Evropa je pričakovala drugi val koronavirusa, vendar ne tako zgodaj in ne v takšnem obsegu. Trenutno beležimo več kot 100.000 novih primerov na dan. Stanje se hitro spreminja, zato je še veliko prezgodaj, da bi podali ocene o uspešnost in neuspešnosti posameznih držav. Srbija, za katero je še pred kratkim veljalo, da je izgubila nadzor nad virusom, je trenutno edina "zelena država" v Evropi. Na drugi strani pa je Slovenija, ki je prvi val uspešno zajezila, v krizi. Trend lahko še obrnemo, vendar slabo kaže, saj se zaenkrat še vedno vedemo kot nezrela družba v nezreli demokraciji. Za sedanje stanje smo zato v večjem ali manjšem obsegu odgovorni in krivi VSI!

Covidioti so povsod

Brez cepiva je Covid-19 do določene mere neustavljiv. Kljub temu se družbe lahko z virusom soočajo bolj ali manj uspešno, čeprav nihče nima čudežnega recepta in zanesljivo "pravih" ukrepov. Vse vlade se soočajo z istim problemom: kako uvesti restriktivne ukrepe, ki bi preprečili širjenje bolezni in obenem čim manj negativno vplivali na gospodarstvo. Lahko je biti pameten za tipkovnico, vendar se zdi, da je v Sloveniji veliko akterjev in segmentov družbe pripomoglo k temu, da se med drugim valom virus širi hitreje kot v večini drugih držav. Menim, da krivdo lahko delno pripišemo tudi temu, da smo nezrela demokracija. Poskušajmo z malo zgodovinske distance - brez "šuma" vsakodnevnih afer in aferic - oceniti poteze glavnih akterjev od 23. januarja, ko je kitajska vlada zaprla Wuhan zaradi izbruha novega smrtonosnega virusa.

Janševa vlada

Vlada je nedvomno imela velike zasluge za zajezitev prvega vala koronavirusa. Uspeh nikakor ni bil samoumeven glede na to, da je bilo prvo evropsko žarišče tik ob Sloveniji. Prav tako mora zdaj nositi tudi del odgovornosti, da nam je virus (vsaj začasno) ušel iz nadzora. 

15. oktobra je zvezna nemška kanclerka Angela Merkel v dogovoru z zveznimi državami zaprla bare in restavracije in uvedla policijsko uro po 23. uri ter omejila javno druženje na največ 10 ljudi na območjih, v katerih je okuženost v zadnjih 14 dneh presegla 50 primerov na 100.000 prebivalcev. Janševa vlada je skoraj istočasno sprejela strožje ukrepe, vendar šele ko smo presegli mejo 200 primerov na 100.000 prebivalcev!

Krivda - z narekovaji ali brez - Janševe vlade se zdi iz mednarodnega zornega kota (ki je precej drugačen kot tisti iz Kolodvorske ulice v Ljubljani) očitna: podlegla je očitkom "fašistoidnosti", ki so nanjo leteli in se preveč zanašala na odgovorno ravnanje državljanov. Poleg tega tudi sporočila glavnih akterjev o sprejetih ukrepih niso bila vedno usklajena.

Roko na srce, zaradi specifičnosti naše nezrele demokracije, v kateri lahko legitimno in brez vsesplošne histerije in protestov na ulicah vlada samo ena opcija, se je vlada že od samega začetka znašla v lose lose položaju. V primeru uspešnega boja s koronavirusom je obsojena na obtožbo, da uvaja fašistoidne ukrepe, v primeru neuspeha pa, da je nesposobna (in še zmeraj fašistoidna za povrhu). 

V zreli demokraciji bi državljani vsaki vladi, ki bi se borila proti koronavirusu in gospodarski krizi, želeli vse dobro. Še posebej potem, ko je prejšnji premier s katastrofalnim timingom odstopil, četudi takrat razsežnosti problema še niso bile popolnoma jasne. Dejstvo je, da je v najbolj neprimernem možnem času pustil državo brez operativne vlade in želel izzvati predčasne volitve. 

