Naša politična stališča pogosto niso skupek izdelanih in koherentnih idej ali načel. Veliko smo jih prevzeli od staršev ali tistih, ki so vplivali na nas, ko smo odraščali. Na nas vplivajo prijatelji, mediji, knjige in osebne izkušnje, iz katerih pogosto potegnemo univerzalne zaključke. Naša družinska zgodovina je prav tako pomembna: dejstvo, da so našega starega očeta ubili partizani ali domobranci, zagotovo vpliva na naše ocene o politiki.

Ljudi, ki jih ne maramo, ocenjujemo pavšalno in verjetno mnogokrat tudi krivično, tiste, ki jih cenimo, pa preveč prizanesljivo. Izjave in dejanja politikov ne ocenjujemo z istimi vatli. Neprimeren čivk osebe iz nasprotnega tabora je dokaz, da so vsi podobno misleči ekstremisti, čivk "našega bedaka" pa je marginalnega pomena in ga ignoriramo, ker ne odraža najbolje naših stališč.

Če si naš, si vedno KUL

Čivke znanega profesorja, ki je bivšo ministrico Pivčevo obtožil, da bi "dala tudi spodnje hlačke" za svojih pet minut politične slave in da bo šla iz politike "kot kurba s plesa", predstavniki levice (in posledično mainstream mediji) ter "kritični intelektualci" niso problematizirali. Seveda, saj je v enem izmed teh čivkov profesor obsodil fašistoidno vlado Janeza Janše. Domnevam, da to samo po sebi dokazuje, da gre za dobrega človeka. Če si z vsem srcem proti Janši, si kot agent 007, vendar imaš namesto Licence to Kill, dovoljenja za ubijanje, Licence to Offend, dovoljenje za žaljenje.

Sam se sicer ne zgražam nad vsakim ponesrečenim čivkom, ker menim, da Twitter in tovrstne platforme pač pogosto izzovejo najslabše iz ljudi: čimbolj radikalno "nadmudrovanje", zabijanje nasprotnika s pavšalnimi trditvami in bolj ali manj po(ne)srečenim duhovičenjem. Twitter je spletna kavarniška debata, v kateri se ljudje derejo, da jih kdo opazi, in na tem nivoju so žal pogosto tudi zapisi, ki jih lahko tam preberemo.

Me pa vseeno preseneča, da je taisti profesor, Jože P. Damijan, da ne bo pomote, danes odrešitelj koalicije tenkočutnih, ki se nenehno zgražajo nad neprimernim komuniciranjem nasprotne strani. Kako bi reagirali predstavniki Koalicije ustavnega loka – KUL, ki bi profesorja radi imenovali za novega mandatarja, če bi Janša (ko je še bil v opoziciji) čivknil, na primer, da bo Alenka Bratušek "letela iz Bruslja kot kurba s plesa", ali da bi Tanja Fajon "dala tudi spodnje hlačke" za položaj predsednice stranke?

Izjavi nenadoma zvenita odvratni in nesprejemljivi, kajne?

Mainstream mediji verjetno o tovrstnih Janševih izpadih ne bi molčali. Čivka bi prikazovali kot dokaz mizoginije in seksizma. V tvitih bi prepoznali grob napad na vlogo žensk v politiki, zgražali bi se, da je tovrstno srednjeveško zmerjanje v civilizirani Evropi nedopustno. Že vidim naslove tujih medijev: "Slovene left appalled by opposition leader's sexist slurs" (Slovenska levica šokirana nad seksističnim klevetanjem vodje opozicije).

Vse tiho je bilo

Lahko oporekate, da v času čivkov profesor Damijan ni bil predsednik vlade ali vodja opozicije, a to bistva ne spremeni. Danes leva opcija novači glasove, da bi postal mandatar in ne levica ne mainstream mediji spornih izjav ne izpostavljajo. Lahko bi se na račun Damijanovih čivkov zgražalo pol Slovenije, tako pa o tem ve le malokdo in je Damijan po anketi Ninamedije in oceni Dnevnika celo "najbolj vroč kandidat za mandatarja".

To je stvar uredniških politik. Iz majhnega dogodka se lahko naredi afero, ki se jo vleče v nedogled ("še vedno ne pojenjajo odzivi na … "), lahko pa se novico preprosto ignorira. Če je nekaj neprimernega napisal ali izjavil naš, je to kul, verjetno se je malo ponesrečeno pohecal. Če je njegovo srce na pravi strani (torej na levi). mu bo vse oproščeno (ali vsaj spregledano). Da ne bo pomote, to še zdaleč ni izključno problem levice ali levičarjev! Obe strani sta do svojih izredno prizanesljivi in do nasprotne strani popolnoma neizprosni. Če spremljate notranje novice na 24ur in hkrati na Nova24TV, boste mislili, da berete o dveh različnih državah.

