V psihologiji je znan pojav projekcije ali transferja, ko individuum sebi nevarne, škodljive, nevšečne, samopodobo rušilne, odvečne, nezaželene in podobne vsebine odstrani, izžene. A ne v nič (kar bi bilo zanikanje), temveč v drugega. Dijak podpovprečne rasti bo travmo nizke telesnosti prebrodil na način, da se bo osredotočil na še nižjega, potenciral njegov stas ter se tako "povišal", pridobil na samopodobi. Visokoraslemu dijaku kaj takšnega ne bo padlo na pamet, notranjega konflikta te vrste nima, nikomur se mu glede stasa ni treba dokazovati. Debelemu bodo prišli prav debelejši, slabovidnemu slepi, naglušnemu gluhi, lenemu še bolj leni. Lasten boleč primanjkljaj se "dodeli" drugemu, s čimer se sebi samemu in zunanjim naslovnikom "dokaže" primernost; problem preneha obstajati, preide na drugega, dostojnega poniževanja, ki bi sicer pripadlo nam.

Kadar se projekcija pojavi na kolektivni ravni, smo na planu kolektivne obscenosti, izkrivljanja, pačenja, histerije; del populacije, sposoben vsiliti predstave, z vztrajnim ponavljanjem povzroči skladnost zatrjevane pod-resničnosti s pojmovanji širokih množic. Tako se narod prepriča, da je boljši od drugega, odličen, kar ne drži; če bi bil - bi sploh ne imel potrebe po transferju nevšečnega. Podobno je glede rasne, religijske ali sorodnih parcialnih danosti; lasten manjkajoč atribut se olajša, predrugači; dvignemo si veljavo na osnovi depersonalizacije, regresije drugega. Drugi postane predmet projekcije, uporabljene za lajšanje lastnih pomanjkljivosti; slabši ko je drugi – boljši smo!

Pojav projekcije je nevaren. Zviševanje lastnega pomena in vrednot predstavlja lažno zavest, pomanjkanje realnega vpogleda v tranzicijo. Dijak, ki se z vztrajnim laganjem samemu sebi povzdigne v lastnih očeh, utegne slediti zmotni predstavi; z neznanjem se spravi v nevaren položaj, skozi namišljeno premoč nad šibkejšim se mu zna prikazati presežek lastne moči, kar ga se spravi k odločitvi, lotiti se zares močnih, s posledicami zapuščanja območja realnosti. Isto se zna zgoditi skupnostim, ki se v območju nerealnega spustijo v rušenje drugih, pa se jim dogajajo katastrofe.

II.

Transferno oblikovanje grešnega kozla v Srbih kot narodu in Srbiji kot državi, ki se jim pripisuje vsa krivda za slabosti in razpad, izgube in žrtve, doživlja višek v trditvah o represalijah zblojene srbske vojske nad slovenskimi Korošci, kar bi naj vplivalo na njihovo plebiscitno odločitev o priključitvi k Avstriji. Pustimo po strani, da se srbska vojska na koroškem delu fronte ni vojevala, pa Korošci niso mogli trpeti njihovih zblojenosti; bolj pomembna je časovnica dogajanj, ki postavlja koroško odločanje izven srbskega faktorja. Da ne govorimo, da bi ob srbskem terorju  tudi preostali Korošci segli po orožju, si izborili nazaj bivanje v "ječi narodov", kakor se je Avstro-ogrski reklo dosti pred prihodom razbohotenih Srbov.

Podoben transfer spremlja SFRJ, ki bi naj ne bila nič drugega kakor unitarno leglo srbskih bahanalij, pa čeprav so v votlinah AVNOJ-a ter v povojnem obdobju o vsem odločali pretežno Slovenci, Hrvati in Židje, ki jih je Stalinova Tretja internacionala nadredila nezanesljivim, socialdemokratičnim, nacionalno romantičnim Srbom; Miletića, Gorkića in podobne "pomehkužence" je pospravila v predvojna morišča ter instalirala "prave, pristne, odločne tovariše" iz kadrovskega zajema podrejenih, trpinčenih narodov, ki so do vrha napolnili jame in brezna po Kočevskem, Gradiščanskem, Kozjanskem … vendar predvsem po Srbiji, kjer je po vojni poniknilo kakšnih 160.000 buržujev, kulakov in ostale sumljive inteligence.

