Priznam, nič mi ni bilo jasno. V nedeljskem jutru, malo po osmi uri, sem pripeljal v Kamniško Bistrico in se vprašal, ali nisem nemara na ogromnem avtosejmu. Avtomobilske pločevine je bilo kot trave in odpadlega listja; ni šans, da bi nekam stisnil svoje ne veliko vozilo. In sem vozil in prežal na prazen prostor ob gozdni cesti. Našel sem ga šele nekaj sto metrov naprej od jase, na kateri parkiraš za Kogel. Prvotni cilj sem sproti spreminjal. Najprej Kamniško sedlo, nato Kalce mimo lovske koče, Kokrsko sedlo, nazadnje sem se podal na Žmavcarje.

Za ta prijeten, čeprav nedokončan izlet sem hvaležen naši vladi, ki pojma nima, kakšne so posledice prepovedi zapuščanja svoje regije. Na majhnem prostoru se drenja množica ljudi, ki sicer nikoli ne bi zašla na te poti in stezice. (Nočem biti nesramen, ampak med njimi sem opazil posameznike, ki se jim je videlo, da jim to okolje ni domače.) Kaj je torej bolje: da se ljudje v lepem nedeljskem dnevu razpršijo po vesoljni Sloveniji, ali da se drenjajo na majhni površini? 

Politika se očitno spomladi ni ničesar naučila iz prvega, podobnega protikoronskega odloka, ki ni dovoljeval gibanja izven meja občine stalnega prebivališča. Le kako bi se, ko pa nima stika z resničnim življenjem, resničnimi ljudmi in dejanskimi razmerami na terenu. V zadnjem času se celo politiki sklicujejo na zdravo kmečko pamet. Ko sem to slišal, se mi je takoj porodilo vprašanje: Zakaj je niso uporabili, ko so izdajali odloke in ukrepe proti koroni?

Predniki večine današnjih političnih osebnosti izvirajo s podeželja, torej s kmetij, kjer ne manjka zdrave kmečke pameti. So zdravo kmečko pamet pustili doma na kmetijah, ko so se priselili v mesto, ali kaj? Saj vem, da se s tem problemom srečujejo prvič, da jim ni lahko, a kljub temu bi lahko delovali malo bolj premišljeno, usklajeno med seboj in s strokovnjaki. 

Ko sva z ženo med prvim valom covida 19 krenila na vsakodnevni sprehod na Golovec, naju je neprijetno presenetila kolona ljudi na glavni magistrali – makadamski cesti od Observatorija proti Orlam oziroma Hrušici. V malodane strnjeni vrsti so korakali drug za drugim ali vštric. Hitro sva ugotovila vzrok (pre)obljudenosti. Zaradi odloka so zaprli nakupovalna središča in občinske meje. Potrošniki se niso imeli kam dati, zato so se prišli družiti na Golovec. In verjetno tudi na Rožnik, Šišenski hrib, Šmarno goro in ostale zelene površine, ki so najbolj pri roki. Saj s sprehodom kot takim ne bi bilo nič narobe, če bi svoje navade in razvade pustili v trgovskih centrih. Tam njihove smeti pospravljajo natakarji in snažilke, v gozdu pa nihče. V nekaj dneh so Golovec tako zasvinjali, da je bilo toliko ali celo več smeti kot pred uspešno akcijo Očistimo Slovenijo pred nekaj leti. Smeti, med njimi so bile tudi zaščitne maske (!), so ležale tudi ob manj obljudenih stezah, na katerih so se izgubljali hrupni pešaki in spraševali, kje se pride na Orle ali Rudnik ali v Hrušico. 

Malce sem se oddaljil od gozdne ceste iz Kamniške Bistrice v Konec. Najnovejši prometni znak, ki je tokrat okrogel, bele barve z rdečim robom, prepoveduje vožnjo v obe smeri, dovoljena je le lastnikom zemljišč in dostavi za tovorni žičnici. Toda mimo znaka so pred menoj peljali trije avti, po njihovi hitrosti sem sklepal, da jih je še nekaj pred njimi. Spominjam se, da so tukaj zamenjali že nekaj znakov, vsi so prepovedovali vožnjo, a jih nikoli niso upoštevali vsi vozniki. Nezadovoljno in nedisciplinirano ljudstvo, rojeno in vzgojeno na Balkanu, in ne na primer na Danskem ali Norveškem, si mora na nek način dati duška in izraziti svoj protest proti tistemu, kar ga v danem trenutku najbolj žuli. Še zlasti rado se upira tedaj, ko je malo možnosti, da ga začopatijo, čeprav se je to na tej cesti občasno že zgodilo. 

Kadar se ljudje ne upirajo zaradi česa konkretnega, se pa kar tako, da ne bi bili podobni marionetam. Lahko jih imajo za ovce, temu so se že privadili, vendar obstaja meja, in to mejo predstavljajo marionete, lutke, ki jih v teatru gledalcem nevidni upravljalci vodijo na nevidnih vrvicah. Ljudje, ki nekaj dajo nase, nočejo, da jih v življenju vidni upravljalci vodijo na nevidnih vrvicah. Vsaj trohico človeškega dostojanstva morajo obdržati, če želijo s prekanjenim pogledom ponosno zreti v svet. Morda se upirajo zaradi občutka nemoči, da bi ohranili vsaj minimalno samopodobo, ali občutka, da premalo nadzirajo svoje življenje. Nekateri, zlasti individualisti in tisti z oslabljenim črednim nagonom, pa občutijo ukrepe kot kratenje osebne svobode. Taki so še posebno problematični. 

Ta dan do bivaka na Malih podih nad Žmavcarji nisem prišel, ker mi je zmanjkalo kondicije. Tako pač je, če te nekaj mesecev pestijo zdravstvene težave, ki sicer nimajo nobene veze s korono, ker so se pojavile nekaj let pred njo. 

Ko sem sklenil, da imam vzpenjanja dovolj, sem sedel, zagrizel v energijsko ploščico in vsake toliko napravil nekaj požirkov mešanice elektrolitov in isostarja. Deset metrov pod menoj se je utaborila skupina treh parov. Vesela družbica, ki ni presegla dovoljenega števila članov. Ena izmed njih je začela ponujati kavo. Brž se je oglasil šaljivec in vprašal, če ima kavo za goste ali tisto pravo. Drugi se mu je pridružil in navrgel, da po barvi sklepa, da z njo hitro prežene vsak nezaželen obisk. Ko nebodigatreba opazi barvo, se mu začne tako muditi, da niti kave nima časa popiti. Salve smeha, ki so spremljale njuno zbadanje, so bile kot nalivi sončne svetlobe v mračnem koronskem vzdušju delno oblačnega in meglenega dne.

Ker sem bil od potu moker, kot da bi stopil iz pralnega stroja, ki se mu je pokvarila centrifuga, me je začelo zebsti. Da se ne bi preveč ohladil, sem začel sestopati, čeprav bi se še zabaval ob zafrkancijah živahne in vesele družbice. Na tej poti sicer ni bilo gneče, vendar naj samo za ilustracijo povem, da toliko ljudi, kot sem jih srečal ta dan, na njej nisem videl v 25 letih. 

P. S.

Naslednjega dne, ravno sem končal ta sestavek, sem izvedel, da najnovejši protikoronski ukrep dodatno krči prostor svobodnega gibanja. Z regij se je zmanjšal na občine. Nihče ni pojasnil, zakaj je bolje z majhnega na manjše. Zakaj je boljša večja gostota na kvadratnem metru kot manjša na kvadratnem kilometru. Kateri bo naslednji ukrep? Morda lockdown? Kaj pa lockout?