Danes pozno popoldne bo potekalo srečanje evropskih voditeljev za okrepitev sodelovanja za zajezitev pandemije Covid-19. Pogovarjali se bodo o učinkovitejšem usklajevanju ukrepov proti virusu na ravni Evropske unije. Udeleženci se bodo, vsaj neuradno, težko izognili temi, ki bo poleg človeških žrtev, zdravstvenih zmogljivosti in gospodarske krize leitmotiv prihodnjih mesecev: kako zajeziti nezadovoljstvo državljanov in preprečiti socialne nemire.

V Evropi namreč vse več ljudi meni, da se vlada v njihovi državi ni ustrezno pripravila na drugi val Covida, da ni kos razmeram, da sprejema protislovne ukrepe, ki ljudem jemljejo pravice in po nepotrebnem omejujejo svoboščine. Ko se pogovarjam s prijatelji iz Rima, Neaplja, Londona, Nizozemske, Belgije, Avstrije ali Španije, opažam da očitki vladam niso ideološke narave. Ni rdeče niti, ki bi povezovale levico na eni strani in desnico na drugi. Podobni očitki prihajajo iz leve ali iz desne, odvisno od opcije, ki je v posamezni državi na oblasti oziroma v opoziciji. V nekaterih državah je opozicija bolj državotvorna, v nekaterih manj. Naša je prej med slednjimi kot med prvimi.

V Italiji so v primerjavi s Slovenijo vloge obrnjene: levosredinska vlada je tarča podobnih očitkov, kot jih v Sloveniji slišimo na račun desnosredinske vlade. Razlika je, da očitki na račun levosredinske vlade prihajajo iz vrst italijanske desnice, ki se prav tako ne poteguje za nagrado "državotvorna opozicija leta".

Frustracije naraščajo

V Neaplju so prejšnji teden, po uveljavitvi policijske ure, izbruhnili množični ulični neredi, v katerih sta bila ranjena policista, napadena je bila tudi televizijska ekipa Sky Tg24. Protestov so se udeležili skrajni levičarji, skrajni desničarji, nogometni ultrà in člani Camorre, organiziranega kriminala (beri: mafije). Crême de la crême tamkajšnje družbe. Svetovno znani novinar in pisatelj Roberto Saviano (avtor romana Gomorra) je po izgredih izjavil, da je Neapelj neke vrste "laboratorij" za to, kar se kasneje dogaja po celi Italiji in v Evropi nasploh. Res so se v naslednjih dneh večji ali manjši nemiri razširili po celi Italiji, od Trsta in Torina, do juga Catanie. Protestniki so "v imenu ljudstva" protestirali proti "diktaturi, policijski uri in lockdownu".

Zveni znano?

Shodov so se udeležile (včasih celo skupaj) tako sporne skupine (anarhisti, skrajni desničarji, negacionisti) kot predstavniki razumljivo obupanih skupin državljanov: gostinci, taksisti, lastniki fitness centrov, plesnih šol in bazenov. Nekateri shodi so bili mirni, v čedalje več primerih (na primer v Rimu in Torinu) pa je morala policija posredovati tudi s solzivcem. Nekateri nasilni protestniki so metali molotovke in petarde in razbijali izložbe trgovin. 

Dejstvo je, da bo koronakriza in z njo povezani ukrepi, čedalje bolj negativno vplivala na življenje milijonov ljudi, ki bodo vedno bolj jezni na vlade. Posledično bodo postali lažje tarče ekstremistov in negacionistov vseh vrst. Jim bo razvajena Evropa kos?

Razvajenost je del problema

Ni dvoma, da je Evropa "razvajena celina". V normalnih okoliščinah smo na to lahko celo ponosni. Demokracija in socialne pravice nam zagotavljajo celo vrsto ugodnosti in bistveno prispevajo k naši blaginji, tudi v primerjavi z ZDA, kjer nimajo univerzalnega zdravstvenega zavarovanja. Ni čudno, da toliko imigrantov pritiska na evropske meje. Vendar demokratična ureditev ni nujno najbolj učinkovita za soočanje s pandemijo (otoške države kot Nova Zelandija so zgodba zase). Kitajska je virus zatrla (čeprav lahko delno podvomimo o točnosti tamkajšnjih podatkov) in preprečila drugi val Covida s sila avtoritarnimi metodami, ki bi bili v Evropi nesprejemljivi. 

