Kot človek v resnih življenjskih letih ter dober poznavalec duha slovenskega in srbskega naroda, z mešanico obeh genov, ki se med seboj šesto desetletje tepeta v telesu in duhu, čutim potrebo pojasniti zapleteno dinamiko različnosti in nerazumevanja, širšo od dveh narodov. Medtem, ko v srbskih deželah razumevanje dinamike različnosti  več ni primarna tema, se v Sloveniji tej temi še vedno posveča določena pozornost. Dokaj razumljivo. Srbi kot zgodovinski, referenčen narod usmerjajo pozornost na globalna stičišča; Slovenci kot mlad, nastajajoč narod, se usmerjajo k regionalnim toriščem. Zato je za Slovence pravilno razumevanje odnosa do Srbov precejšnjega pomena.

I.

Sodobna znanost je z visoko stopnjo verjetnosti dognala vprašanje geneze obeh narodov. Pred okoli 12.000 leti je prišlo do premikov narodov iz Male Azije v smer Balkana, v glavnem po rekah in sotočjih Vardarja, Donave, Morave in Drine: celinska Evropa je bila tedaj okovana z ledom, redko poseljena z ljudmi, neprimerna za razvoj zahtevnih civilizacij. Tako imenovana Donavska civilizacija s središčem na zdajšnjem južnem Balkanu se je ustalila pred okoli 8.000 leti, po poteku nadaljnjih 4.000 let, ko je sredinska Evropa v zadostnem obsegu odvrgla ledeni plašč, je krenila poselitev iz Balkana navzgor po strugah Save, Drave, Tise in še nekaterih rek v globino osrednje in vzhodne Evrope. Gospodarsko in duhovno razvita civilizacija s pisavo, sposobnostjo obdelovanja kovin, visoko razvitim kmetijstvom itn. se je tako razširila tudi po strugi Save in Drave, po južnem obrobju Panonskega morja na območje današnje Slovenije, Istre, Furlanije proti Benetkam ter naprej. Pred okoli 4.500 leti doseže slovenske dežele, s prvo naselbino Kostanjevica, od koder napreduje po vseh slovenskih deželah ter skozi Postojnska vrata na območje severne Italije.

Lukani, Veneti, Istrani, Štajerci … potomci in sodobniki Sarmatov, Getov, Rasenov, Tračanov, Mezov … naselijo torej območja do Benetk, dunajskega Novega mesta (Wiener Neustadt) in Zgornje Avstrije. Iz donavske pradomovine odnesejo s sabo genetiko, kulturo, orožja, orodja in ustanovijo novo domovino. Vdori Frankov, Alemanov, Obrov, Etruščanov … sčasoma pretrgajo vezi s pradomovino – z območji od Soluna do Novega Sada ter od preddverij Črnega morja do Podrinja in jadranskega bazena. Torej z srednjeveškimi srbskimi deželami, začenši z Milutinovo iz 10. stoletja s sedežem v Skadru, prek Lazarjeve in Dušanove carevine s sedežema v današnji Severni Makedoniji in vzhodni Srbiji v 14. stoletju.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da je poljubni Slovenec v zdajšnjo domovino prispel iz Srbije. Da so torej Slovenci dediči iste kulture, zgodovine, genetike, izročila kot Srbi, Bolgari, Makedonci, Tračani, Daci, Vlahi itn. kot del največjega evropskega imperija tisoče let nazaj, vključno z Aleksandrom Velikim, izvirno Lesa-an-dar (dar gozda). Zgodovinska resnica o izvirih evropske civilizacije je skozi sodobne tehnike genskih analiz praktično izpodbila germansko "zgodovinsko" šolo, ki je za potrebe nenehne germanske ekspanzije potvorila dejanskost, s ciljem postaviti Germane na tron Arijcev, kar seveda niso nikoli bili; Arijci so ravno Podonavci, ki so divja germanska plemena posredno civilizirali, jim ponudili izhodiščna gospodarska dognanja, kar so severna ljudstva z vselej praktičnim duhom hitro nadgradila, predvsem na planu izdelave orožja ter na daljši rok potlačili arijske prednike – tudi Slovence.

