Če hočemo razumeti, kaj se nam dogaja in zakaj se nam nekateri ljudje okrog nas zdijo "nori", lahko pomaga preprosta stara psihologija in shema kognitivne disonance, prirejena za današnje dni. Zelo poenostavljeno gre tako: ko nastopi neskladje med prepričanji in vedenji, se organizem naravna k reševanju tega konflikta, ki je vir neprijetne napetosti. Nezavedno. Tako kot nam narekujejo naše ponotranjene izkušnje, prepričanja, vrednote ... Včasih to pripelje do prilagoditve vedenja (vedenje prilagodimo informacijam), včasih do prilagoditve prepričanj (prepričanja prilagodimo do te mere, da bodo upravičevala naša vedenja).

Oboje vodi v spiralo. V enem primeru (prilagodim vedenja) bom bolj pozoren na informacije in podatke, ki bodo utrdili zavedanje, da je bila moja prilagoditev vedenja upravičena. V drugem primeru (prilagodim prepričanja) bom nezavedno iskal in kot verodostojne razumel tiste podatke in informacije, ki mi bodo pomagala ubraniti vtis, da je moje vztrajanje pri vedenjih upravičeno.

Za bolj pomembno reč kot gre in več ko vanjo investiramo psihične energije, bolj se bo naš kognitivni aparat upiral vsaki grožnji. To pa vodi v še več selektivne pozornosti, bolj agresivno zavračanje argumentov, ki bi lahko ogrozili naš konstrukt in vedno večjo osuplost nad tistimi, ki so na križišču kognitivne disonance nezavedno ubrali drugo pot (v primerih, ko gre za zadeve, ki posegajo na najpomembnejša področja življenja pa tudi vedno več sovražnosti). Če gre za manjše in manj pomembne reči, so posledice različnih strategij pri uravnavanju kognitivne disonance blage. Za bolj resna vprašanja kot gre, bolj dramatične so lahko posledice.

Ena od najpreprostejših obramb pred soočenjem z neprijetnimi dejstvi je humor. Če se norčujemo iz tistega, ki ga je glava na križišču odpeljala drugam kot nas, je lažje verjeti, da je naša strategija "prava" (če tiste na drugi strani vidimo kot bedake, norce, ovce, zarotnike, ploskozemeljce, fašiste, komuniste, je logično, da je naša smer tista, ki je "prava"). Ampak norčevanje ne blaži razlik. In ne deluje blagodejno na ljudi.

Edino kar spodbuja, sta gnev in sovražnost.

Ko v skupnost udari huda kognitivna disonanca, sta možnosti samo dve. Kakšna razpade na plemena, ki se najprej zmerjajo, potem pa začnejo metati kamne en na drugega (Slovenci imamo v polpretekli zgodovini tragičen primer, kako se to konča). Na boljšem so skupnosti, ki premorejo dovolj modrih ljudi (na pravih mestih), ki znajo pomiriti strasti in ljudem pojasniti, da so vsi enako zmedeni, prestrašeni, negotovi, ker se je sesulo nekaj, kar jim je prej dajalo vtis trdnosti. In da cilj ni premagati en drugega, pač pa izvor tistega, kar enim in drugim sproža frustracije. (Dosti težje je vreči kamen v nekoga, ki občuti podobne strahove kot jaz - četudi ne enake - in je enako negotov kot sem jaz; kot v nekoga, na kogar sem besen, ker sem se pustil prepričati, da so on in njemu enaki krivi za moje neprijetne občutke.)

Shema je seveda poenostavljena. Tudi teorija kognitivne disonance je v zgornji razlagi močno poenostavljena. Ampak to je nujno zlo, če želimo vedenje nekaj milijard različnih ljudi spraviti v eno shemo. Obenem je (tako kot pri razlagi slehernege psihološkega koncepta) to najlažje pojasniti z ekstremnimi tipi vedenja (obenem je pa dobro pomniti, da je večina ljudi bolj proti sredini Gaussove krivulje kot na koncih).

Pa še nekaj. Zadeva se seveda dodatno zakomplicira, če se v zgodbo, ki sama po sebi sproža disonanco, vključijo različne klike in združbe, ki v prilivanju na en ali drug ogenj vidijo priložnost za krepitev svojih agend.

Od teorije nazaj v Slovenijo

Tisto, kar bi moralo na zgornji shemi politike, medije in vse ostale v državi enako skrbeti kot Covid epidemija, je VEDNO VEČ JEZE pri obeh skupinah. To je tisti del zgodbe, ki ga je vlada v zadnjih mesecih zanemarila in ga spodbujala z vsako ponesrečeno komunikacijo, nedoslednostjo in žuganjem takrat, ko bi bilo bolj na mestu spodbujanje. To je tisti del zgodbe, ki ga je opozicija spodbujala z neprestanim postavljanjem svoje agende pred blagostanje države in državljanov in prilivanjem olja na ogenj s tuljenjem o fašizmu in diktaturi tudi pri ukrepih, ki z enim in drugim nimajo najmanjše zveze. To je tisti del zgodbe, ki so ga stopnjevali neodgovorni influencerji, ki so v teh trenutkih našli priložnost za svojih pet minut slave in polnjenje mošnjičkov.

To je tisti del zgodbe, ki ga je z nerazumnim pobalinstvom podžigal del medijev, ker se jim je zdelo bolj pomembno voditi vojno z vlado od razklanosti, ki so jo podžigali. To je tisti del zgodbe, za katerega ima (in bo imela za njegove posledice) velik delež zaslug tista sprega politike in medijev, ki se ni mogla sprijazniti z odrinjenostjo od korita, ki ga je razumela kot svoj ekskluzivni bankomat, in zato zamudila priložnost za konstruktivno in državotvorno ravnanje; namesto da bi opozorila na grotesknost in bizarnost nekaterih idej, pa te še celo spodbujala (ker je tisto, kar je za vlado slabo, zanje dobro).