Na stari celini je namreč vsak strogi ukrep podvržen kritikam in zahtevam o preverjanju ustavnosti. V Sloveniji, kjer so vladni ukrepi že po definiciji "fašistoidni", pa sploh. Ko so določali naše pravice in svoboščine, pisci ustav evropskih držav niso imeli v mislih soočanje s pandemijami. V pomanjkanju cepiva in učinkovitih zdravil pa je striktna disciplina najbolj učinkovito orodje proti virusu.

"Striktna disciplina" seveda ni pojem, ki bi bil razvajenim Evropejcem pri srcu in ki bi se ujemal z našim pojmom svobode. Evropski državljani smo se v zadnjih desetletjih navadili poslušati veliko več o pravicah kot o dolžnostih. Ko nas je strah neznanega, smo še nekako pripravljeni zdržati in stisniti zobe za mesec ali dva, vendar je stanje strahu, tudi v dejansko nevarnih razmerah, pri ljudeh relativno kratkotrajno. Celo v vojnih razmerah. Strah lahko kar hitro nadomesti nek neracionalen pogum: Če se mi do zdaj ni zgodilo nič hudega, se mi verjetno tudi ne bo.

Sorazmernost ukrepov

Da ne bo pomote: spoštovanje ustave je bistven pogoj za ohranjanje demokracije, vendar ko človek bere obrazložitve nekaterih pravnikov (v Sloveniji, Nemčiji, Belgiji in drugod), ki oporekajo ukrepom za zajezitev virusa, se lahko upravičeno vpraša, kje ti ljudje živijo. Na primer: Ukrepi naj bi bili sorazmeren s cilji, ki jih želijo doseči (kar seveda drži), proporcionalnost ukrepov pa naj bi se dokazovala na podatkih oziroma na podlagi znanstvenih dokazov. Pustimo na strani vprašanje, če to iz pravnega vidika sploh zdrži (saj veste, dva pravnika, tri pravna mnenja). Če bi se držali tega načela, bi lahko dvignili roke in preprosto počakali, da virus "po naravni poti" pokosi vse pred sabo, saj bomo znanstvene dokaze o učinkovitosti in sorazmernosti raznih ukrepov imeli na voljo samo a posteriori, torej ko bo vsega že konec. Vlade pa morajo seveda ukrepati nemudoma.

Smo v Sloveniji lahko optimisti?

Evropejci omejitve ne prenašamo preveč dobro. Upore proti ukrepom pa praviloma vodijo tisti, ki tako ali tako nasprotujejo establishmentu in obstoječi družbeni ureditvi: skrajni desničarji in skrajni levičarji, za katere je kriza priložnost za boj proti oblasti, proti kapitalizmu in proti liberalni demokraciji. Gre za ljudi, ki ne priznavajo parlamentarne demokracije in mislijo, da lahko, če se jih par tisoč zbere na ulici, govorijo "v imenu ljudstva". K tej druščini lahko dodamo razne teoretike zarot (Covid ne obstaja!), med katerimi najdemo tudi t.i. influencerje na družbenih omrežjih. Nekatere pri nas promovirajo celo mainstream mediji. Ko se jim bodo pridružile množice nesrečnežev, ki jih kriza dejansko spravlja na kolena, bomo imeli eksploziven koktajl.

Saviano se je vprašal, kaj lahko storimo, da preprečimo črni scenarij uličnih izgredov v Italiji in drugod. Njegov odgovor je strašljiv: Nič, ker je že prepozno! 

V Sloveniji smo (v času desnih vlad) vajeni na ulične proteste, vendar pri nas zaenkrat prizorov, ki jih vidimo v Italiji še ni bilo. Za to imata zasluge obe strani: protestniki, ker poleg spornega sežiganja lutk in obsojanja vrednega napada na snemalca "desne televizije", se (hujšega) nasilja niso poslužili. Oblast, ker je ne glede na očitke na demonstracije v resnici reagirala previdno in "sorazmerno", kljub nasprotni želji nekaterih protestnikov ("snemaj me, snemaj me!"). Za primerjavo si poglejte posredovanje policije na demonstracijah v nekaterih drugih evropskih državah, vključno z Nemčijo in Finsko.