Podobna transferna rešitev problema v Srbe je obveljala tudi ob zadnjem razpadu v devetdesetih, ko bi naj srbska vojska zatirala suvereno odločitev slovenskega naroda o osamosvajanju, pa čeprav je zasedbo zunanjih meja odredila zvezna jugoslovanska vlada, v kateri so bili Srbi v manjšini; vlada, ki ji je predsedoval Hrvat, vojaškim enotam poveljevala Slovenca, celotni armadi pa Hrvat, pri čemer so Srbi kot narod in politika želeli le in samo čimprej oditi, zapustiti Slovenijo, v kateri niso imeli prav nikakršnih geopolitičnih interesov, se umakniti na njim relevantna bojišča, jih zasesti, kilometre daleč od Slovenije.

Ta kratek uvod v realizem ni prav nič namenjen Srbom, ki si bodo znali in morali poiskati pota v svojo prihodnost, temveč izključno Slovencem, da bi se prebudili iz utvar, ki bi znale zamegliti percepcijo, ko bo bistra samopodoba predpogoj preživetja. Šele ko lastno vlogo postavimo v realne parametre, bomo znali presoditi sebe, da se ne bomo spravili na močnega, se lotili nemogočega, pa na koncu ostali brez naroda in države.

III.

Da je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) sploh nastala, so odgovorni le in samo geopolitični strategi Velike Britanije ter Francije - in nihče drug. ZDA še niso imele moči svetovnega policaja, Rusija je bila okupirana, vržena v lastne probleme, sile osi pa premagane. Narodi tega območja niso predstavljali drugega kakor material britansko-francoskih interesov. Razlog nastanka Kraljevine SHS je bil en sam: zamejiti nemški faktor, ki so mu bile naložene hude reparacije (te so spravile germanski Lebensraum na rob preživetja). Tarča je bila zgolj in samo Nemčija, ki jo je bilo treba oslabiti v največji možni meri. Požrešnost bankirjev zmagovalcev ni poznala plenilskega zastoja; trgali so živo germansko meso. Južna germanska meja je zato bila zarisana čimbolj severno, kolikor se le da, seveda v dobro tam navzočih narodov; če bi v tem delu Evrope prebivali Marsovci – bi bila teritorialna razdelitev v prid Marsovcem. Le da je v škodo Germaniji.

Ker sta bili Srbija in Črna gora na tem območju edini obstoječi državni formaciji in ker je bil etnični srbski faktor dominanten, je morala biti država v pristojnosti, pod upravo Srbov. Slednji imajo tradicijo državnosti od leta 922 naprej, z neprekinjeno tradicijo cerkve, uprave in ostalih institucij, ki jih pač Slovenci niso imeli. Ne gre pozabiti Dušanove Srbije, ki je predstavljala menda četrto največjo državno tvorbo polovice 14. stoletja. V takšnem stanju stvari ne bi bilo normalno, če bi imelo manj kot milijon Slovencev glavno besedo v 15 milijonski državi, kjer je živelo okoli 8 milijonov Srbov. Še posebej, ker je bila praktično večina ekonomskih zmogljivosti na območju, naseljenem s Srbi. Če bi imeli tradicijo države, gospodarsko in številčno premoč Slovenci, bi pač bila Kraljevina pod nadzorom Slovencev, ki bi se do Srbov obnašali enako, kot so se Srbi do Slovencev. Tako pa je bilo, kakor je bilo, ni moglo biti drugače. Tako Srbi kot tudi Slovenci so se vedeli na edini možen način, kakor so jim prilike narekovale. Kolikor je bilo neopravičljive dominacije Srbov nad Slovenci, bi je bilo v enaki meri obratno.

Odnosov pač niso odredile krvoločnosti, izkoriščevalnosti, nadredljivosti, zločinskosti … posameznih narodov, temveč preprosta demografska fizika. Resda so si Srbi in Slovenci bili in so si v vsem različni, toda vsebnost narodove biti ali težnje politikov nista imeli prav nikakršne vloge. Pridodajati srbskim oblastem fantazme moči, samostojnosti do  centrov odločanja v Veliki Britaniji in Franciji, je absurdno; na srbskem dvoru so plesali, kakor so jim dirigirali iz Londona in Pariza, mi smo pa plesali, kakor se je dirigiralo na Dvoru. Bilo je, kar je moralo biti. O Slovencih se torej ni odločalo v Beogradu, tako kot tudi o Srbih ne; odločalo se je v Londonu in Parizu; za vse so nam krivi ali odgovorni Britanci, Francozi in njihovi pribočni narodi.

