Pred tridesetimi leti so se - po petinštiridesetih letih t.i. socializma - v Sloveniji začele dogajati pomembne spremembe, ki so v relativno kratkem času pripeljale do samostojne države. Kot je pokazal plebiscit 23. decembra 1990, je bila usmeritev glede samostojnosti oz. neodvisnosti prava; sledili pa so zapleti v zvezi z demokracijo, strankarskim življenjem, vodenjem ustanov … Mnogi so zahtevali hitrejše in korenitejše spremembe, drugi so takšen razvoj zadrževali. Na eni strani so bili "osamosvojitelji", ki so želeli čim hitreje odpraviti "stare strukture" in revolucionarne tradicije; na drugi strani pa tisti, ki so želeli ohraniti pridobitve socializma in jih bomo imenovali "pridobitelji". Osamosvojitelji so precej energij porabili za dokazovanje slabosti ureditve, ki je veljala petinštirideset let; to dokazovanje pa so pridobitelji prizadeto zanikali in zavračali. Pridobitelji so pozivali k opuščanju razprav o (zmotah, zločinih …) preteklosti, češ da je vendar pomembnejša prihodnost; osamosvojitelji pa so vneto in vztrajno razkrivali ravno to, kar je bilo. Pridobitelji so uničevali in skrivali dokumente, ki bi jih kompromitirali; osamosvojitelji so raziskovali skrita grobišča, zbirali pričevanja in prizadevno pregledovali stare arhive. Tako se je osamosvojiteljev prijela oznaka, da so usmerjeni v preteklost, pridobitelji pa so se predstavljali kot ljudje prihodnosti. Slovenska politika se je razdelila na "starokopitne" osamosvojitelje in na "moderne" pridobitelje. Biti na strani prihodnosti je lahko, saj je ni mogoče preskusiti. Kar je, je bilo; kar bo, tega ni. Šolstvo in mediji so prispevali k označevanju osamosvojiteljev kot desnice, pridobiteljev pa kot levice. Desnica naj bi razvoj zavirala, levica naj bi ga spodbujala.

Svoboda izražanja

Slovenija je v petinštiridesetih letih ustanovila veliko izobraževalnih ustanov, fakultet, inštitutov in medijev, ki so bili, kot jih je označeval Louis Althusser, ideološki aparati države. Ti aparati so nadzirali inteligenco, pisatelje, pesnike, učitelje, novinarje… Obračuni z inteligenco so se začeli leta 1945 in se niso nehali vse do leta 1990. Partija je svoje nasprotnike pobijala, nato je uprizarjala montirane sodne procese, zapirala, odstavljala in upokojevala pesnike in avtorje kritičnih člankov, ukinjala svobodomiselne revije itn. V ozadju t.i. realnega socializma so vegetirali oporečniki, ki so se okrepili šele s svetovno krizo socializma. Zanimiv obračun z oporečniki in s kritično inteligenco se je zgodil na ljubljanski univerzi (FSPN in Pravni fakulteti) leta 1975, v letu, ko je KVSE sprejela Helsinško sklepno listino. V Sloveniji so morali biti učitelji in novinarji, če so hoteli obdržati službo, lojalni in poslušni do partijskih oblasti. Novinarji niso bili samostojni in neodvisni. Imenovali so se družbenopolitični delavci, njihovi uredniki pa so sploh bili člani partijske nomenklature. Te ustanove in ti mediji, vendar ne samo prilagodljivi ali za silo demokratični, so po spremembi leta 1990, tudi zaradi zaostrenih odnosov z Beogradom, ostali praktično nedotaknjeni. (Glavni slovenski dnevnik Delo, ki je dolga leta služil partijski propagandi, je ob prelomu s socializmom in Jugoslavijo spremenil svoj podnaslov Proletarci vseh dežel, združite se! v Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. Pozneje je ta podnaslov neopazno izginil z naslovne strani Dela.)

Tradicija, ki se je oblikovala petinštirideset let, je preživela tudi po letu 1990, in jo je do neke mere čutiti še danes. Nekateri to trdoživost pripisujejo dejstvu, da v Sloveniji ni bilo lustracije, po drugi strani pa je bilo navijanje za levico tudi koristno in varno, saj je levica v obdobju tridesetih let vladala približno štirikrat dlje kot desnica. Novinarji in učitelji so v četrt stoletja utrdili svoje zavezništvo z levico. Vlado je desnica sestavila leta 1990 (za dve leti), leta 2000 (za pol leta), leta 2004 za (štiri leta) in leta 2012 (za eno leto); predsedniki republike pa so bili vsa leta iz levice. Za slovensko medijsko sceno je značilno, da je desnica predmet medijskega zavračanja ne glede na to, ali je na oblasti (kar se zgodi poredkoma) ali v opoziciji. Druga značilnost je lastništvo medijev: če jih ni obvladala preko strankarskih kanalov, si je levica našla lastnike med podjetji, katerih direktorji so bili njihovi uradni ali prikriti člani.

