Vsak dan smo bližje trenutku, ko ne bo imelo več nobenega smisla iskati razlogov in krivcev za to, da smo kot država in nacija izgubili nadzor nad širjenjem novega koronavirusa. Preveč jih je, da bi jih naštevali, ki so vsak na svojem področju in vsak na svoj način pripomogli k temu, da je Slovenija postala eno najbolj akutnih žarišč Covid-19 v Evropski uniji. Namesto tega bi bilo bolj smiselno poudarjati vse tisto, česar smo se državljani v preteklih tednih in mesecih premalo naposlušali: da bomo iz vojne z virusom prišli kot zmagovalci, če bomo predvsem ljudje, empatični in sočutni ljudje, ne pa levičarji, desničarji, liberalci, anarhisti ali neki zadrti aktivisti.
Namesto trkanja po prsih, kazanja s prstom na krivce ali izkoriščanja epidemije za svoj politični kapital, kar je nekaj najbolj nizkotnega, kar si politik lahko privošči, bo v prihodnjih tednih eno ključnih vprašanj, ali in kako se bodo v reševanje kriznih razmer vključili tisti, ki se doslej niso ravno izkazali. Če se ne bodo, bodo sami največ povedali o sebi in zanje ne bomo nikoli več izgubljali besed. Tisti, ki se bodo končno prebudili iz svoje hibernacije, pa se bodo znašli pred dilemo, cui bono, v čigavo korist bodo ravnali; v korist ljudi in države, ali bosta morda pretehtala individualni egoizem in preračunljivost?
Skušnjav bo zagotovo ogromno in marsikdo se jim ne bo zmogel upreti. Vseeno pa se zdi ideja o nadaljevanju uličnih protestov, anarhiji in zrušenju vlade sredi takšnega zdravstvenega kaosa, kakršnega prinaša naglo širjenje Covid-19, preveč nora in bolna, da bi jo prevzela kakšna etablirana levosredinska stranka ali celo politik. Po mojem celo Luka Mesec ali Alenka Bratušek nista tako nora, da bi se šla takšno ulično revolucijo. Za mazača zdravnikov zasebnikov ne bi dal roke v ogenj. Ne bi pa mogli trditi, da tega ne bodo poskušali ulični akitivisti, med katerimi so tudi takšni, ki za petek obljubljajo nasilne, krvave proteste proti vladi. Če bi bili še vedno na oblasti "dobri stari komunisti", bi nadnje poslali Službo državne varnosti, ki bi jih obdelala po hitrem postopku in prav nič nežno. Svojevrstna ironija je, da se določen del teh uličarjev ideološko navdušuje ravno nad takšno socialistično republiko, ki je brutalno obračunala z opozicijo, protestniki in vsemi tistimi, ki so imeli kaj za povedati zoper sistem.
Hočem reči, da nobena oblast ne more delati v rokavicah, če radikalizirana manjšina ogroža pravice večine in če pri tem krši še cel kup pravnih predpisov. Toda ravno vlada, ki jo vodi politik, okoli katerega se je zadnje mesece ustvarila fatamorgana nekakšne avtoritarnosti, celo fašizma, je doslej zelo blago reagirala na vse ekscese na ulicah, vključno s sežiganjem in obešanjem lutk ter podobnimi simbolnimi "justifikacijami" državnih funkcionarjev, politikov in poslancev. Kaj bodo naredili, če se Ljubljani zgodi praški scenarij, ko je nekaj sto huliganov pod pretvezo protestov zaradi novih koronaukrepov z nasiljem povsem zasenčilo nekatere povsem tehtne kritike vladnih ukrepov proti Covid-19? Brez dvoma bi bil pomenljiv signal, če bi policija zgolj stala ob strani in gledala, kako ta radikalizirana ulična drhal uničuje tujo lastnino. Toda politično ni nič manj problematično, če policija uporabi silo v takšnem primeru. Sploh če je premier človek, ki mu že tako ali tako del politike (in civilne družbe) stalno meče v obraz očitek, da ima "avtoritarna nagnjenja".
Vseeno pa država ni Janez Janša, Borut Pahor ali Tanja Fajon. Policija je dolžna ukrepati, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji.
Lahko si je predstavljati ves ta strah, zbeganost in jezo med ljudstvom. Mnogi se počutijo povsem prepuščene sami sebi. Spomladi so opazovali prvo sejo nove vlade, ki naj bi sanirala škodo svoje predhodnice, na njej pa Janša in ekipa z najboljšimi maskami na obrazih. Toda mask za navadne smrtnike nikjer. Piarovski polom. Nič manj godrnjanja ni bilo kasneje, ko so se ukrepi še zapostrili, prehajanje občinskih meja je bilo pretežno onemogočno, ljudje pa na televiziji vidijo notranjega ministra, kako je šel prezračit svoj vikend ... Pa sprehod obrambnega in notranjega ministra brez zaščitnih mask in varnosrne razdalje ob Kolpi. Ali pa nedavni gala dogodek v hotelu Union z eminentnimi tujimi gosti, na katerem nihče ni nosil maske. Quod licet Iovi not licet bovi.
Kako naj ljudje potemtakem sploh še komu verjamejo? Zaradi vsega tega so kvečjemu bolj jezni, prestrašeni in zbegani. Mnogi izmed njih so idealne žrtve levih in desnih ekstremistov, ki zasledujejo vsak svojo agendo in dejansko ne protestirajo zato, ker bi želeli lepši svet, ampak zato, ker imajo od svoje protestniške akivnosti določeno korist.
Četrta najbolj prizadeta država
Koliko bo okuženih konec tedna, je zdaj vprašanje, na katerega je odgovor statistično mogoče opredeliti, vendar nam številke ne bodo vlile opimizma, ker bodo v vsakem primeru zelo zelo visoke. Slovenija je tokrat četrta najbolj prizadeta država v Evropski uniji, česar javnost verjetno še ni povsem dojela. Zato tudi takšen šok ob uvedbi (sicer stroge) policijske ure. Odločitev, ki ni prva in še manj zadnja v EU, utegne ponovno razburiti opozicijo, del civilne družbe in ulične aktiviste (nekateri med njimi že obljubljajo nasilne, celo krvave proteste), vendar to ne spremeni dejstva, da so razmere resne, da skoraj nobena evropska država nanje ni pripravljena in da bodo mrtvašnice ponovno polne trupel.
Koliko mrtvih zaradi covida so pripraljeni prenesti Slovenci? 200? 1000? 2000?! V takšnih razsežnostih, ko sta ves čas na tehtnici človeško življenje in gospodarska škoda, so tudi strogi ukrepi lažje opravičljivi, čeprav bodo marsikomu pošteno otežii življenje ...