Nasprotniki in mediji imajo seveda vso pravico (in celo dolžnost), da tudi med koronakrizo držijo kritično distanco do vlade. Vendar bi pričakovali, da želijo v bitki s koronavirusom vladi uspeh, če niso mazohisti. Nimam pa občutka, da bi bilo temu tako. Protestniki, opozicija in mainstream mediji so Janševi vladi odrekli legitimnost, še preden je nastopila, kljub temu, da je bila nevarnost koronakrize na vidiku. Vlada ni uživala tradicionalnih sto dni miru niti v času ene izmed največjih svetovnih kriz po drugi svetovni vojni.

Uspešnost soočanja s prvim valom koronavirusa so nasprotniki vlade posredno uporabili kot dokaz, da so bili ukrepi pretirano restriktivni in celo protiustavni. Širom po Evropi je policija (in po nekod tudi vojska) nadzirala ceste, legitimirala državljane, itd., pri nas pa so celo med lockdownom protestniki kolesarili in demonstrirali pred parlamentom s sporočilom, da imamo fašizem. V Sloveniji je daleč največje breme nadzora nad ukrepi nosil zdravstveni inšpektorat, medtem ko so bile pristojnosti policije v primerjavi z našimi sosednjimi državami precej omejene.

Toliko o policijski državi.

Opozicijski politiki so v tujino prodajali zgodbo, da smo ena izmed držav, v katerih je vlada najbolj izkoristila epidemijo za omejitev pravic državljanov. Doma so očitkom sicer lahko nasedli samo tisti, ki ne spremljajo, kar se dogaja po svetu oziroma se s tem seznanjajo izključno preko slovenskih mainstream medijev, ko so jim slednji že napolnili glavo z raznimi bolj ali manj pomembnimi aferami (je naš vojak res nepravilno ustavil sprehajalca na meji?).

Kljub vsemu je vlada tista, ki sprejema odločitve in bi se z drugim valom koronavirusa morala odločno soočiti prej, ne glede na obtožbe fašistoidnosti njenih nasprotnikov.

Opozicija in Jože

Odgovornost opozicije v sedanji krizi, če jo poskušamo gledati z malo zgodovinske distance, je tako očitna, da je naštevanje njenih spodrsljajev skoraj nehvaležno. Poglejmo dejstva: ob samem začetku svetovne krize (takoj po zaprtju Wuhana) je levo-sredinska vlada zaradi notranjih trenj kolabirala. Premier Šarec je odstopil, da bi izsilil predčasne volitve. Na srečo se je sestavila nova koalicija, ki se je lahko nemudoma soočila s krizo. Pričakovali bi, da se bo premier, ki je odstopil in tako vrgel puško v koruzo na začetku bitke, umaknil nekam v gore v politično karanteno in si želel, da bi njegovemu nasledniku uspelo zajeziti virus in tako omiliti posledice njegove odločitve. 

Opozicija je zavrnila sodelovanje z vlado (preko Partnerstva za razvoj) in se nato nenehno pritoževala nad samovoljo vlade. Vsako njeno potezo je kritizirala, vključno s koronapaketi, čeprav so bili izrazito socialni, če ne že kar socialistični. Kritike vladi lahko povzamemo v tri besede: fašizem, fašizem, fašizem!

Medtem so bivši premier in njegovi vladni partnerji po nekaj mesecih brskanja v koruznem polju namesto puške našli lok, mu dodali pridevnik ustavni in brez sramu predlagali ustanovitev iste vlade, ki se je le nekaj mesecev prej sesula. Očitno je katarzično kričanje "Smrt janšizmu!" v koruznem polju odličen teambuilding, ki sodelujoče usposobi za nove vladne podvige.

Sredi drugega vala koronavirusa (spet perfekten timing!) opozicija poskuša prevzeti vlado in predlaga tehničnega mandatarja (ki ima tudi sam vladne izkušnje z metanjem puške v koruzo), ne da bi sploh imela dovolj glasov za konstruktivno nezaupnico! Opozicija nagovarja stranko upokojencev, da bi se po izvolitvi Karla Erjavca za novega starega predsednika stranke na novembrskem kongresu DeSUS ponovno pridružil edini legitimni politični opciji. Res imeniten signal vsej slovenski javnosti, da je bitka s Covidom trenutno naša prioriteta! Da o nasprotovanju vladnim ukrepom za zajezitev Covid-19 (vključno z uporabo mask v šolah!) in besedičenjem o nekakšni policijski državi niti ne omenjam.

