub dejstvu, da je država zvišala izdatke, se zatrjuje pozitiven efekt rebalansa na stabilnost finančnega sistema. Stabilnost finančnega sistema je, razumljivo, lahko začasne ali trajne narave. Ker odhodki presegajo prihodke za 4,2 milijarde evrov, znaša tekoči proračunski primanjkljaj 4,2 %, kar je 9,3 % bruto domačega proizvoda. V naslednjih sedmih letih bo zunanji priliv iz skladov Evropske unije predvidoma 10 milijard evrov - pod še vedno nedefiniranimi pogoji vračanja.

Rebalans bi naj blagodejno vplival na proizvodne subjekte, zaposlene, upokojene, začasno odstranjene iz delovnega procesa, študente ter posredno na vse zaposlene. Politična poanta leži v dejstvu, da se je oblastvena struktura odločila ne le za ohranjanje stabilnosti velikih sistemov in kapitala, temveč je delovala na planu ohranitve preživetvene ravni najširšega segmenta koristnikov. Občani, ki so zaradi zlorab, stiskanj pasu, mačehovskega odnosa politike, neprenehnih novih dajatev, napadov na dohodke z vseh strani, mobingov in trpinčenja vseh vrst nezaupljivi do sistema, so končno dočakali oblast, ki ravna tudi v njihovem interesu. Država - po avtorjevi oceni - izvaja pionirske korake za postopno uveljavitev socialne države naprednega tipa, kar je v psihološkem smislu nemerljivega pomena.

Konservativna ekonomska teorija bi sicer grajala opisano radodarnost kot pretiran poseg v gospodarske tokove s prvinami državnega intervencionizma, s končno posledico naknadnega obdavčenja po poteku kriznega obdobja, torej kot socializacijo krize na škodo ekonomske pobude in nedotakljivosti zasebne lastnine. Poznavalci New deala vedo, s kakšnimi očitki vse se je soočal ameriški predsednik Theodore Roosevelt, ko je globoko zajel v državno blagajno zaradi financiranja pospešenega zaposlovanja. Številni magnati so iz protesta zapirali proizvodne kapacitete, ker niso želeli spodbujati komunizma na škodo zasebne pobude kot garanta podjetniške in ostalih svobod. Tudi v modernem času so znotraj republikanske stranke še vedno mnogi, ki se jim nenehno prikazuje komunizem, kajti poljubno zvišanje davkov v korist širših množic doživljajo kot potuho lenuhom in narkomanom, kar je po njihovem definicija komunizma.

Če odmislimo pretirane reakcije, ki jim ne gre jemati določene resnosti argumentov, nas vendarle mora skrbeti  blaženje stiske s tako občutnim presežkom izdatkov nad prilivi. Iz primerjave 9,2 milijarde prihodkov z razliko med prihodki in izdatki 4,2 milijarde izhaja, da znaša tekoči primanjkljaj 43,5 % tekočih prihodkov. V blaženje krize in doseganje pozitivnih učinkov so vložena sredstva, ki bodo morala biti povrnjena v bodočih letih, sicer bo začasni pozitiven efekt izničen z dolgotrajno proračunsko krizo. Tej se bo glede na načrtovan priliv iz tujine v znesku velikih 10 milijard evrov pridružil tudi zunanji finančni primanjkljaj, kolikor so sredstva povratne narave, ker v neki meri skoraj gotovo so.

Eden izmed komentarjev pravilno povzema, da bo treba zagotoviti takšne projekte, ki bodo zagotavljali razvoj, imeli multiplikativni učinek na prihodke v državni proračun.. Banalizirano – 4,2 milijarde evrov bo treba vrniti skozi proizvodnjo z visokim donosom, z visoko ustvarjeno dodano vrednostjo, usmerjeno v prvi vrsti na tuje trge, kajti domači so tako in tako zapolnjeni ravno s presežki v proračunu in s planiranim EU nakazilom. Ko bo znan dokončni minus rebalansa v soodnosu primanjkljaja 4,2 milijarde in vplivov vračanja evropskega denarja v povezavi z ročnostjo, bo mogoče oceniti raven nujne rasti družbenega proizvoda za ohranitev pozitivne ničle in bodočo proračunsko stabilnost.

Ne gre pozabiti siceršnje  zadolženosti do tujine, ki letno odnese okoli 1,2 milijarde evrov, kar bo v nadaljnjih desetletjih dodatno izčrpavalo bilanco. Nadalje ne gre pozabiti vplive t.i. globoke države na nažiranje vseh vrst denarja (kapitala, skladov, področnih blagajn, investicij itd,), na primer v povezavi z 200 milijoni dodatnih sredstev, namenjenih zdravstvu. Poznavajoč metode delovanja ter stopnjo anarhije na tem področju, bo določen delež zdravstvene blagajne zapustil finančni sistem in končal na zasebnih računih v davčnih oazah. Koliko proračunskih sredstev, namenjenih saniranju posledic epidemije, bo izginilo v utečenih kanalih najrazličnejših manipulacij in zlorab, ni možno predvideti, bo pa vsekakor imelo močan negativen vpliv na stopnje kapitalskih donosov, ki bodo morale biti še toliko višje, da pokrijejo izvenbilančne potrebe globoke države.

Ali bo domače gospodarstvo zmoglo v konkretnih razmerah ustvariti nujno rekordne donose v pogojih, v katerih ekonomska kriza klesti zahodni svet, ko krize več ni mogoče kompenzirati na Vzhodu, ki se je organiziral in izločil iz "naših" tokov, in ko je t.i. rretji svet v hudih ekonomskih težavah, je vprašanje vseh vprašanj. V kolikor bodo gospodarska inovativnost, komercialna spretnost, politična umestnost, tržna prilagodljivost … bistveno zaostali za projektiranimi cilji, bomo obsojeni na dolgoletno proračunsko neravnovesje, zvišan mednarodni dolg, še večjo odvisnost od tujih centrov moči. Nadzor krize bo odvisen pretežno od sposobnosti, zmožnosti organiziranih državnih sil, preprečevanja odliva denarja skozi nenamenske kanale, skrbi za pravilen plasma denarnega resursa v ustrezne subjekte, kar predstavlja neposreden poseg državnih struktur v gospodarstvo. Vendar je, kadar entropija sistemskih vzvodov in moralnih vrednot dosegata enormne vrednosti, državni intervencionizem nujen vse tja do okvirne ureditve družbenih vrednot, s katero gospodarstvo šele pridobi zmožnost avtonomnega delovanja.

Konservativni ekonomisti v kriznih razmerah preferirajo nadzorovan upad standarda na vseh področjih, znižanje proizvodnih aktivnosti, kar vodi v negativne socialne trende, katerim se parira z maksimalno odgovornostjo, zniževanjem fiskalnih izdatkov, eliminacijo mehanizmov globoke države, ureditvijo razmer v državnem in javnem sektorju, pravično delitvijo bremen, znižanjem naložb v neproduktivne kategorije podjetništva ter prebivalstva, znižanjem stopnje zaposlenosti, toda ob hkratnem aktivnem delovanju na trgu delovne sile, kar je odlikovalo New deal ter podobne projekte, ki so pripeljali zahodno civilizacijo do blaginje.

Na opisani način bi se s problemi spopadli deloma takoj, deloma v prihodnosti, vendar pa obstaja dvom, če bomo uspeli postoriti, kar bi morali deloma že sedaj po načelu "kar lahko storiš danes – ne odlašaj na jutri". Vendar je presojam vlade treba ponuditi vero, kajti postaja očitno, da se je pripravljena spopasti s problemi.