Spoštovani uredniki, novinarji in uredništva, pišem vam pod psevdonimom, ker vas nagovarjam s svojo osebno zgodbo, ki jo težko delim z javnostjo, vendar tokrat čutim, da vas moram nagovoriti. Sem mati gimnazijskega otroka, za menoj pa je v dvajsetih letih dvakratno zdravljenje raka, 15 kemoterapij, 60 obsevanj, kar je pustilo tudi določene posledice na mojem zdravju. Zaradi tega mi je epidemija, v kateri se nahajamo, prav nadležna.

V začetku septembra sem imela kontrolo na Onkološkem inštitutu. Običajno me spremlja mož, saj sem po drugem zdravljenju bolj občutljiva, pa tudi koncentracija ni najboljša in kaj tudi narobe razumem. Tokrat je ostal pred vrati zgradbe, saj zaradi varnostnih ukrepov ni smel z menoj. Pa čeprav je pred tednom dni klical in vprašal, če bo lahko in so mu takrat rekli, da bo lahko. A se je žal epidemiološko stanje poslabšalo, novi ukrepi pa niso več dovoljevali spremstva. To me je zelo šokiralo in prizadelo. Bala sem se, kako bom zmogla. V joku in paniki sem hitro dala kri in se vrnila k njemu. Do pregleda pri onkologinji sem imela še uro in pol časa, zato sem ta čas preživela z njim, zunaj, da sem se nekoliko pomirila. Domislila sva se, da bova ves čas, ko bom notri, na telefonski zvezi, pa bo skoraj enako, kot če bi bila skupaj. Ko sem stopila v ambulanto, sem molila, da bi bili krvni izvidi uredu, da me onkologinja ne bi poslala še na kakšne preiskave, ker vem, da jih sama ne bi zmogla, saj sem po vseh mogočih MRI-jih, scintigrafijah in obsevanjih klavstrofobična in stežka opravim take preiskave itd.

Kri je bila hvala Bogu v redu, zdravnica pa se je strinjala, da je mož ves čas na telefonski zvezi. Tako sem svoje opravila, me je pa zelo nagovorilo in prizadelo, ko sem videla, da so v podobnih stiskah tudi ljudje, ki so sredi zdravljenja, starejši, mlajši, na kemoterapijah, obsevanjih, preiskavah - vsi sami, brez svojcev, brez opore. Ne morem vam opisati, kako grozno je, ko si želiš, da je ob tebi nekdo, pa ne sme biti. In to vse zaradi tega, ker epidemija ni pod nadzorom, ker se stanje vseskozi slabša, ker ljudje ne nosijo mask, se neodgovorno družijo in ne upoštevajo predpisanih in priporočenih ukrepov.

Pod vtisom vsega tega sem v nekaj naslednjih dneh zavrtela nekaj telefonskih številk raznih direktoratov in društev bolnikov, celo RTV. Z vsemi sem se lahko prijazno pogovorila, želela sem jim sporočiti, kako pomembno bi bilo predvsem zdravim, aktivnim ljudem sporočiti, da se držijo ukrepov, da prenehajo širiti virus, saj so ljudje, ki so že sicer trenutno v slabi koži, zaradi neodgovornega vedenja sodržavljanov v še slabši. Od izrečenih obljub, ki sem ji prejela, ne vidim nobenih učinkov. Morda se mi je zdelo, da so bile predpisane maske šolarjem še najbližje temu, vendar se je tudi ta ukrep žal hitro, po mojem mnenju nepotrebno, ukinil. Na gimnaziji mojega otroka po pozivu ravnatelja k odgovornemu vedenju kljub temu zdaj več kot polovica gimnazijcev ves čas pouka nosi masko.

Sicer politike ne spremljam, ker za to nimam najboljših živcev, z epidemijo pa sem začela iskati predvsem zdravstvene informacije, zato so v paketu z njimi prišle tudi razne družbeno-politične teme. Zgrožena sem nad tem, kar vidim predvsem na javni RTV. V Sloveniji je mnogo kronično bolnih ljudi, ki so še službeno aktivni, imajo družine, šolajoče se otroke, pa bi bilo mogoče zanje zelo slabo, če bi od svojcev prejeli okužbo in zboleli za covidom, še posebno pa se mi smilijo  tisti, ki so ta trenutek v aktivnih fazah zdravljenja, hospitalizirani ... pa v strahu, da jim morda kdo od svojcev ne prinese domov okužbe ali pa jih okužijo celo v bolnicah. Bolnik na kemoterapiji, ki ima lahko sicer dobre obete, je ob taki okužbi dvakrat življenjsko ogrožen, zarado covida in raka, ki ni ustrezno zdravljen s periodičnimi kemoterapijami, ki jih lahko prejme le brez kakršnekoli okužbe. Enako sočustvujem tudi z vsemi drugimi: srčnimi, žilnimi, pljučnimi bolniki, z diabetesom ...