Dejstvo, da imamo parlamentarno stranko, ki zastopa izključno eno kategorijo državljanov, je (ne)demokratični paradoks: obstoj najbolj zrele stranke (upokojencev) je simbol nezrelosti naše demokracije. Morda je nastopil čas tudi za stranko srednjeletnih?

Seveda je bizarnost in izraz nezrelosti naše strankarske demokracije tudi obstoj strank, ki se imenujejo po njihovih velikih voditeljih in voditeljicah. V Sloveniji smo videli že veliko strankarskih prestopov, z malo sreče bomo doživeli, da bo Alenka Bratušek prestopila v Listo Marjana Šarca in Marjan Šarec v Stranko Alenke Bratušek. Lahko pa se bo levo-sredinska opcija končno konsolidirala in se bosta stranki združili v Listo Alenka-Marjan Ekstra (LAME).

Skratka, sedanja opozicija je pustila državo brez vlade na začetku prvega vala koronavirusa, sredi drugega in še bolj silovitega vala pa vlado ruši. Zasluži si vseh dvanajst evrovizijskih točk za državotvornost!

Protestniki

V državah, po katerih se Slovenija zgleduje, na primer v Nemčiji ali na Finskem, je policija protestnike (skrajne levičarje, skrajne desničarje ter negacioniste) preganjala z vodnimi topovi ali z uporabo sile, pri nas pa so letele obtožbe o policijski državi že, ko so koga legitimirali. 

Ne vem če so naši protestniki neposredno prispevali k širjenju virusa, ko so se vsak petek od začetka koronakrize množično izogibali socialnemu distanciranju. Vsekakor so Slovenkam in Slovencem poleg zahteve, da naj fašistoidna vlada nemudoma odstopi, vsak teden posredno sporočali, da je Covid veliko manjša nevarnost kot Janša in da so nadzorni ukrepi za zajezitev virusa predvsem poseg v pravico državljank in državljanov.

Mainstream mediji

Osrednji mediji so Covidu, ko se je Slovenija z virusom uspešno soočala, posvečali relativno malo pozornosti. Skoraj vsak provincialni škandalček je imel prednost pred svetovnimi novicami o koronavirusu. Skupaj z opozicijo in protestniki (ki so jim manistream mediji več kot očitno naklonjeni) so utrjevali vtis, da je v Sloveniji veliko večji problem Janševa vlada kot koronavirus.

Seveda je mnogo novinarjev poročalo vestno in korektno ter ozaveščalo ljudi o nevarnosti Covida in kako zmanjšati možnosti širjenja. Kljub temu je bilo tudi mnogo spodrsljajev, ki si jih predvsem javna televizija ne bi smela privoščiti. Nekateri faux pas so bili relativno minorni (na primer posmehovanje nekega reperja iz uporabe maske med televizijskim nastopom), drugi pa za javni servis skoraj neverjetni (zavrnitev prenosa v živo tiskovne konference predsednika vlade o novih ukrepih za zajezitev koronavirusa). Še v tednu, ko je število novih okužb strmo naraščalo, je nacionalka gostila zdravnika, ki je Covid označil za minorni zdravstveni problem (?!).

Državljani

Ne glede na zgornje akterje je širjenje Covida odvisno predvsem od osebne odgovornosti vsakega posameznika. Žal izkušnje po vsej Evropi dokazujejo, da se na osebno odgovornost ljudi ne moremo preveč zanašati, predvsem za daljša obdobja. Liberalni (!!) nizozemski premier Mark Rutte, na primer, se je posul s pepelom in pred parlamentom priznal, da je vlada preveč računala na osebno odgovornost državljanov in premalo poudarjala njihove dolžnosti.

V tednih pred izbruhom drugega vala je bilo zelo očitno, da se veliko ljudi v Sloveniji varnostnih ukrepov in priporočil ne drži iz političnih razlogov, zaradi splošne družbene klime ali malomarnosti. Čas je, da kot družba odgovornost za drugi val prevzamemo vsi.