Čas največkrat - teče. Kdaj pa kdaj - hodi. Včasih pa kar - stoji. V časopisu za sodobne scenske umetnosti Maska čas te dni navkljub vsem blokadam pospešeno - teče. V smeri delovanja in spominjanja. Gledališče je najprej spomin in vedno aktivacija, polna projekcij. V uredništvu Maske obhajajo stoletnico natisa prvega slovenskega gledališkega časopisa nasploh. Vseh deset Pregarčevih in Škerlovih Mask je izšlo v gledališki seznoni 1920/21, prva jeseni leta 1920. Skozi desetletja pa vse do danes smo dobili pod različnimi uredništvi dvesto številk. Če pa upoštevamo dvojne, ki jih ni bilo tako malo, jih je še veliko več.

Prva objava gledališke revije Maska je bila povezana z vzpostavitvjo novega igralskega združenja prve Jugoslavije, Kraljevine SHS. Cela plejada tedanjih gledaliških umetikov se je zvrstila v njej. Meni najbližji med njimi je bil gledališki režiser Osip Šest, ki je v časopisu v nadaljevanjih objavljal besedilo z naslovom O igračevi individualnosti. Slovenski gledališčniki so v tistem času navdušeno sodelovali pri združevanju in povezovanju na jugoslovanski ravni.

Časopis Maska je vztrajni vzorec pisnega analitičnega uma vedno novih gledaliških generacij na Slovenskem. Danes je to um umetnosti, ki raziskuje transformativne, performativne in informatrične scenske prakse. V prvem obdobju je reflektirala tradicionalne gledališke oblike, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je izstopila iz klasičnega formata reflektiranja predstav in začela členiti scensko umetnost v najširšem dogodkovnem smislu. V njenem tretjem obdobju, kmalu po letu 2000 pa je postala pomnilnik in sprožilec pomenov sodobnih uprizoritvenih praks. V zadnjih dveh letih, v njenem četrtem obdobju, pa se je vzpostavila s Plesno številko v najširšemu dogodkovnem spektru umetnosti.

Maska je vodilni specializiran medij, namenjen scenski umetnosti v Srednji Evropi, ki vseobsežno obravnava izbrane teme in jih v svojih študijah postavlja pred zainteresirano javnost. Poleg tega je do današnjega dne založila triinosemdeset knjig, ki tematizirirajo gledališko oblo. Istočasno je odgovorna producentka scenkih dogodkov. Je osrednji medij, ki razvija tako jezik kot terminologijo vsega tistega, kar danes gledamo v prostoru scenske umetnosti.

Fokus mojega današnjega komentarja je usmerjen v zadnji dve leti izhajanja Maske, ki jo urejata artistično-aktivistični urednici Alja Lobnik in Pia Brezavšček. Vodita jo z globoko smiselno uredniško strategijo, z natančno domišljenim diskurzom po krajinah paradoksa. Zadnja slavnostna izdaja urednic najmlajše generacije je izšla celo kot trojček - 200 a/ b/ c/. Prva številka od treh (a) je posvečena Radiu Študent in njegovim kulturnim redakcijam, ki sta jo naslovili Potencialnosti, drugo številko (b) sta naslovili Aktualnosti in je usmerjena v virusne razsežnosti. Tretja (c) številka pa bo zgrajena iz vsebinskega materiala septembrske konference Prekarnost ali samoupravljanje.

Neplačan oglas: Maska je časopis o scenskih umetnostih z najdaljšo tradicijo v Evropi! Ponovljen in skrajšan neplačan oglas: Gledališka revija s stoletno tradicijo!

Sporočilo, ki je vidno iz oglasa, nam kaže, kako globinsko se je umetniško gledališče vraslo v našo skupnost. Pomemben del Maskinega slavja je tudi razstava, ki je bila postavljena prejšnji teden na Borštnikovem srečanju v prostorih Vetrinjskega dvora, ki je tudi povod za komentar. Alja Lobnik in Pia Brezavšček sta varuhinji in aktivatorki nematerialnega sveta gledaliških idej. Malo je kultur, ki imajo tako artikulirano umetniško revijo, namenjeno umetnosti uprizarjanja, kot je Maska. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem videl Masko, razstavljeno med najpomembnejšimi umetnškimi revijami na svetu na najbolj referenčni razstavi Documenta. Menim, da je to bilo leta 2002 v Kasslu.