Hvalospev dvomu

Težava tega sveta je, da so neumni prepričani v svoj prav in inteligentni polni dvomov, je nekoč izjavil filozof Bertrand Russell: The trouble with the world is that the stupid are cocksure and the intelligent are full of doubt). Dvom je podcenjena kategorija. Kdor dvomi, je seveda manj prepričljiv od nekoga, ki suvereno ve in ostalim pridiga svojo resnico. Temu sem bil priča na mnogih okroglih mizah: strokovnjaka, ki naduto predstavi svoja stališča, redko kdo demantira, tudi če govori popolne neumnosti. Naši geni so programirani za preživetje v težkih pogojih, kjer je bilo treba sprejemati hitre odločitve; obotavljanje nas je lahko stalo življenje. Obstajajo situacije, v katerih je treba nemudoma ukrepati. Če stavba gori in nekdo suvereno zakriči "izhod je tam", drugi pa pripomni "nisem prepričan, morda pa … ", boste verjetno stekli za prvim.

Vendar pa je  v intelektualnih razpravah prav ta dvom vrlina. Kdor vsaj malo dvomi v svoj prav, ne bo zažigal narodnih domov ali likvidiral nasprotnike. Za to je potrebno dvoje: verjeti v svojo sveto resnico in dehumanizacija nasprotnika (sovražnika).

Kritika in kritično razmišljanje

Bistven predpogoj dvoma je kritično razmišljanje, kar nekateri pomešajo s kritiko. Če nekoga ostro kritiziramo, še ne pomeni, da kritično razmišljamo. Bolj ostro, pravičniško in besno razvijamo svoje teze, manj je verjetno, da razmišljamo kritično. Pravica ni na strani tistega, ki se najbolj dere (tudi v pisni obliki), še najmanj pa na demonstracijah, kjer je posameznik del množice, ki že po definiciji ne razmišlja kritično. Ko smo del množice, obstaja velika verjetnost, da postanemo del groupthink, miselnega mehurčka, kjer drug drugemu dajemo prav in se intelektualno bodrimo. Ne samo med samo demonstracijo, temveč tudi pred njo ali po njej. Preveč samega sebe smo vložili, da bi lahko podvomili o svojem ravnanju, ne da bi to načelo naše samospoštovanje. Na koncu ne moremo razumeti, kako to, da vsak razumen človek ne razmišlja tako kot mi, in kako je možno, da ni spregledal tega, kar smo mi. Ostanejo samo tri možnosti: ali ni razumen, ali je zlovešč, ali pa kar oboje.

Bistvo kritičnega razmišljanja mora biti naperjeno do samoumevnih stališč "našega" tabora. Žal slovenski šolski sistem kritičnega razmišljanja ne spodbuja. Leta 2003 so slovenski ocenjevalci maturitetnega eseja o uporništvu prejeli navodilo, da naj bolje ocenijo spise, ki zagovarjajo tezo, da se uporništvo ne splača (!!!). V angleškem šolskem sistemu, na primer, pa je veliko pomembneje, da se v eseju koherentno razvije svojo samostojno misel. Da obsedenosti s slovnico našega šolskega sistema niti ne omenjam. Forma je pomembnejša od vsebine!

Prav tako opažam, da je čtivo na gimnaziji, ki ga sin dobiva od učiteljev, precej enostransko: prevladujejo kritični članki o kapitalizmu iz Mladine ali podobnih virov. Namesto vsestranskega kritičnega razmišljanja se spodbuja enostransko kritiko.

Naši levi intelektualci

Zdi se mi, da je prav to glavni problem naših levih intelektualcev in mainstream novinarjev. Pomešali so kritiko s kritičnim razmišljanjem. Izpostavljam jih, ker so v večini in glasnejši od desnih. Tudi če sprejmemo dejstvo, da na desni strani prevladuje enoumje, na levi ni nič bolje. Levi intelektualci drug drugega bodrijo po medijih, twitterju, Facebooku itd. ter ustvarjajo vsesplošno histerijo o fašizmu. Verjetno so prepričani, da je nemogoče, da lahko razumen človek pride do drugačnih zaključkov, ne da bi bil janšist.

Če nekdo misli drugače od nas, še ne pomeni, da je baraba, pokvarjenec ali idiot. Italijani rečejo, da je mama idiotov nenehno noseča, La mamma degli imbecilli è sempre incinta. Idiotov je res veliko, a jih bomo našli med našimi in njihovimi. Prav tako so pametni in prijazni ljudje na obeh straneh. Lahko cenimo tako Vojnovića kot Jančarja, čeprav se morda z njima politično ne strinjamo.

Politiki so izraz splošne politične kulture

V Sloveniji prevladuje manihejska misel, da imamo na eni strani priden in delaven narod, na drugi pa pokvarjen politični razred, ki si ga "narod ne zasluži". Politiki so zrcalo naroda, odkar se nenehno ustvarjajo (nove) stranke s svežimi obrazi pa sploh. Neobremenjeni ali neprofesionalni politiki niso bolj sposobni in složni ali manj militantni. Prej obratno.