Slovenec je zakonit, enakovreden dedič starodonavskega izročila, zapisanega v izhodišče sodobne Evrope.

Rusi v osnovni šoli tako otroke učijo resnici, da so prispeli v Rusijo z Balkana, po Tisi in Tamišu, ustanovili najprej Kijevsko državo v 9. stoletju ter od tod dalje odšli severno ter vzhodno. Da jim Podonavci torej niso bratje, temveč očetje. Tudi Nemcem vzhodnih dežel je bilo vselej jasno, da so Slovani in ne Germani, bodisi kot (P)Rusi, bodisi kot Lužiški Srbi. Veliki Otto von Bismarck ni kar tako naslavljal ruskega carja z "brat moj". Vedel je, da je skupaj s preostalimi Prusi potekel iz donavske civilizacije, obstoječe 8.000 let. Isto je docela jasno Benjaminu Netanjahuju, ki je pred devetimi leti na beograjskem letališču naslovil srbskega predsednika takole: "Vodja najstarejšega evropskega naroda pozdravljam vodjo drugega najstarejšega evropskega naroda." Celo ekstremen velikogerman Adolf Hitler bi naj aprila 1941 v štabu, ki je v Berlinu načrtoval napad na Kraljevino Jugoslavijo, izrazil določeno obžalovanje, ker morajo napasti "starodavni narod". Poznal je zapis bližnjih berlinskih dveri, popisanih v starodonavski pisavi – materi vseh svetovnih pisem, nahajajoči se na spomenikih v Vinči, na Baščanski plošči ter po celem Balkanu. 

II.

Uvod je namenjen nujnosti spoznanja, ki se naj zave vsak Slovenec – da je zakonit, enakovreden dedič starodonavskega izročila, zapisanega v izhodišče sodobne Evrope, z osrčjem pretežno v srednjeveški in današnji Srbiji. Da torej dedini izročilo skupine plemen in narodov – svojih prednikov, ki je razpolagala s pisanjem, ko so po današnji Avstriji in Nemčiji postopali zgolj redki, nerazviti ljudje in ki je obstajala že 11.000 let; v časih, ko so današnji vladarji sveta naselili Severno Ameriko, od koder nas vse skupaj poučujejo pameti. Slovencu se ni treba sramovati ničesar "bizantinskega", "balkanskega", temveč obratno; od tod sme črpati samozavest, občutke večvrednosti. Da jih popkovina veže na Srbijo in ne na Dunaj ali Berlin, ni nič sramotnega, kajti govorimo o dominantnem zgodovinskem prepričanju, podprtem s sodobno znanostjo. Ko je iz osrčja tedanje civilizacije naš praoče Aleksander Veliki osvojil celoten tedaj poznani svet, so bila v Germaniji poledenela obdunajska močvirja, šavje, brezup še vedno skromno razvitih plemen. 

III.

Izhajajoč iz zgoraj zapisane resnice je potrebno takoj zaključiti, da je severni učenec nadkrilil južnega učitelja, se bolje organiziral in razvil, napredoval, se postavil nad učitelja in ga potolkel do tal z novodobnimi tehnološkimi posegi v materialen svet. Zahodna civilizacija, nastala v germanskem delu Evrope na temeljih katolištva, papizma, racionalizma, tehnoloških revolucij, je ponudila zasnovo ugodju, dominaciji, napredku, ekonomiji presežkov in prevzela zgodovinsko žezlo iz rok prvotnih Evropejcev. Medtem, ko je pradomovina stagnirala, se je obrobje razvilo do neprepoznavnosti, v petih stoletjih dvignilo človeški rod v neslutene višave. Omogočilo osamosvojitev človeškega individuuma iz klešč kolektiva, svobodo od pavšalnih, kolektivističnih šablon zatiranja, negotovosti, bede, obupa … kar se danes vse upravičeno enači z atributi balkanskega, bizantinskega.

