Če bi mi pred enim letom kdo razlagal, da bo edini politik iz teflona pri nas teatralno izpuhtel iz politike samo zato, da se bo lahko deset mesecev kasneje zmagoslavno vrnil, bi zmajeval z glavo. Če bi mi taisti jasnovidec ob tem namignil še to, da bo slovensko politiko nekoč pomembno krojil nek mesar, bi bil že pošteno vznejevoljen in bi mu najbrž zabrusil, naj preneha s takšnim črnim humorjem. Toda, glejte zlomka! Karl Erjavec, ki se je na začetku leta na izrednem kongresu upokojenske stranke "pustil premagati" Aleksandri Pivec, se zdaj menda vrača kot veliki zmagovalec. Če bi bil genij, bi svoj manever skrbno načrtoval in Pivčevo z manipulacijo ustoličil za predsednico stranke tik pred razpadom tedanje Šarčeve koalicije samo zato, da njemu ne bi bilo treba sklepati pakta z Janšo. Toda takšen genij Erjavec ni, pravzaprav takšnega genija v slovenski politiki sploh ni.

Priznajmo pa, da je teza silno provokativna in da bi se z dejansko vrnitvijo Erjavca na predsedniški stolček v DeSUS na nek način potrdila, še zlasti pod pogojem, da spremembe v vodstveni strukturi stranke ne bi v ničemer vplivale na sestavo aktualne koalicije. Drugače povedano, DeSUS ne bi izstopil iz vlade in se priključil opozicijskemu cirkusu Jožeta P. Damijana, ki so ga lepo nategnili z idejo o nekakšnem tehničnem mandatarstvu. Kdor vsaj približno pozna patološki narcisizem slovenske politike, še posebej likov, ki so svoje ime vklesali v uradne nazive strank, ki jih vodijo (Šarec, Bratušek), se ob Jožetovi naivnosti lahko drži za glavo. Jasno je, da nihče ne bo dovolil, da bi nek "tehnični mandatar" vodil vlado in o (ne)čem odločal. Narcisi bi za premierja ustoličili kvečjemu šimpanza ali orangutana, ki bi bil dovolj zdresiran, da bi lahko podpisoval sklepe vlade. Ampak bi se zalomilo pri pravni in poslovni sposobnosti ...

Ne glede na tragikomičnost poskusov, da bi v času, ko država izgublja boj z epidemijo novega koronavirusa, zamenjali vlado, ki jo vodi napačna politična opcija (no, saj veste, da je to le izgovor za dejanski vzrok histerije - in ta je nadzor nad javnim denarjem!), pa vseeno mislim, da bo treba nekoč določene ljudi poklicati na odgovornost zaradi njihovih dejanj. Če ne drugače pa z državljansko nepokorščino in moralno obsodbo (v primeru, da se pravosodje ne bo zganilo) vseh tistih politikov, poslancev ter predsednikov in predsednic parlamentarnih strank, ki so se v preteklih tednih norčevali iz resnosti vseskozi napovedovanega (!) recidiva Covid-19 in javnost hujskali k neodgovornemu obnašanju. Najboljša kazen zanje bi bile zagotovo volitve, na katerih bi končno svoje povedali volivci. Toda tem bo očitno treba papagajsko ponavljati zelo preproste stavke, da bodo ljudje končno dojeli pomen besede odgovornost.

Z odgovornostjo gre z roko v roki tudi odnos do države. Spoštovanje njenih institucij, če hočete. Po tridesetih letih "večne" tranzicije se zdi, da nihče več natančno ne ve, zakaj sploh imamo državo in čemu bi spoštovali njene atribute in institucije, če pa jih niti izvoljeni predstavniki ljudstva ne. Priznam, da je vse skupaj - od pozivanja k nespoštovanju epidemioloških ukrepov do izvolitve šefa stranke še pred njenim kongresom (kar je logično nadaljevanje puča, ki ga je izvedla njena poslanska skupina še v času, ko je DeSUS vodila Aleksandra Pivec) - mentalno težko preživeti brez nekega pesimizma in letargije. A žal lahko zgolj ponovno uporabim citat južnoafriškega Nobelovega nagrajenca Johna Maxwella Coetzeeja:

"Navadiš se na to, da je zmeraj huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendarle postalo še hujše."

Politiki niso večni, čeprav se mnogi med njimi obnašajo tako, kot da so. Ne glede na svoje pretekle ostre kritike na račun Janeza Janše se mi zdi, da od 13. marca 2020, ko je prevzel vodenje 14. slovenske vlade, uspešno krmari barko v turbolentnih časih. Na drugi strani ne razumem, zakaj opozicija že zaradi izrednih razmer, ki jih ustvarja Covid-19, ne ravna vsaj malce manj destruktivno. Kajti na koncu dneva je ta država od nas vseh, vendar ji ne moremo vsi enako koristiti oziroma enako škodovati. So takšni, ki jih lahko zelo škodujejo, podobno kot je ogromno takšnih, ki ji lahko zelo malo koristijo (koristimo), saj s(m)o brez moči in vpliva.

Vendar pa sodu vedno izbijejo dno tisti, ki se naravnost norčujejo iz države. In ta uboga, nesrečna in utrujena država, ki ji niti dostojne zastave in grba ne privoščimo, še kar vztraja in vztraja in doslej še ni poklenila pod težo sramote. Nič ni večno, niti država ne. Tako dolgo jo bomo zasmehovali, da ne bo več zdržala. Tako nonšalentno bomo hodili po njej, kot hodimo po verzih Zdravljice na začetku ljubljanske Čopove ulice, da se nas bo enkrat odrekla. Res, le kje na svetu so še tako nemarni, da bi v tla vklesali ključne verze svoje nacionalne himne, da lahko pljune nanje vsak klošar, da si lahko nanje obriše pasji drek vsak ignorantski turist?

Simbolizem je včasih še preveč pomenljiv.