Vendar je nasilje nalezljivo. Če se bo val nasilnih demonstracij širil po Evropi, bodo naši vročekrvni protestniki ostali "kul", ali bodo začeli posnemati razgrajače iz ostalih delov Evrope? Nimamo razlogov za pretirani optimizem. Tudi pri nas bo vedno več ljudi občutilo posledice anti-Covid omejitev in gospodarske krize, kljub precej socialno usmerjenim ukrepom vlade. Vendar državni žakelj ni brez dna. Ni težko ugibati, kdo bo usmerjal jezo ljudi v stiski.

Cinični recept za mir

Veliko Slovencev bi sedanje omejitve verjetno lažje sprejelo (čeprav bi jih vseeno poskušali zaobiti ali izigrati), če bi nam vladala "prava" opcija. Trenutna vlada, ne glede na komunikacijske in druge napake, ki jih je storila, iz tega vidika ni imela in nima šans. Bila je proglašena za strahovlado, še predno je nastopila mandat. 

Cinično rečeno, ampak v Sloveniji je edina možnost, da obdobje Covida preživimo brez večjih socialnih nemirov, če dominantna opcija ponovno prevzame oblast. Samo tako bodo mainstream mediji in levi intelektualci pozivali k enotnosti in k doslednemu spoštovanju ukrepov. Kar naenkrat bo prevladala retorika, da "Slovenci moramo stopiti skupaj" in da je "naš skupni nasprotnik virus". V vrstnem redu sovražnikov države je namreč koronavirus za mnoge trenutno komaj na stopničkah:

1) Janša

2) Janševa vlada

3) Covid19.

Nespodoben poziv k enotnosti

Če je Saviano pesimističen za Evropo, potem je težko biti optimističen za Slovenijo. Zadnji kanček upanja sem zgubil, ko sem poslušal polemične reakcije opozicije na poziv predsednika Pahorja k enotnosti politike in sodelovanju pri premagovanju koronakrize. Poziv, ki je za vsakega razumnega predsednika republike v teh časih pravzaprav dolžnost, so pobalinsko zavrnili in celo izkoristili za ostre kritike na račun predsednika samega.

Mimogrede, ko je junija letos italijanski predsednik Mattarella prav tako pozval politične sile k enotnosti med koronakrizo, si (desna) opozicija - razklanosti italijanske politike navkljub - vseeno ni drznila javno oporekati predsedniku. Besede predsednika republike, posebej, ko gre za poziv k enotnosti, se namreč v Italiji spoštujejo, čeprav seveda ni nujno, da se upoštevajo. 

Levo usmerjeni bralci bodo seveda rekli, da si mora predsednik s svojim ravnanjem in besedami najprej zaslužiti spoštovanje ljudi. Boruta Pahorja so ljudje dvakrat neposredno izvolili; že dve desetletji je med vodilnimi na lestvicah popularnosti: očitno ga veliko ljudi v tej državi spoštuje. Tudi če ga vi osebno ne. 

In kaj opozicija očita predsedniku države? Da javno podpira vlado? Ne, da jo javno ne kritizira! Da ni dovolj pristranski, da ni naš. Tak očitek lahko pride samo s strani nekoga, ki je navajen, da je Resnica vselej na njegovi strani. V tej državi so od osamosvojitve naprej vsi predsedniki republike izhajali iz leve politične opcije, ki se je razvadila, da je predsednik republike ne samo naš, temveč tudi očitno politično pristranski. Če ni pristranski in korektno opravlja svojo ustavno vlogo, je Instragram predsednik in lutka.

Vsem politikom, ki se posmehujete iz predsednika republike in oporekate njegovim pozivom k sodelovanju, strpnosti, potrpežljivosti in enotnosti: ko boste gledali nemire na slovenskih ulicah, boste seveda krivili izključno vlado. Spomnite se na trenutek, ko bi lahko tudi vi ustavili konje!