Ko smo bili državljani obveščeni, da je Ivan Gale postal uradno brezposeln, prav gotovo nismo bili presenečeni, čeprav bi nas moralo od osuplosti nad brezmejno aroganco izvedbe predvidljivega dejanja s strani novopečenega direktorja Zavoda za blagovne rezerve odkatapultirat s transparentom na ulico. Zakaj v Sloveniji česa podobnega ni mogoče pričakovat v množični izvedbi? Verjetno zato, ker smo klientelističnega in nepotističnega delovanja popolnoma vajeni. Nič neobičajnega. Počivalškov zvesti kolega pač. Deluje le tako, kot pričakujejo tisti, ki izvajalcu ukazov omogočijo zaposlitev. Zakaj neki bi si sploh kdor koli prizadeval za spoštovanje, če so ravno odsotnost samospoštovanja, dostojanstva in integritete ključni kriteriji za pridobitev položaja. 

Roko na srce, Ivan Gale s svojo zgodbo ni nič posebnega. Večina zaposlenih v Sloveniji predvsem v strahu pred izgubo zaposlitve vegetira in izpolnjuje navodila. Ni treba postat ravno javno razvpit žvižgač, da bi pristal v kvoti brezposelnih. Kaplja čez rob je lahko že pametovanje, pretirana sposobnost glede na nivo nadrejenega in nepripravljenost na kooperativnost pri raznoraznih škodljivih podvigih. Velja za javni in zasebni sektor, ki opreza za državnimi subvencijami. Neupravičeno kadrovani šefi, ki se ravno zaradi vnebovpijoče neupravičenosti do položaja počutijo toliko bolj ogroženi, frustrirani in po logiki stvari nespoštovani, bodo podrejeni nadlogi že uspeli naprtit kakšno krivdo ali dve za vrat. Kakršno obnašanje je sprejemljivo v politiki, je sprejemljivo kjer koli v družbi. In tudi politik, ki si pač ne more obetat upravičenega spoštovanja od nikogar, se sploh trudil ne bo. Podporo bo pričakoval le od skrajno naivnih, ideološko blaznih in podredljivih ljudi, ki jih tudi sam ne zmore spoštovat. Njihovo podporo zgolj potrebuje. Nič drugače kot v naravi osebnih odnosov in zvez nasploh.

Slovenija, kot majhna postsocialistična država, ki je ohranila vse najslabše lastnosti partijske klientelistične mentalitete in jih združila z najbolj škodljivimi aspekti neoliberalnega globalnega natega, se preprosto ne more dokopat do katarzične odrešitve pred skrajno objestnimi, neinteligentnimi, nekultiviranimi in moralno sprevrženimi dobičkarji v javni sferi, na političnem in gospodarskem parketu. In kaj počne aktualni predsednik vlade Janez Janša, ki se rad predstavlja kot nesojeni in obsojeni odrešenik ljudstva pred komunajzerskimi zombiji? Nič izvirnega. Priča smo le udaru negativne selekcije pri političnem kadrovanju, ignoranci do vseprisotne visoke korupcije in poraznemu soočanju z epidemijo, saj pol leta od prvega vala koronavirusa bolnišnice niso okrepljene niti z dodatnimi prostorskimi kapacitetami niti s posteljami, kaj šele z dodatnim kadrom, da bi bili lahko državljani poleg težje obolelih za covidom-19 deležni dostojne obravnave tudi za druge zdravstvene težave in postoperativna okrevanja. Namesto tega se je vlada ukvarjala s finančnim opolnomočenjem vojske in širjenjem možnosti za privatizacijo zobozdravstvenih in zdravstvenih storitev.