Problem vzporednih svetov in mehurčkov še zdaleč ni samo slovenski: deloma je posledica socialnih medijev. V Sloveniji kritične debate med levim in desnim mehurčkom ni. Ljudje večinoma razpravljajo o politiki s podobno mislečimi. Izjema je širši družinski krog, kjer se zaradi tega tudi hudo skregajo. Sodelavca ali znanca bosta razpravljala, dokler imata občutek, da se njuna mnenja ne bodo kresala. Lahko imata veliko skupnega, a čim postane jasno, da se o politiki ne strinjata, je razprave konec. Če jo ne prekineta sama, jo bo nekdo tretji ("pa ne bomo zdaj o politiki ...").

Tudi javne razprave in okrogle mize potekajo vedno bolj pogosto med podobno mislečimi. Na televiziji argumentiranega soočanja političnih mnenj skoraj ni več. Imamo samo še vzporedne intervjuje z levim ali desnim strokovnjakom, ki drug drugemu neposredno ne oporekata. Med njima je novinar(ka), ki pogosto posreduje še svoje mnenje.

Nasprotnik je manj radikalen, kot si ga predstavljamo

Študije v ZDA kažejo, da pristaši obeh političnih opcij sistematično narobe ocenjujejo stališča pristašev nasprotnega pola. Demokrati menijo, da so stališča Republikancev veliko bolj skrajna in radikalna kot so v resnici in obratno. Vsaka stran drugi pripisuje vsa najbolj ekstremna stališča, ki so povezana z nasprotnim političnim polom. Še bolj zaskrbljujoče je, da omenjene študije ugotavljajo, da tisti, ki najbolj spremljajo politiko in so sploh najbolj ozaveščeni (ter imajo višjo izobrazbo) imajo še najbolj zgrešeno mnenje o stališčih nasprotne strani. To vodi v čedalje večjo polarizacijo družbe. Sumim, da podobno velja za Slovenijo.

Dehumanizacija nasprotnika

Če nasprotnemu taboru pripišemo vse najslabše lastnosti in najbolj skrajna stališča, ga lažje dehumaniziramo. V Sloveniji temu služijo besedi janšist, kot sinonim fašista, ali komunajzer. Prvemu se tako pripiše netoleranco do vseh drugače mislečih in malo da ne simpatije z nacizmom (če malo karikiram), drugemu se pripiše odobravanje diktature in moralno odgovornost za povojne poboje.

Tudi akronim KUL – Koalicija ustavnega loka služi podobnemu cilju, ker nasprotniku a priori vzame politično legitimnost in ga diskvalificira s tem, da ga uvršča izven polja ustave. Sem mislil, da ustavnost političnih strank določa ustavno sodišče.

Skregajmo se!

Seveda so v demokratičnih državah verbalni spopadi med pozicijo in opozicijo do določene mere popolnoma normalni in celo zaželeni. Natančno definirane meje spodobnosti seveda ni, obstaja siva cona, ki se širi ali krči v skladu s zeitgeistom. Žal je predsednik Trump iz tega vidika izredno slab svetovni zgled, ker je bistveno pripomogel k znižanju javnega diskurza v politiki.  

Ravno zato, ker je sivih con veliko, je pomembno ohraniti kritično distanco tudi do lastnih stališč. Podvomiti v svoja stališča ni znak šibkosti. V človeški naravi je, da je veliko naših mnenj pavšalnih in odvisnih od osebnih okoliščin, predsodkov, simpatij in zamer. Bolj se tega zavedamo, manj je verjetno, da bomo druge obsojali ali se dogmatično borili za svoj prav. Kljub temu je ostra politična razprava (tudi v Državnem zboru!) bistvo demokracije, brez nje bomo prej ali slej gledali, kako se kolesarji pretepajo z rumenimi jopiči. 

Da ne bo pomote: obstajajo stališča in dejanja, ki so pod vsako sivo cono in ki jih ne moremo in ne smemo zrelativizirati. Vendar smo v Sloveniji pri obeh polih, še precej daleč od tega. Zato je sednja histerizacija političnega prostora, še posebej v času Covida, popolnoma neumestna. Nenehna kriminalizacija nasprotnika in uporaba nesorazmernega besednjaka vodita v čedalje večjo polarizacijo in lahko postaneta self-fulfilling prophecy, samoizpolnjujoča se prerokba. 

Prav je, da odločno zagovarjamo svoja stališča, vendar ohranjajmo vsaj kanček dvoma o tem, da "imamo prav", ker je to edini recept proti radikalizaciji družbe. Lahko imamo s sogovornikom veliko skupnega, tudi če se z njim politično ne strinjamo. Ali kot je rekel nekdanji češki disident in poznejši predsednik države Vaclav Havel:

"Držite se družbe tistih, ki iščejo resnico, bežite stran od tistih, ki so jo našli."

A lahko prosim iščemo resnico in se politično kregamo na podlagi nasprotujočih argumentov, ne da bi nenehno drug drugega diskvalificirali ali napadali ad hominem in predvsem ne da bi se sovražili?