Raziskovalci scenskih umetnosti morajo s selektivno pozornostjo in natančno izbranim jezikom premišljevati in pisati o izbranih temah. Uprizoritveni analitični um mora imeti ves čas zavest, ali se nahaja v kritičnem ali aktivističnem procesu. V zadnjih dvajsetih letih se generalno posveča odnosu med sodobno gledališko prakso in performativnostjo oziroma intermedialnostjo v odnosu do telesa. Vsako uprizarjanje priziva spomin na predhodno uprizarjanje. Spodbuja tako gledalčevo kot strovnjakovo intelektualno občutljivost. Sedanjost se tako dokumentira prek sveta idej. Ni pomembno le to, kako se spominjamo, temveč tudi kako in zakaj pozabljamo. Medijski uredniki so vedno razpeti med različnimi predvsem zunanjimi interesi in lastnimi ideali. Spomnim se še časa, ko je Maska prenehala slediti s kritiko predstave institucionalnega lokalnega teatra, kakšno nejevoljo je to dejstvo sprožilo.

Naj izpostavim, da sta Anja Lobnik in Pia Brezavšček s svojimi uredniškimi kolegi vzpostavili digitalno platformo za dnevno kritiko, za jedernate recenzije, ki ji lahko sledite na elektronskem naslovu www.neodvisni.art.

Beseda tedna: kritik; kritikos - biti razsoden, sposoben razlikovati; sorodno s krino - odrežem, ločim in odločim, razsodim.

Ko pogledam na vse te številke Maske, ki jih imam shranjene v moji knjižnici, šele vidim, kakšen ogromen intelektualen napor je bil opravljen. Sam ga spremljam kar nekaj desetletij. Če kje, je v reviji Maska razvidna črta razvoja umetnosti. Ta je v umetnosti vidna tako kot v vseh drugih človeških dejavnostih. Razberemo jo prek scenskega dejanja z občutljivim intelektualnim zaznavanjem.

Maska bralca dosledno obvešča o procesu izbrane scenske recepcije. Maska obravnava scenske prakse s pozicij humanističnih znanosti. Predvsem je časopis kritičnega delovanja avtorjev, ki izhajajo iz različnih izhodišč. Predvsem pa ni nikoli zapadla v medijsko rutino.

Urednici Anja Lobnik in Pia Brezavšček sta meseca septembra na simpoziju javno predstavili uredniško usmeritev revije za naslednja tri leta. Ta bo potekala iz smeri Ljubljana v Zagreb in Beograd. To sta artikulirali z vso strokovno odgovornostjo in argumentacijo. Predvsem se bo aktivno povezovala s sorodnimi tokovi, ki smo jih spremljali v zagrebški reviji Frakcija in beograjski platformi Teorija koja hoda (TkH). V njih so pisali avtorji in avtorice, ki so poleg scenskih refleksij pospeševali v svojih kulturnih prostorih svobodo govora in mišljenja. Ti dve izvrstni gledališki reviji so v zadnjem letu tako zagrebška in beograjska nacionalistična kulturna srenja drastično izčrpali, da sta obe usahnili. Akterji pa so se razselili. Revija Maska jim bo omogočila kontinuirano delovanje. Da, boleče aktualno: Država proti javnosti!

Na tem mestu nastopi uredniški razmislek oblikovanju skupnega, tukaj se pokaže uredniški talent, ki narekuje civilizacijski razvoj. Pred nastopom mladih urednic je Emil Hrvatin v zadnjih dveh desetletjih s časopisom Maska sprožil veliko gledališko dejanje. Znova in znova je presegal lokalni svet. Ves čas je bival v univerzalnih problemih scenskih umetnosti. Vsi mi smo del razvoja razsvetljenskega sveta, ki nas brani pred religioznimi in ideološkimi patologijami. Da, še vedno sekajo glave v dobesednem in prenesenem smislu. Alja Lobnik prisega na feministično dramaturgijo, Pia Brezavšček pa na dramaturgijo vključujočnosti.

Za konec naj izpostavim še to: Najpogosteje teorija hodi in misli! (Najčešće teorija hoda i misli!)