Brez sentimentalnosti: Za Srbe smo Slovenci tujci; bili, smo in bomo.

Slovenski duh se je v luči zgornjega tehnološko-organizacijskega napredka profiliral v del zahodne civilizacije, se poistovetil z naprednimi, avantgardnimi industrijskimi in postindustrijskimi procesi, dognanji zahodnega sveta. Vez s pradavnim se je pretrgala skozi praktičnost občečloveškega napredka. Atomizacija, robotizacija, netizacija, kozmopolitizem so podprli procese kolektivne dezintegracije, fetišizacije odnosov, izolacionizma posameznika, oblikovanje človeka potrošnika brez morale, vrednot in občutkov vzajemnosti. Avantgardno se je uveljavilo kot avantgardno, ne glede na probleme depersonalizacije, izgube pristno človeškega. Po zatonu idej socializma, beat in rock kulture, flower-power ljubezni, idealističnih urbanih uporov duše nad telesom, po pobojih Rudija Dutschkeja, Andreasa Baaderja in zadnjih komunal-beatnikov, po izgonu Ginsberga, Keruoaca, Borroughsa, Dylana, Morrisona, Joplin … - vsega poetičnega iz človeške biti, smo dobili prevladujoč tip sodobnega zahodnega Übermenscha germanske vsebnosti. Tip, pisan na kožo povprečnemu Slovencu. Ki je pred 30 leti prijel za orožje, za vselej izgnal Balkan iz sebe, Vinčo iz lastnega okolja, pomahal v slovo Jugo-vzhodu sveta z besom, da naj si balkanska (srbska) zalega več nikoli ne upa na slovenska tla.

Pošteno. Resnično. Pravično. Pristno. Avtohtono. Srbi so sporočilo razumeli in naredili križ čez nas. Večni. Tudi pošteno in pravično. Med seboj smo za vselej porušili mostove. Kar je edino prav. V skladu z logiko ontološke biti. Tudi njim smo olajšali odločitev. Tam več ni ulic s slovenskimi nazivi, kot tudi pri nas proti Dunaju pelje Dunajska cesta, proti Beogradu pa Dolenjska. Kakor v Sloveniji ni potreben spomin na Srbe, so Srbi izbrisali spomine na nas. Vlaki, ki so 1941 peljali iz sem tja, bodo v prihodnje morali poiskati drugačne poti. Njihovi vlaki odrešitve tako in tako niso nikoli peljali proti nam; za njih je zlo prihajalo iz naših smeri. V praočetovi hiši več ni sobe za nas. Povedali smo si, kar smo imeli. Schluss, fajront, ni več! Spomenike so nam poslali nazaj, briga jih, čigavi krasijo naše trge. Za njih smo tujci; bili, smo in bomo. Brez ihte ali slabe volje; le z nadležnim gibom roke nad glavo, kot bi odganjali muho v vročem poletju.

IV.

Kaj torej pride na koncu? Za piko? Pride prenehanje omemb. Karkoli dobrega ali slabega je bilo do leta 1991, ne šteje več. Kar smo si pomagali, vsilili, škodovali, nagajali, povzdignili … ne šteje več. Pozabimo tudi 1918-1991: ne šteje več. Niti nostalgija, niti bes, niti odvečnosti, niti …

Šteti mora le eno: pozaba.

Naredimo uslugo sami sebi; Srbov ne omenjajmo več, ne jemljimo jih za referenco ničemer. Ko zaznamo kaj slabega – ne mešajmo Srbov zraven. Ko vstopamo k njim, v lastno pradomovino, pripravimo potni list, opravimo posel in čimprej nazaj, proti zahodu.