Družbena omrežja je preplavila informacija o intrigantnem dogodku. Ljudje so se na vso moč razburili zaradi srce parajoče zgodbe, ki se je pod pritiski zaščitnih ukrepov med epidemijo pripetila nič hudega sluteči družini. Incident je tako razjezil javnost, da smo bili takoj deležni pojasnil s strani zdravstvenega inšpektorata in državne sekretarke na ministrstvu za zdravje dr. Tine Bregant. Ni samo po sebi umevno, da mediji namesto golega poročanja o raznih svinjarijah, ki nam brez potrebe grenijo življenje, zahtevajo tudi pojasnila ali celo odgovornost s strani formalno odgovornih oseb. Če je škandal dovolj zabaven za javnost, se seveda potrudijo. In kaj se je sploh zgodilo?

Starša z enoletnim otrokom sta se odpravila na sprehod in si privoščila malico. Sredi ulice sta uživala v basanju z rogljičkom. Da sta si privoščila degustacijo na prostem v teh strašnih časih represije, sta si morala seveda odstranit zaščitno masko. Aaaah, živela svoboda! Ne za dolgo. Obkolili so ju policisti in zdravstveni inšpektor. Fasala sta osupljivih 800 evrov kazni za prekršek. In to je vse. Upam, da bralci niste preveč razočarani nad brezvezno zgodbico. Del pričkanja z neznosnimi represivnimi organi, ki so obkolili ubogo lačno družino, sta junaka zgodbe posnela, objavila svojo tragedijo na spletu in uspela pridobit pozornost širše javnosti.

Če bi šlo zgolj za anekdotico, kakršne pač dnevno producirajo družbena omrežja in ustvarjajo kuliso pred resnimi problemi, se ne bi niti obregnila ob bedarijo. Ampak razvnela se je resna mala razpravica, kaj naj ubogi ljudje z masko čez usta sredi ulice storijo, ko jih zagrabi lakota. Tolikokrat sem zasledila besedo "lačni", da sem se vprašala, če sem kaj površno prebrala. Gre morda za zgodbo o dveh brezdomcih s sestradanim enoletnim otrokom? Poročanje o tegobah brezdomcev, ki s statusom brezdomnih sploh obstajali ne bi, če bi bili civilizirana humana država, bi me res zanimalo. Imajo brezdomci poseben status v okviru zaščitnih ukrepov in si lahko privoščijo sendvič na prostem, ne da bi bili preganjani zaradi pomanjkljive rabe zaščitnih mask? Se brezdomci tlačijo v prenatrpanih skupnih prostorih, v kakršnih se zlahka širi virus? Kaj se dogaja z brezdomci?

Ampak ne. Junaka zgodbe nista brezdomca. Junaka zgodbe nista niti lačna človeka, ki sta si sestradana privoščila podarjen rogljiček. Ne. Bila sta samo neki osebi, ki se jima je zahotelo žvečenje trapastega rogljička sredi ulice, namesto da bi ga pohrustala doma. Dve osebi izmed mnogih, ki sta bildali občutek samopomembnosti na uprizarjanju malenkostnega upora zoper trenutne občutke oviranja svobode, ker se jima ne ljubi uporabljat možganov za razmislek, kaj ju čaka, ko bosta lahko masko snela. In skoraj cela Slovenija postane ganjena in polna vprašanj, kaj naj človek stori, ko ga s prevezo čez usta zagrabi lakota sredi ulice. Lačni, lačni, lačni!

Večina ljudi ob vsaki napovedi izrednih razmer, kot je na primer napoved bolj ali manj radikalne izolacije med epidemijo, oskubi trgovine s prehrambenimi izdelki do golih polic. Groza pred lakoto in pomanjkanjem po trgovinah ni uprizarjana s strani ljudi, ki živijo v resničnem pomanjkanju in so tudi marsikdaj lačni. Seveda ne! Resnični primeri revščine večinoma molčijo v tišini in sramu. Vstopijo v trgovino z drobižem in ugotovljajo, česa si ne morejo privoščit, ker tistega dne ni več na razpolago. Police so izpraznili paranoiki s polnimi denarnicami. Strah pred revščino je namreč nalezljiv in nič manjši tudi pri ljudeh, ki na račun izropanih in deprivilegiranih škrto in skopo trepetajo pred revščino na kupu obilja. Strah pred revščino ustvarja iz ljudi vodljive, hinavske, nesolidarne in preračunljive potuhnjence. Nekateri se razosebijo v grozi za drobiž, drugi za milijarde.

