Prvič, upoštevajoč naše vire na Ministrstvu za zunanje zadeve je Benedejčič, nekdanji veleposlanik RS v Ruski federaciji, dejansko res rusofil (beri: rad govori rusko, obseden je z rusko književnostjo in za hobi prebira rusko zgodovino), ampak med rusofilom brez posebne agende in ruskim agentom je velika razlika.

Težko je namreč verjeti, da v FSB pod učinkovitost kontraobveščevalne dejavnosti razumejo skorajda javne prepire o moči Rusije in citiranje Puškina. In drugič, glede na naše informacije je Benedejčiča, ruso-hobija, zaščitil sam NATO in ga promoviral kot največjega slovenskega atlanticista. Toliko o tezi o slovenskem veleposlaniku v NATO, ki naj bi bil ruski agent.

Če to drži, zakaj je potem v medijih eksplodirala afera Benedejčič? Primarno zaradi potrebe po učinkovitem spinu s strani Karla Erjavca. Namreč, očitno se nekdanji avstralski veleposlanik Balažic še kar ne misli umiriti in je še pred ministrskim zaslišanjem Erjavca pred parlamentarnim odborom sklical tiskovno konferenco, na kateri je razkril sprevrženo kadrovsko politiko liderja slovenskih upokojencev.

Erjavec je logično potreboval spin, zato da na zaslišanju odkloni neprijetna vprašanja. In Erjavcu se je izšlo, saj je na zaslišanju pred parlamentarnim odborom odgovarjal predvsem na vprašanja, ki so bila zanj benigna. Benigna  zato, ker je pojasnjeval neobstoječo afero Benedejčič in se s tem izognil vsem očitkom, ki jih je v javnosti nanizal Balažic.

Vendar pa je bil spin z Benedejčičem najbolj neumna poteza kar se jih je lahko Erjavcu pripetilo. Zakaj? Zato, ker če ne bi bilo rusofilske afere, potem nihče ne bi sestavil vseh zgodb in pokazal, tako kot bomo mi na Portalu Plus, da je v resnici rusofil z agendo prav Erjavec.

Prvič, jedro vplivnih DeSUS-ovcov so rusofili

Začnimo z Erjavčevim vstopom v svet ruske politike. Saša Ivan Geržina je podpredsednik DeSUS-a in tesni sodelavec Karla Erjavca. Gre za upokojenega gospodarstvenika in diplomata, ki pa je v prostem času tudi predsednik, glej ga glej, društva slovensko-ruskega prijateljstva. Se vam mar ne dozdeva, da je to za odtenek bolj rusofilsko kot pa Benedejčičevo citiranje Puškina?

S tem pa se zgodba o tesni povezavi društva slovensko-ruskega prijateljstva in Ministrstva za zunanje zadeve, oziroma zgodba o navezavi dvojca Geržina - Erjavec še ne konča. Eden izmed primerov netransparentnega in klientelističnega kadrovanja, ki jih je predstavil Balažic na tiskovni konferenci, je prav imenovanje Geržinovega sina Aleksandra Geržine za v.d. generalnega direktorja Direktorata za bilateralo in evropske zadeve.

Kaj je v tem kontekstu narobe? Ali morda pretiravam in gre zgolj za ljudi, ki v prostem času radi pijejo vodko? Problem je v tem, da je DeSUS očitno uzurpiral slovenske institucije s tem, ko je predsednik te stranke postal minister za zunanje zadeve (in je, kot bomo kasneje pokazali, zelo tesno naslonjen na Rusko federacijo), podpredsednik te stranke je predsednik društva slovensko-ruskega prijateljstva, znotraj katerega se zbira ista interesna skupina, ki jo Erjavec pogosto naloži na letalo in odpelje na gospodarsko bilateralo v Moskvo.

Za povrhu pa je sin rusofilskega podpredsednika DeSUS-a in predsednika rusofilskega društva zaposlen pri predsedniku DeSUS-a ministru Erjavcu in zadolžen prav za to bilateralo. Naj vam povem še bolj natančno: če želite imeti karkoli opraviti z Rusko federacijo in iščete institucionalno pot, potem je mimo DeSUS-a ne boste našli. Seveda obstaja izjema, ampak potem boste pa za pomoč morali zaprositi častnega člana Geržinovega društva Milana Kučana.

Torej? Kdo predstavlja varnostno tveganje v srcu EU? Puškinolog Benedejčič ali kremlinolog in zunanji minister Karl Erjavec, ki v svoji stranki združuje vse institucionalne poti do Ruske federacije?

