Pri njem imaš občutek, da živi v digitalnih konstrukcijah, da redko sploh iztopi iz sveta umetnosti v resničnost. Zame Klifa izven umetnosti skorajda ni. Srečevala sva se v različnih umetniških ambientih. V vseh je artikuliral tako zvok kot svetlobo istočasno. Integralno in interaktivno. Oblikoval ju je tako, da je zajemal informacije iz premišljeno izbranih elektro arhe-apartur. Klifova umetnost je zagotovo ena tistih, ki oblikuje mesto Zagreb kot svetovno metropolo umetnosti.

V petindvajsetih letih odkar je zaključil svoje izobraževanje na School of Audio Engineering v Amsterdamu, se je izoblikoval v občutljivega intermedijskega umetnika, ki pred nami sproža zvočne oscilacije in jih usmerja v vidne elektronske pokrajine. Zvočne podatke zajema iz pasatističnih elektronskih naprav. Preparira jih v inštrumente za potrebe svojih performativnih akcij. Zvok, arhe-aparature, digitalno, ki upravlja anlogno, in zvok so Klifov umetniški inventar.

Odkar pomnim, se srečujeva - nenačrtovano. Ta teden mi ga je pripeljala v mojo stvarnost komedija zmešnjav in še to zelo na hitro. Vse se je odvijalo kot v pospeševalniku. Enostavno sem se ga razvesil. Imela sva le toliko časa, da sva si izmenjala knjigi in da mi je predstavil mlada umetnika Hrvoja Radnića in Branimirja Štivića, ki ju je produciral kot umetniški direktor na festivalu Vektor Heck v v Ljubljano na Osmozi.Poleg tega mi je podaril knjigo Vector Synthesis: medijsko arheološka preiskava zvočno modulirane svetlobe avtorja Dereka Holzerja.

Povzeto iz napovednika knjige: Vector Syntesis je računalniški umetniški projekt, ki ga navdihuje teorija medijske arheologije, zgodovina računalništva in video umetnost ter uporaba zavrženih ali zastarelih tehnologij, kot so recimo monitorji s katodno cevjo. Ni bolj žalostne elektronske tehnologije kot je zapuščena vojaška.

Klif je umetnik lepega hrupa, ki na izjemen način eksperimentira z vizualiziranjem zvoka. Koprdoucent festivala je Ljubljanski digitalni laboratorij (Ljudmila)

Vektorjal: V Klifovih umetninah se prepleta cela vrsta tehno stališč. Vsako zase je čvrsto zasidrano v svetu ekperimentalnih praks. Svojo vizualnost generira iz tako iz analogne kot najnovejše elektronike. Njegov transformiran zvok arhe-aparatur skozi proces postane nosilec njegovih ekraniziranih pokrajin. Tako se njegove elektronske oblike pred nami množijo, predvsem pa se plastijo. Vmesniki med arhe-aparturami in elektronskimi pokrajinami so video kamere, ki prek projektorjev seštejejo njegov napor. Projektorji multiplicirajo sliko in jo prevajajo v svetlobne umetnine. Naj na tem mestu izpostavim pomemben tehno moment: projekcijsko sliko toliko časa množi, vse do estetskega udara. Klifova tehno lepota je energetsko eksplozivna. Lepo pri njem je kaotično in energetsko. V pretoku energije je preprosto popolno. Presvetljeni in zvočno napadeni obstojimo pred Klifovimi vizualijami. Istočasno se zaveda, da je danšanja proizvodnja digitalnih slik gromozanska, da v njih ni več ne smisla niti niso odločilne. Klifov smisel biva v digitalnem medprostoru, v elektronskem flešu.