Ne glede na te posebnosti je razumevanje vloge medijev v Sloveniji relativno resen problem. Mednarodna zakonodaja, načela in pravila so povsod in vselej na strani medijev in novinarjev; varujejo njihovo svobodo, neodvisnost, varnost, nedotakljivost … Iz nekdanjega četrtega stanu (v 19. stoletju) so se mediji oz. novinarji razvili v četrto vejo oblasti, kar jih postavlja ob - ali celo nad - tri druge veje oblasti. V novejšem času se je med njimi razvilo tekmovanje, pri čemer so si zakonodajna, izvršna in sodna oblast priskrbele svoje novinarje, t.i. predstavnike za stike z javnostjo, t.i. PR. Odnosi med različnimi vejami oblasti so postali napeti in bojeviti. Razkrivanje nepravilnosti, neresnic, korupcije, zlorab oblast je postalo zapleteno. Povrhu vsega je obremenjeno s pojavi, kot so t.i. sovražni govor in ponarejene novice (fake news). Poleg tega se medijsko prizorišče spreminja zaradi upadanja razširjenosti in vpliva tiska in vse večje moči digitalnih medijev, portalov in družbenih medijev. Poseben izziv predstavlja umetna inteligenca, ki vladam ali velikim podjetjem omogoča cenzuro zanje neprijaznih vsebin.

Peter Jambrek v članku Medijska, ustavna in politična jesen 2020 (vir) zavrača pritožbe glede vladnega zatiranja medijev in novinarjev, in opozarja, da ustava ne jamči samo pravic novinarjev, ampak tudi pravice drugih državljanov. Ustava predpisuje "dvostranski proces izražanja in sprejemanja misli, vesti, mnenj ter informacij", takšen proces pa je zaradi enostranskosti glavnih medijev praktično onemogočen.

Protivladna histerija

Peter Jambrek v zvezi z aktualnim političnim dogajanjem (oktobra 2020) opozarja tudi na "procese anihilacije - vzajemnega izničevanja, destrukcije, poskusov likvidacije" oziroma na "nikoli končane procese slovenskega samouničevanja". Jambrek govori o "histeriji rušenja vlade":

… Zato je prav od letošnjega (2020) marca naprej več kot očitno, da predstavlja izguba kontrole nad državnimi viri denarja neznosno grožnjo za vitalne interese vseh tistih posameznikov in slojev, ki se bojijo, da nikoli več v svojem življenju ne bodo znali in zmogli ponovno pridobiti svojih propračunsko zagotovljenih statusov. Zato ob petkih kolesarijo, na medijskih tarčah brezobzirno linčajo osebnosti svojih nasprotnikov, ki jih percipirajo kot sovražnike, in pozivajo k nasilju. V grozi pred lastno simbolno ali ekonomsko invalidnostjo ali celo smrtjo grozijo z ubojem nasprotnika. V praktičnem pogledu zahtevajo zamenjavo vlade, tako ali drugače, zlepa ali zgrda.

Jambrek optimistično sklepa, da se Slovenija (resda prepočasi) osvobaja starih političnih vzorcev in se približuje demokratičnim evropskim državam. Pri tem ima težave z dediščino omalovaževanja države (v korist Partije in revolucije), z neprimerno ureditvijo političnega tekmovanja oziroma z zgrešenim volilnim sistemom in s slabotnostjo desnega dela slovenskega političnega telesa. V Sloveniji na tak ali drugačen način prevladujejo stranke pridobiteljev.

Na podlagi zgornjih podatkov in vsega tega, kar pripoveduje v svojem jesenskem razmišljanju Peter Jambrek, je mogoče skleniti, da je po tridesetih letih - ne glede na volilni sistem, ki se mu morajo stranke pač prilagajati - potrebno rehabilitirati konservativni in konstruktivni del slovenskega političnega telesa. Njegova konstruktivnost se je izkazala z osamosvojitvijo in pri ustanavljanju samostojne oziroma neodvisne države, ki je povrhu vsega tudi članica Evropske unije in Nata. Tega - posebej drugega - članstva si pridobitelji nikoli niso želeli oziroma so mu nasprotovali z vsemi ukrepi, kar jih premore komunistična zakladnica prevar in zvijač.

Kako je mogoče izvesti to rehabilitacijo, je vprašanje, o katerem je treba premišljevati vso jesen in tudi pozneje. Poleg dveh strank, ki sta preživeli viharno obdobje 30 let (SDS in NSi), so tu še druge sorodne stranke, kot je SLS, predvsem pa liberalne stranke, ki si jih - tudi zaradi nesporazumov in napak na njihovi strani - lastijo pridobitelji. Liberalci, ki so nekoč živeli v Slovenski demokratični zvezi (SDZ) in Drnovškovi LDS, danes nimajo svojega pravega zastopstva.