Marca 1941 se nemškemu Reichu ni uprl srbski dvor, ta ali tista masonerija, komunisti, študentje, pogumni narod ipd., temveč je nalog za upor prispel iz Londona. Velika Britanija je bila tista, ki je s pozicij moči in vpliva naložila vodilni srbski oblastveni kliki, naj zavrne (ugoden!) nemški ultimat. Verjetno bi se Dvor odločil za Tretji rajh, če bi imel možnost odločanja. Toda ni je imel, pa je moral slediti (pogubnim) ukazom iz Londona. Posledično so nas Germani povozili v dobrem tednu, nam razdejali armado, uničili infrastrukturo, gospodarstvo, nam vsem vzeli svobodo in se z nami vsemi po volji poigravali do prispetja zaveznikov. Vmes so nas spodbujali k medsebojnemu klanju, kar na teh prostorih ni bilo nikdar posebej težko. Osvobojeni v možnostih neomejenega klanja smo pobijali sami sebe znotraj narodov, med narodi, nad narodi … vsak na vsak način. Neobstoj državne zavesti je zapolnil spekter najnižjih nagonov. Brati so klali brate, rdeči črne, črni rdeče, moški ženske in obratno.

Če sile zavezništva Nemcev leta 1945 ne bi pregnale, bi Nemci poveljevali Kraljevini tudi dandanes, določali bi nam red in razvoj, merili nam obroke, dovoljevali ali branili po lastni podobi ter nas dozirali v medsebojnem klanju. Verjetno bi slovenski narod že izginil, se ponemčil, razselil itd, kolikor se ne bi pobil med sabo. A so prišli zavezniki in nas osvobodili; sami se ne bi nikoli. Ne Srbi, ne Slovenci, ne skupaj Srbi in Slovenci, ne drugi proti drugim. Nikakor, v nobeni obliki, pod nobenim pogojem. Zarisali so nam meje države, izbrali svetovni nazor, obsodili na nadaljnjih 45 let nesmisla. Zgodovina ne pomni, da bi se uspešno združili nezreli.

In tako tudi leta 1991, pa leta 2050, pa vsakič v bodoče. Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izredno avtorefleksivni in modri. Tako kot Kraljevine SHS in SFRJ ni bilo možno ohraniti, tudi Slovenije po vsej priliki ne bo mogoče, če se tako odločijo v zemeljskih nebesih. Tako kot ni Baskije, Kurdistana, Korzike, Katalonije, Lužiške Srbije … ni Jugoslavije. Tako kot sta Kuvajt ali Moldavija, je tudi Slovenija. Dovolili nam jo bodo imeti le, če bomo skrajno praktični, trezni, kar ne moremo biti, če živimo v zablodah in v blodnjavih projekcijah, vključno s prevračanjem krivde na druge. Vsak trenutek vedeti, kako si pozicioniran v centrih moči, je za majhne narode nemerljivega preživetvenega pomena.

IV.

Če se učimo iz realne zgodovine, je torej potrebno oblikovati smernice prihodnosti:

- Slovenski narod mora skrajno resno pristopiti k treznjenju, k maksimalnem pojmovanju realnosti, da se bo sploh ohranil v arealu, ki je vse prej kot enostaven in dobrohoten;

- Izogibati se vsaki obliki združevanja in gojiti fleksibilno nacionalno državo, s sprejemanjem vseh kompromisov, ki prinašajo dovolj koristi za obstanek. Ni ga naroda, ki nam želi dobrega, tako kot tudi mi ne želimo dobrega nikomur;

- Pozabiti na druge narode ali prejšnje integracije tako, kot so oni dejansko že pozabili na nas;

- Izbirajoč med epskim in pragmatičnim, vselej izbrati pragmatično. Precenjujmo lastno šibkost raje kot lastno veličino. Bodimo za odtenek manjši, kot dejansko smo. Popuščajmo vselej za odtenek bolj, kot bi bilo nujno.

***

Ob nedavni stoletnici koroškega plebiscita je torej potrebno vedeti, da se je narod po vsej verjetnosti razklal, izgubil v odločanju med produktivnim in zavednim. Dejstvo je, da je bil germanski prostor tedaj bistveno naprednejši, bogatejši, perspektivnejši od nepoznanega juga. Narod je pač delno izbral jug, delno pa sever. Za posledice 100 let kasneje, kakršne koli so, si je odgovoren sam. Po vsej priliki je prišlo do določenih nepravilnosti v referendumskem procesu, ki ga je večinoma nadziral germanski faktor. Pri tesnem izidu je to morda celo odločilo. V prihodnosti se bo zamejskim Slovencem dogajalo, kar bodo narekovali pragmatični avstrijski interesi; kolikor bodo naklonjeni slovenski manjšini, bo le-ta imela več pravic. Avstrijci bodo izven vsakega dvoma poskrbeli, da ta prostor nikoli ne pripade Sloveniji. Pa tudi sami avstrijski Slovenci ne kažejo preveč volje pripojiti se k matici, čeprav se ji "iz Beograda" ne upravlja že četrt stoletja.