Klifova frekvenca: Zaradi nočnih pohodov deluje dostikrat utrujen. Ne srečujeva se pogosto, nikoli se nisva prekrižala navsezgodaj. Ko govorim o njegovi utrujenosti, je ta povezana z nočmi, ki jih preživlja tako, da sebi in drugim v užitek ritmizira glasbo. Zvočni studio ali klub mu vzpodbujata telesnost. Užitek ob glasbi, ki jo sklada, je ogromen. Kot bi jo "ustvarjal romantični skladatelj" ali pa "skladatelj v samostanu". Njegova umetnost je vsa prežeta z vitalizmom posebne vrste. Pred tremi dnevi sem v sekundnem preskoku prepoznal v njem, da še vedno čvrsto stoji na svojih umetniških izhodiščih, ki jih že četrt stoletja zagovarja in materializira. Najprej je strog do sebe pri svojem tehno izjavljanju. Ne smemo pozabiti, da je Zagreb svetovno središče nove glasbe. Muzički bienale Zagreb Klifa s svojim poslanstvom brani pred tupoumnimi napadi, da je njegova umetnost hermetična. Moralnim spakam se navkljub stoletni zgodovini atonalne glasbe še vedno spahuje ob umetnosti hrupa.

Digresija: zgodovina Zagrebškega bienala sodobne glasbe je nepojmljiva. Začela se je leta 1961, prihodnje leto bomo obhajali šestdeseto obletnico od začetka njegovega delovanja. V mojih spominskih fajlih ima Bienale nadvse pomembno mesto. Ne morete si predstavljati, kako sem bil vznemirjen, ko sem skupaj z muzikologom Nikšom Gligom sodeloval na pogovoru o umetnosti XXI. stoletja. Nikša Gligo je bil konec sedemdesetih let tudi umetniški direktor bienala. Še danes obžalujem, da se mu nisem na tistem javnem pogovoru priklonil in s tem pokazal, kaj je pomenil Bienale naši generaciji. Predvsem sem bil in sem še vedno očaran z briljantnim zagrebškim skladateljem in dirigentom Ivom Malecem, ki je lani preminil v petindevetdesetem letu starosti Parizu. Za časa življenja je v Parizu opravljal profesuro na glasbenem konzervatoriju (Conservatoire National Supérieur de Musique). Njegov elektronski zvok mi je bila nadvse pomembna za mojo glasbeno orientacijo. V ljubljanskem umetniškem krogu bi si zaslužil mnogo večjo pozornost. Konec digresije.

Klif je izrazito samozavestna oseba, čeprav to opazimo šele na drugi pogled in hkrati izjemno ozaveščena. Res je, brez samozavesti ni ozaveščnosti. Trije izdelki Ivana Marušića Klifa!

Prvi izdelek: Klif operira z audiovizualnimi instrumenti, pri operaciji uporablja analogen osciloskop. Na začetku svoje umetniške obsedenosti je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja proizvajal programirane in nadzorovane svetlobne inštalacije.

Drugi izdelek: S pomočjo arhe-aparatur in najnovejše računalniške baterije je proizvedel cel niz še neslišanih zvokov in nevidenih interaktivnih vizualizacij. Njegov krogotok poganja zvok odvrženih tehnologij. Skupaj povezane proizvajajo hipnotično stanje za poslušalca-gledalca. Klif plasti svetlobne kvadrante. Dinamizira njihove gibalne ravni. Podobno kot so to počeli njegovi predhodniki, ki so vizualizirali zvok: Nam June Paik, Woody Vasulka in Steina. Čutno zaznava kozmični realizem.

Tretji izdelek: Klif želi ves svoj zvok in vizualnost povezati v nedeljivo celoto. To je njegova misija - skladatelj, ki "proizvaja" nedeljivo celoto. Parafraza skladatelja in dirigenta Mladena Tarbuka: Razmah glasbene avantgarde je sprožil iskanje avtentične substrukture. Vedno več je partikularnega spoznanja, vedno manj je bitke za stilno celoto. In zdaj parafraza: Vse se atomizira a se istočasno povezuje v mrežo. Vedno več je mreže! Tukaj že govorimo o zvoku mreže. Ta je danes tista, ki nam proizvaja zvočno sliko sveta. Danes so mreže tiste, ki privlačijo in omogočajo razvoj glasbenih stilov. In zdaj paradoks - ki to več niso! Elektrike ni. Vse je samo - magnetizem. Mreže!