Strašenje državljanov z napovedovanjem krčenja pravic, zaposlitvenih možnosti in uvajanja prisilnega dela so redno na programu. Kot dodatek s posebnim moralnim pomenom moramo prenašat še sovražen in rušilen odnos do že vzpostavljenih človekovih pravic, intelektualizma, kulture in umetnosti. Naš predsednik vlade javnost redko sploh ogovori. Popolno nasprotje komunikacije in odnosa do državljanov, kakršnega vodi na primer novozelandska premierka Jacinda Ardern. Janez Janša se tudi v redkih primerih pojavi na malih ekranih s takšnim pogrebnim izrazom na obrazu in telesno govorico popolne "fuck off" naveličanosti, da nas mine volja do življenja, tudi če bi še kaj volje premogli. Janez Janša nas z vsako izgovorjeno besedo, pogledom in gibom opozarja, da smo tik pred apokalipso in da če nas apokalipsa ne bo udarila od zunaj, nam jo bo pa on pričaral od znotraj. Zato njegovih nagovorov niti ne pogrešamo. In zato nas tudi ne moti, če predsednik vlade tedensko nagovarja le volivce svoje stranke v lastnem mentalitetno profiliranem mediju, s čimer jasno sporoča, da v nobenem oziru ni predsednik vlade vseh državljanov.

Podobnega obnašanja visokega političnega funkcionarja še nismo doživeli v zgodovini Slovenije!

Mimogrede gre tudi za politika, ki napoveduje rošade po medijih in celotni kulturni sferi z domnevnimi dobrimi nameni. Odrešenik obljublja, da bo počistil z bleferji, nenadarjenimi protežiranci in levičarskimi političnimi priskledniki. Prav! A res? Žal nam odrešenik s strankarskim medijskim zgledom obeta le brodolom vseh sprejemljivih novinarskih kriterijev in standardov. Razumevanje razvoja kulture in umetnosti na aktualnem civilizacijskem nivoju Zahoda v svetu Janeza Janše preprosto ne obstaja. Obstajajo predvsem opazni apetiti po domovinskih in politično motiviranih propagandah po receptu starih diktatur. Ne, Robert Botteri, mislim, da nikoli ni obstajala možnost, da bi Janez Janša postal Vaclav Havel. Odrešenik, ki vodi narod v orbanizirano bodočnost, pač ni ravno podoba sodobnih evropskih mokrih sanj. Tudi njegov revanšističen marš je popolnoma neprepričljiv. Bivši protežirani partijci ter njihovi sinovi in hčere večinoma pač ne bodo utrpeli posebne eksistencialne škode, če bo Janša povzročil, da bo nešteto mladih diplomantov, prekarcev v kulturni sferi in nevladnih organizacijah začelo okopavat krompir, švicat za tekočim trakom in zamahovat z lopatami.

Enako, kot je Janša s pomočjo politike eksistenčno dobro poskrbel zase in za svoje potomce, tudi najbolj protežirani partijski spreobrnjenci v kapitaliste niso v tako slabi eksistenčni in socialno omreženi situaciji, da bi oni in njihovi otroci zaradi morebitne izgube aktualne zaposlitve obtičali goli in bosi pod mostom. Janez Janša bo na tak način s svojimi političnimi priskledniki kvečjemu poskrbel, da bo na račun uničevanja življenj povsem nedolžnih deprivilegiranih ljudi - z roko v roki s tistimi fantomskimi komunajzerji –  lepo poskrbljeno za vse politikantsko priviligirane na desni in levi sceni. Iz osiromašene in kulturno retardirane države bodo bežali v tujino najbolj izobraženi in osveščeni predstavniki mlajše generacije, če bodo le imeli možnost. Zakaj bi planirali bodočnost v državi, v kateri očitno nesposoben in mračnjaški minister za delo, družino in socialne zadeve študentom razlaga, da se izobražujejo za prazen drek? Prisluhnite temu vicu o brezmejni objestnosti!

Minister Janez Cigler Kralj, za katerega večina še slišala ni, dokler se ni verjetno zelo razveselil dobro plačanega položaja ministra v vladi, si je drznil objavit na spletni strani Vlade Republike Slovenije izjavo, da vlada pripravlja spremembo, po kateri bodo morali brezposelni prejemniki socialne pomoči sprejeti delo, ki bo lahko tudi za dve stopnji nižje od njihove izobrazbe. To si gospod politični privilegiranec, ki prejema plačo iz "državnih jasli", drzne izjavit ob napovedovanju postkoronske bombe brezposelnosti. Posebej pomemben je seveda način! Gospod politični privilegiranec je za najavljen podvig zlorabil pojem pravičnosti in negativno motivacijo predstavil kot motivacijo za delo! On moralizira! Ponovil je sicer zgolj staro janšistično sovražno flanco, ki podpihuje spor med fizičnimi delavci in izobraženci:

"Za občutek pravičnosti v družbi ni dobro, če nekdo izkorišča pomoč na račun nekoga, ki se preživlja z delom svojih rok. Urediti bo treba razmerje med plačami in socialnimi transferji tako, da bodo ljudje motivirani za delo."