Drugič, v čigavem imenu ponuja Erjavec Rusom slovenska podjetja?

V skladu z vladno zavezo bivše vlade, da bo vlada privatizirala, ampak da v bistvu tega ne bo naredila, je  Erjavec prevzel iniciativo in iskal "strateške kupce" za slovenska podjetja v tujini. To je seveda precej nenavadno zaradi dveh razlogov. Prvič, ker je Erjavec bojda velik borec proti privatizaciji in drugič, ker se je cela njegova iniciativa spremenila v ekskluzivno ponujanje slovenskih podjetij Rusom.

Vsaj v zadnjih dveh letih niso imeli priložnosti niti enkrat slišati ničesar o tem, da bi Erjavec izvajal kakšen privatizacijski "roadshow" po Italiji ali Nemčiji (to je počela Bratuškova), hkrati pa nismo mogli nehati poslušati o njegovih srečanjih z Nikolajem Nikiforovom, ruskim ministrom za množične zveze in komunikacije. Zakaj je to problematično?

29. julija 2013 je Nikiforov na skupni tiskovni konferenci z Erjavcem na Strmolu pojasnil, da se Rusija zanima za privatizacijo v Sloveniji, predvsem pa jo zanimajo banke, aerodrom in pa Telekom Slovenije. Prevedimo trditev: Erjavec je očitno ponujal kakšen NKBM kakšni Sberbanki (NLB se tako ali tako ne sme prodati, ostalo pa so minorne investicije ali smeti), Aerodrom Aeroflotu in Telekom Slovenije Rostelecomu.

To bi bilo lahko sprejeto kot pozitivna novica, če s potencialnimi kupci ne bi bilo kar nekaj težav. Poglejmo, komu je Erjavec (pa verjetno tudi upokojenski podpredsednik, prijatelj Rusov Geržina in ljubitelj bilaterale Geržina mlajši) ponujal slovenska podjetja.

Sberbank je največja ruska banka in ena največjih na svetu. Njena posebnost je v tem, da je s 50 odstotki + 1 delnico njen največji lastnik ruska centralna banka. Ja, prav ste prebrali, v Ruski federaciji ne obstaja prav nič takega kot ločitev monetarne politike in komercialnega bančništva, v tej državi je povsem normalno, da je Centralna banka istočasno in regulator in lastnik komercialne banke.

Če imate problem s to ekonomsko latovščino si zamislite, da bi bila Banka Slovenije lastnica NLB. Si lahko zamišljate še kaj bolj norega? Jaz si lahko: recimo, da takšna banka kupi slovensko paradržavno banko. Je to kakšna privatizacija, če se zgodi samo prenos lastništva iz ene vlade na drugo? In če je temu tako, v čem je logika takšne privatizacije, če odštejemo rento od prodaje?

Prodajati NLB ruski državi in povzročiti, da se uprava NLB ne imenuje več na Gregorčičevi, ampak v Kremlju namreč ne pomeni, da je zadovoljen tudi cilj privatizacije, ki naj bi bil učinkovito upravljanje z banko. Ravno zaradi tega je jasno, da so Erjavca, velikega borca proti bankam in privatizaciji, vodili neki drugi motivi.

Aeroflot je največja ruska letalska družba, ki je v 51-odstotni lasti ruske vlade (ne, ni napaka, lastnik podjetja je dejansko vlada in ne država ali kak paradržavni sklad) in ki jo vodi nekdanji Putinov minister Vitaly Savelyev (pred tem Gazprom in Sistema, kar tudi pojasni marsikaj). Ravno zaradi tega ni nenavadno, da so člani upravnega odbora tega podjetja striktno izbrani in imenovani v Putinovi pisarni. Še enkrat več je Erjavec iskal odličnega kremeljskega kupca. 

Rostelecom je največje rusko telekomunikacijsko podjetje. Podjetje je seveda v večinski državni lasti, njegova zadnja oblika pa je nastala tako, da je leta 2012 Dimitri Medvedjev izdal ukaz (spet, ni napaka), da se združita predhodna oblika Rostelecom in Svyazinvest v nov Rostelecom. Samo za okus, kako deluje relacija ruska ekonomska politika, sledi v nadaljevanju kratek oris relacije Kremelj – ruska podjetja, ki jih ima Erjavec tako rad.