Nekoč sem kramljala z osebo, za katero bi marsikdo navrgel površno floskulo, da ima vse, čeprav človek nikoli ne more imet vsega in v resnici nikoli nima ničesar razen sebe. Ključno vprašanje je, zakaj bi nekaj radi posedovali. Finančno uspešno podjetje z brezveznimi produkti je mojemu sogovorniku omogočalo materialno nadudobno življenje. To je bil človek, ki me je ob kavi brezmejno dolgočasil s svojo stereotipno nesrečo prazne, duhamorne in na žalost tudi primitivne osebe. Verjetno se podobno, kot sem se takrat jaz, počuti psihoterapevt Donalda Tumpa in podobnih sodobnih pojmov uspeha. Večino časa, energije, uma in duha je posvetil pehanju za finančnim prebojem, lobiranju in teptanju konkurence, preostanek življenja pa je počel samo tisto, kar so počeli vsi okrog njega. Pri skoraj šestdesetih letih je sedel v bifeju in se trudil aktivirat mojo empatijo. Poskušal mi je razložit, kako grozno je, če nikoli ne veš, ali je prijatelj res tvoj prijatelj. Slej ko prej se izkaže, da se vsak druži z njim le zaradi osebne koristi. Vsi hočejo samo njegov denar. Zagrenjen milijonar je zgrožen nad spoznanjem, da ga v bistvu nihče ne mara. Prekleti paraziti! Vsi samo nekaj hočejo. Tudi ženo je poslal v tri krasne, saj je bilo jasno, da ga že dolgo ne ljubi, če ga sploh kdaj ljubila je. In ljubice! To je šele katastrofa. Kdo bi si mislil, da se po svetu sprehaja toliko kurb. Otroci?! Dokler so bili še majhni, so bili ljubki. Ko odrastejo pa spet ista zgodba. Pokličejo samo takrat, ko nekaj potrebujejo. Eden izmed sinov je sicer bolj navezan na očeta in deluje v podjetju. Vzpostavila sta dober odnos. Ampak kdo bi vedel ... Mogoče je tudi ta odnos le posledica investicije časa in energije za prevzem podjetja, ko bo oče končno škripnil. Potožil je, da v bistvu vsi komaj čakajo, da bo crknil. Tudi tisti, ki ga sploh ne poznajo, ga pravzaprav sovražijo, ker je poln denarja. Nihče ga ne spoštuje zaradi njega samega ali zaradi česar koli, kar je v življenju dosegel.

Človek je bil v resni fazi zagrenjenosti in se je neznosno smilil samemu sebi. Uboga izkoriščana sirota je prikrajšana za pravico do osnovnega spoštovanja. Finančno preskrbljenemu nesrečniku sem empatično predlagala, kako bi lahko pač investiral tisto edino, kar ima, v smiselne projekte ter odnose z ustvarjalnimi in humanimi ljudmi. Spoznal bo bolj polno življenje in zanimive ljudi. Logično, da je skočil pokonci od togote. Spet je naletel na osebo, ki ga hoče oskubit. Tudi mene je zanimalo samo to, kako bi bilo mogoče izkoristit premoženje tega prenapitanega škrtuha brez smiselne dejavnosti v življenju. O tokovih, investicijah in razporejanju kapitala odločajo večinoma nerazgledani ljudje, ki nimajo pojma o pojmu o ničemer, razen da bolehajo za narcistično osebnostno motnjo s predvidljivim simptomom patološkega pohlepa. Uspešni trgovci z večinoma nesmiselnimi in škodljivimi produkti krojijo globalno politiko in mentaliteto.

Razumela sem njegov problem osebnega nesmisla. Lahko bi se pehal za dosežki še naprej in postal predsednik države, kot na primer Donald Trump, pa ne bi nič pomagalo. On bi ostal še vedno on. Takšen, kakršna je pač njegova osebnost. Eden izmed mnogih ljudi, ki so si domišljali, da za vse obstaja čas. Da bodo najprej poskrbeli za varnost, potem pa doživeli vse, kar je pomembno. Ljubezen, vizijo in smisel. Ampak medtem ko so že izdali ljubezen, vizijo in smisel v zameno za varnost, so postali oseba brez smisla in vizije, ki ne more občutit ljubezni niti do sebe, kaj šele do kogar koli drugega. Zato sem diplomatsko vprašala, naj mi pove, zakaj neki bi se po njegovem mnenju želela z njim družit zaradi njega samega? O čem neki bi se sploh pogovarjala? Kaj neki bi lahko doživela z nekom, ki še samega sebe komaj prenaša? Od kod ljudem ideja, da bodo lahko zanimivi in spoštovani, če pa njih samih ne zanima nič in ne spoštujejo ničesar. Razburjeno mi je odgovoril z vprašanjem. Ali sem žaljiva in mu hočem dopovedat, da je brezveznik. Ali trdim, da je denar vse, kar lahko ponudi. Seveda sem hotela točno to povedat, ker si ni bilo mogoče česa drugega predstavljat. Še mnogo huje. Tudi kapitala ni znal niti ponudit niti uporabit smiselno. Popoln polom.