Minister, ki se po medijih rad nastavlja predvsem kot zelo pobožen človek, zgled krščanske morale, obljublja jeznim fizičnim delavcem, da se bodo lahko naslajali nad izobraženci, ki okopavajo krompir. Obljublja veselico drhaljenja! Delavcem, ki se mučijo z golimi rokami, ne zagotavlja nikakršne eksistenčne izboljšave. Ne obljublja jim niti, da se bo vsaj trudil za dostojne plače in odpravljanje za državo sramotne revščine! Izkazuje pravzaprav nesramno nespoštovanje do določenih podcenjenih poklicev. Sporoča, da obstajajo poklici, ki jih lahko opravlja dovolj dobro vsak, zato naj ostajajo ponižani in razžaljeni še naprej podplačani in nespoštovani! Obstajajo poklici, za katere niso potrebne kvalifikacije in sposobnosti, tako kot pač očitno niso potrebne posebne sposobnosti in kvalifikacije za dobro plačano delovno mesto ministra. Le plača predstavlja bistveno razliko!

Janez Cigler Kralj zaseda delovno mesto, ki bi ga lahko zasedal nekdo, ki bi se dobro spoznal na občutljivo področje in poosebljal socialne vrline, kakršne bi slovenski družbi obetale prosperiranje in odpravljanje revščine! Neslanosti o prisesancih na državne jasli in izkoriščevalcih izgovarjajo gospodje, ki se zaradi političnega udinjanja in protekcij niso nikoli postavili v vrsto na Zavodu za zaposlovanje in se tudi nikoli niso preizkusili kot izjemni podjetniki na prostem trgu! Prisesani na državne jasli izkoriščajo politične privilegije in se nikoli ne vprašajo, ali bi bilo morda bolje, da bi doma ležali in smrčali na socialni podpori, ker bi bilo na tak način povzročeno slovenski družbi bistveno manj gmotne in moralne škode. Zasužnjevat in pehat v revščino vedno več ljudi zna vsak objesten kreten. To dosežek pač ni!

Ob vsem priloženem pa moram prebirat ponavljajoče izjave podpornikov vlade, da naj bi predstavljali ključen aktualen problem v Sloveniji predvsem levičarji, ker si domišljajo, da jim oblast pripada. Zdaj so si prekleti levičarji spet omislili nov star obraz v politiki, Jožeta P. Damijana za mandatarja do naslednjih volitev, potem ko so zrušili Aleksandro Pivec, da bi jim prišel pomagat sestavit koalicijo Karl Erjavec. Kako nepošteno in nesramno, mar ne?

An, ban, pet podgan ... Imamo dve skupini na voljo, ki želita oblast in pravično naj bi bilo, da vsaka pride na vrsto. To šteje kot domnevno relevanten argument za krojenje bodočnosti družbe! Kako neki je mogoče, da so slovenski levičarji tako razvajeni, sebični in pohlepni, da ne pustijo zapostavljeni desni opciji v miru vladat?! To se sprašujejo nekateri desničarji. Jaz se pa sprašujem nekaj popolnoma drugega. Da levičarji ne morejo podpirat janšizma, je tako jasno, da je totalno nezanimivo. Pomembno vprašanje pa je, kako je mogoče, da se desničarjem zdi politika Janeza Janše sprejemljiva?! Kako je mogoče, da desničarji ostro ne zavračajo janšizma, da bi ubranili osnovno integriteto in dostojanstvo konservativnega ideološkega pola? Ima desničarstvo v Sloveniji kaj skupnega z osnovno moralno predpostavko o demokraciji, enakovrednih možnostih in civilizacijskem razvoju, ki v temelju predvideva spoštovanje širjenja polja osebne svobode do meje, ki omejuje svobodo drugega? Predvsem desničarji so tisti, pri katerih bi pričakovala nelagodje v aktualni politični situaciji! Ali pač ne?!