Dragi politiki, mediji, influencerji ... Se mi zdi, da je skrajni čas za veliko več modrosti na vseh straneh. Dobra novica je, da se je začelo premikati v to smer. Slaba je ta, da se kupa gnoja, ki je v zadnjih mesecih zrastel, ne da izbrisati z radirko in odkidati čez noč. In če kdo misli, da bodo za posledice tega kupa odgovorni samo tisti, na katere kaže s prstom, se prekleto moti - takrat ko kaže s prstom na drugega, so trije prsti obrnjeni k njemu. Odgovorni ste in boste vsi. Zdaj se pa začnite obnašati tako, da vas ne bo treba biti sram. In da ne bo čez tri leta sleherni otrok - tokrat pa upravičeno - kazal na vas.

Kaj pa antijeza terapija

Jeza je naraven odziv na frustriranost. Več frustracij - več jeze. Manj frustracij - manj jeze. Nepopravljivi optimisti med nami bodo čakali, da se politika, mediji, influencerji in drugi, ki so v zadnjih desetletjih počasi nalagali, v zadnjih mesecih pa neprestano sipali na kup frustracij, zdrznejo in rečejo "o pišuka, tole smo pa res zamočili, dajmo zdaj početi ravno obratno".

Ostali optimisti bomo počeli kaj za sebe in za svoje najbližje. Tokrat si bom za idejo sposodil enega mojega diplomanta, nepsihologa sicer, a meni vedno dragega Žigo Vavpotiča, in kopiral seznam z njegovega Facebook profila, ker se mi zdi kot nalašč za te in prihajajoče dni. Takole je zapisal:

* Spoznajte se. Vsak dan se vprašajte vsaj 10x zakaj. Zakaj mi gre na živce to, zakaj čutim tesnobo, zakaj mi ni vseeno. Ko človek spoznava sam sebe, začne mnogo stvari ceniti. IN včasih kaj spremeni.

* Zdaj je čas, da raztegnete telo. Sprehod. Ja, z masko. Lahko pa doma najdete brezplačno jogo na spletu. Jogo, da bom delal jaz, resen biker, pri 50... Ej, morda pa prav zato. Ali pa si rečete, evo, tole me spodbudi, da bom mesec dni, vsak dan delal tibetanske vaje.

* Najdite nekaj, kar se lahko novega naučite. Dva meseca. Morda kitajščino. Ali pa pregledate zemljevid sveta in se odločite, da boste znali nanj postaviti vse države na svetu. Morda se boste načili peti Nabucco ali pa najdete kje stare pletilke. Si predstavljate, da postanemo narod pletilcev?

* Knjige, spoštovani, naj bodo v teh časih vaš zaveznik. Koliko knjig imate naokoli. Če ne, si privoščite namesto kave in piva knjigo ali dve. Če ne veste, kje pogledati, tole priporočam: bukla.

* Vsak dan pohvalite 5 ljudi. Ej, probajte. Vem, zveni tako new age, tako Anthony Robbins. Kupim. Ampak vseeno vztrajam, poizkusite.

* Objemite drevesa. Priznam, nisem poizkusil. Vendar pravijo, da sprošča. In če kaj, rabimo v teh časih sprostitev.

* Trenirajte svoj um. Globoko dihajte, zaprite oči in to delajte vsaj dan pol ure. Če vmes zaspite, nič hudega. Ampak dajte si priložnost, da spoznate moč meditacije.

* Naredite eno dobro stvar za človeštvo. Pokličite koga, ki je osamljen. Opremite svoj blok s knjižnico - mi imamo v bloku možnost, da daš dve knjigi in eno vzameš. Tuhtajte tri dni, kaj lahko naredite. In potem to storite. To svet rabi sedaj mnogo bolj kot si mislimo.

* Naučite se spoštovati hrano in kaj novega skuhati. V vsakdanjem življenju pozabljamo, kako pomembna je hrana. Postaja samoumevna. In se o njej nič ne sprašujemo. Kaj mi odgovarja, kaj je zdravo, kaj je dobro. Pocrkljajte se, tu in tam, lahko že s tem, da v pripravo vložite veliko ljubezni.

* Naspite se. Kako podcenjujemo dober spanec, ugotovimo takrat, ko si ga ne moremo privoščiti. Morda je zdaj priložnost, da si ga malo več. Knjiga, ki mi je drastično spremenila pogled na spanec: Zakaj spimo ...

* Imejte se radi. Vem, rekel sem 10. Ampak prav to, zadnje, je najtežje in najbolj pomembno. Ni vedno lahko. Če vam je težko, gotovo obstaja nekdo, ki mu pomenite veliko. Če ne, prosite za pogovor koga, ki je blizu vas doma. Verjamem, da v teh časih ljudje še raje pomagamo.

Kot rečeno, ne bo za olepšavati, časi ki so pred nami, so zahtevni. In mnogo stvari okoli nas nam ne pomaga, da bi bili lažji. Ampak kriviti druge ni recept za boljši jutri v teh časih. Težko se je brcniti v rit in spremeniti, vem. Tudi meni. Vendar je vredno poizkusiti kakšno od zgornjih točk. In če vam gre to hudo na živce, si jih napišite sami. Če kdaj, je sedaj vredno, da začnete s pozitivinimi mislimi. Ne, te ne bodo spremenile sveta. Lahko pa pomagajo vam, da bo vsaj čisto malo lažje. Radi se imejte!

Ni kaj za dodat. Hvala, Žiga.