Na javni RTV opažam, da se bolj kot informiranju in pozivanju k spoštovanju ukrepov v dobro zgoraj opisanih in vseh državljanov, ukvarjajo z iskanjem napak pristojnih, predvsem pa vlade pri ukrepih za zajezitev epidemije. Tako dnevno poslušamo o kršenju teh in onih pravic, medijska pozornost je sprevrženo namenjena predvsem temu, kako se nič ne da: nič se ne sme omejiti, ničemur se ne moremo odpovedati, pravzaprav se išče čudežno formulo, kako brez sprememb in ukrepov zajeziti epidemijo. Številke na Covid sledilniku pa letijo v nebo. Pred dnevi sem merila minutažo, ki jo RTV Slovenija v primerjavi s Planet TV in POP TV namenja covid temam, na RTV je bilo 7 minut (minus najavna špica), na Planetu in POP TV pa 21 oz. 20 minut. Če primerjamo tudi vsebinske poudarke, je slika še slabša. Pretekli petek so v 8 minuti izčrpno poročali o protestih, potem pa v 12 minuti o epidemiji, s tem, da so novinarsko konferenco glavne infektologinje v državi dr. Lejko Zupančeve tako cenzurirali, da se ni slišalo njene kritike združevanj na protestih in vseh ostalih pomembnih poudarkov, kar smo lahko slišali na Planetu.

Zakaj vam pišem?

Z možem vam slediva, ste najin izbor spletnih informacij, kljub temu, da niste MSM mediji, ste pa resnicoljubni in opravljate svoje novinarsko poslanstvo. V Sloveniji je epidemija in sočasna menjava politične oblasti naplavila dekadentno stanje družbe: pomanjkanje vrednot, izjemno nestrpnost in sovražnost, neskladno vedenje s potrebami časa. Vsi skupaj smo se očitno navadili, da pri nas ni več zdrave menjave oblasti, konzervativni in liberalni smo se trudili, da večinoma opravljamo delo izven javnih, državnih služb, ki so brez vez in poznanstev itak nedosegljive ter pustili razraščanje levih političnih in ekonomskih elit. Naenkrat me je zaskrbelo, kaj bo z generacijami, ki prihajajo za nami. Nam so predhodne generacije s svojim angažmajem omogočile življenje v samostojni državi, v vsaj navidezni demokraciji, kaj bo z mojim otrokom in vašim, če spet drvimo v politično enoumje, ko zavlada v državi prava histerija, če ne vladajo vseskozi eni in isti? Verjetno nas dosti konzervativnih in liberalnih razmišlja: prav, volitve, se oblikuje neka opcija, ki potem vlada, druge volitve itd. Zdaj pa smo postavljeni pred dejstvo, da v Sloveniji zlepa ali zgrda očitno lahko vlada samo ena opcija, če le-ta ne vlada, se vpreže vsesplošna histerija, ki jo poganjajo mediji in družbene strukture, ki živijo od servisa ene in iste vladajoče elite? Na račun epidemije, zdravja, zaprtja države, zdravstvenega in socialnega kolapsa?

Zato vas spoštovani pišoči in razmišljujoči prosim in rotim, da se tako, kot so se morali pred trideset in več leti angažirati pišoči in razmišljujoči, da so Slovencem odprli oči, jih prebudili, angažirali in zavezali k skupnim višjim ciljem, angažirate tudi vi zdaj! Slovenski narod očitno zopet potrebuje angažma ljudi, ki so sposobni artikulirati duh časa in narediti preboj iz postanega pragmatizma in vseenosti. Danes je čas, ko smo v bitki z virusom, še hujša bitka pa je v narodu. MOČ vaših peres in tipkovnic, vaših misli, vaših srečevanj slovenskih intelektualcev, naj pokaže narodu, da v njem ni le razdeljenost, kar nam dnevno dopovedujejo MSM, pač pa tudi volja za soočanje in povezovanje idej za boljši jutri vseh.