Gospod, ki se je precej razhudil nad menoj zaradi domnevne žaljivosti in me poslal dobesedno "v kurac", je na koncu pokazal svoj pravi obraz. Povedal mi je, kaj ima, česar prenekateri drugi nimamo! V življenju je naredil vse, kar je bilo treba in česar ne bi bilo treba, da ne bi nikoli zdrsnil v revščino. Nič hujšega od revščine. Groza pred bankrotom in gnus pred revščino sta mu špricala iz oči. Skoraj se mi je zasmilil.

Revščina je primarni strah, ki združuje revni, srednji in bogati sloj. Strah pred revščino je najmočnejše kapitalistično orodje za onesmišljanje, zlorabo in posledično zasužnjevanje ljudi. Revščina se mora vzdrževat kot strašilo na polju, ki preganja ptice stran od tistega, kar potrebujejo in želijo. Stran od tistega, zaradi česar se je človek skušal izkopat iz divjine, prepuščen zgolj animalnemu darvinističnemu zakonu plena in plenilca. Groza pred revščino ima namreč učinek v vseh fazah materialističnega kopičenja in plenjenja. Nikoli ni mogoče postat dovolj premožen, da ne bi obstajal strah pred revščino.

Ideja o lastnini je namreč utvara. V resnici nihče pod nobenimi pogoji ni neizpodbiten lastnik ničesar. Mi si dogovorno le podeljujemo pravico do lastninjenja. Določamo kdo in pod kakšnimi pogoji si lahko jemlje pravico do manj ali več posedovanja česar koli. In še tako zajeten plen lahko kadar koli izpuhti. Ne le bankrot ali izgubljena vojna z lobiji, tudi razlastninjenje se lahko zgodi kadar koli. Zgodi se lahko, ko na primer zadostni kritični masi ljudi prekipi, ker sistem razdeljevanja in izkoriščanja pravic ne deluje pravično. Zato bodo ubogi kapitalisti, ki brez kapitala sebi in drugim ne pomenijo nič, pač skušali posedovat čim več teritorija in čim več ljudi, da ne bi prišlo do zloma sistema, v kakršnem se kadar koli in kdor koli lahko znajde z golo ritjo na ulici. To je najbolj primitivna in primarna vojna, ki je še nikoli v zgodovini nismo uspeli zajezit. S tega vidika kot človeštvo z nobenim režimom, sistemom in navideznimi dosežki nismo dosegli še nič omembe vrednega! Revščina ni nujnost. Že zdavnaj smo se izkopali iz nje. Vzdrževanje revščine je le najučinkovitejše zastraševalno orožje! Dokler revni sloj v boju za golo preživetje obstaja, obstaja tudi okužba s strahom pred revščino znotraj vseh slojev družbe. 

V vsaki neoliberalni krizi se peščica najbogatejših drastično obogati še bolj, bazen revščine pa se razširi. Gre za pospešitev procesa vzpostavitve sodobnega fevdalizma, globokega prepada med revnimi in bogatimi ter okrepitve funkcije strahu. Medtem ko kramljate o rogljičkih, se po državah Zahoda izvaja krčenje socialnih pravic, krčenje dostopnosti do javnega zdravstva, miniranje malih podjetij, siromašenje kulture in udar nad temeljnimi človekovimi pravicami z vstajo klerofašizma. Ja, klerofašizma! V Ameriki bodo volivci s pomočjo sumljivih elektorskih glasov pokazali, ali se bodo uprli vzponu primitivizma. Obstajali bodo samo glasovi za ali proti Donaldu Trumpu. Poljska in Madžarska sta kljub zdrsu v komunistično kleropatriarhalno diktaturo še vedno članici Evropske unije. Ne ljubi se mi opominjat na več kot očitno, kje se nahaja Slovenija. V vsakem primeru nikjer, kjer ne bi izpadlo srhljivo absurdno, da se mediji posvečajo kramljanju o prekletstvu žvečenja rogljička z masko na goflji. Ko bi bili vsaj tiho, da bi se bolje slišal slaboten glas tistih, ki imajo v blagor družbe kaj omembe vrednega za povedat. Ko boste sneli preklete maske, mogoče ne boste vedeli, v kateri deželi in času ste se prebudili.

Zbudite se vendar!