Leta 2012, torej v času, ko je Medvedjev z ukazi izvajal konsolidacijo Rostelecom, je v to podjetje želel vstopiti oligarh Arkady Rotenberg. Rotenberg ni čisto navaden oligarh, saj je poleg tega, da ga najdete v ogromnem številu zelo zanimivih poslov (predvsem v zvezi z idolom vseh slovenskih vlad Gazpromom) znan po tem, da je Putinov judo partner. Njegovemu 10,7-odstotnemu vstopu v Rostelecom, ki ga je podprl Kremelj, pa je nasprotoval Provotorov tedanji direktor Rostelecoma (seveda nasprotovanje ni temeljilo na antioligarhičnem sentimentu).

Epilog epizode? Provotorov je odletel (nasledil ga je preverjeni Sergey Kalugin), Rotenberg pa je dosegel svoje (k temu mu je Putin navrgel še okoli 5 milijard evrov vreden olimpijski posel v Sočiju). Glavni institucionalni dekapitator Provotorova in obvladanja Rostelecoma pa je bil nihče drug kot Erjavčev prijatelj Nikiforov. Res odličen partner za Telekom Slovenije, kajne?

Vprašanje, ki je na mestu pa je, ali bi normalen zunanji minister (tak, ki ni rusofil z agendo) res pristal na prodajo domačega podjetja ruskemu državnemu podjetju, ki deluje po predsedniških ukazih iz Kremlja, ki ga obvladujejo najbolj razvpiti oligarhi (in Rotberg je na spisku v EU blokiranih Rusov) in kjer je povsem normalno, da  minister zamenjuje direktorje uprave?

Če vas je motil Agrokor, potem še enkrat pomislite na ruske vlagatelje in se ponovno vprašajte, če že je v tej državi kak ruski agent, ali je to Benedejčič ali Erjavec? Ker če smo realni, Erjavčevo prodajanje slovenskih podjetij Rusom ni ne učinkovita privatizacija ne logična poteza nekoga, ki bi želel tej državi dobro. Takšno obnašanje je kvečjemu zrelo za konec ministrske kariere, ne pa za vedno nova imenovanja Erjavca za ministra.

In tudi če vzamemo v zakup, da so informacije o Sberbanki, Aeroflotu in Rostelecomu kot potencialnih kupcih slovenskih podjetij zgolj špekulacija vedite, da so mehanizmi delovanja v vseh preostalih ruskih podjetjih identični.

Tretjič, Erjavčev program je ravno sodelovanje z Rusi

Na zadnjih državnozborskih volitvah je ekonomski program Erjavca in DeSUS-a, seveda poleg naših upokojencev, sestavljala še paradigma, da naj Rusi vendarle že pridejo. Erjavec ni zamudil nobene priložnosti, da ne bi povedal, kako se je ravno zaradi njega povečala menjava med Slovenijo in Rusko federacijo, koliko prostora za rast te menjave je še in kako je Rusija na splošno država ekonomskih priložnosti (nekako drugih držav niti ni zares izpostavljal). Rusofil?

Spomnite se tudi Erjavčeve epohalne samoponudbe, da bo posredoval med EU in Rusko federacijo v primeru Ukrajine. Rusofil?

Skratka, če povzamem. Zgodil se je spin od zgodbe o Erjavčevem kadrovanju na Ministrstvu za zunanje zadeve na Benedejčiča. S tem pa je šel Erjavec na tanek led in se vsaj na Portalu Plus skozi ta led tudi vdrl. Erjavec je namreč tisti, ki je preko DeSUS-a (Ministrstvo za zunanje zadeve in društvo slovensko-ruskega prijateljstva) prevzel institucionalne stike z Rusijo. Erjavec je tisti, ki se je nerazumno mnogokrat dobil z Nikiforovom, kremeljskim eksekutorjem in mu ponujal privatizacijo slovenskih podjetij.

Kot smo pokazali, pa to ni običajna privatizacija, ampak privatizacija, ki bi slovenskim lastnikom dala nekajkrat hujše lastnike, kot je Todorićev Agrokor. Ruska državna podjetja, ki bi bila potencalni kupci slovenskih državnih podjetij, so brezobzirno vodena iz Kremlja, zato bi takšna privatizacija resnično pripeljala Kremelj v samo jedro EU, še več, blokirani ruski oligarhi najhujše vrste bi postali legitimni lastniki slovenskih podjetij. Pozabite zdaj Benedejčičevo citiranje Puškina in njegovo "nadmudrivanje" o Putinu in se raje vprašajte, kdo je v tej državi res rusofil z agendo? Pa seveda, kdo je že tisti, ki ga je vzel v vlado?