Bralec komentarja na kaj pomisliš, ko prebereš besedno zvezo "čas mineva"? Mogoče na koledar, na množico števil, na neskončnost? Sam pomislim na datume, ki smo jih morali kot osnovnošolci vsak dan zapisovati v desni kot šolske table. Z datumi sem imel nenehen dialog. Kako se mi je leta 1968 zdelo leto 2000 oddaljeno, danes pa živim že leto 2020! Kako blizu navkljub pandemiji se mi zdi leto 2045. Umetnik postane umetnik šele takrat, ko se o vsem bistvenem vnaprej dogovori z metafiziko. V tem smislu umetnik živi konceptualizirano življenje. Roman Opalka reče: Ko se umetnik o vsem dogovori s svojo smrtjo.

V kontekstu vsebine, teme in motiva današnjega komentarja: čas mineva, največkrat pomislim na obsesivno obrednost konceptualnega umetnika, fotografa Romana Opalke. Zadnjih pet let, kolikor komentiram umetnost na portalu+, me veliko ljudi sprašuje, ali mi je v vizualni umetnosti sploh kaj blizu, kar ne izhaja iz historične avantgarde ali iz umetniških tehno izhodoišč. Seveda mi je: umetnost Anselma Kieferja, Jamesa Turella, Matthewa Barneya, predvsem pa mi je blizu konceptualna umetnost Romana Opalke. Dva od teh sem na tem mestu že komentiral.

Roman Opalka (1931-2011) je za svoj umetniški izraz uporabljal vizualiziranje časa. Vsak dan, ampak čisto vsak dan je od leta 1965 s slikarskim čopičem št. "0" naslikal na slikarsko platno, na črno podlago eno število več od prejšnejga dne. In tako, vse do neizprosnega števila. Njegova vizualna dinamika je potekala med črno v smeri bele, vse do zaslužene bele.

Snov in sile. Opalka je tistega, ki je gledal njegovo umetnino s konceptualno energijo, preusmeril v gledanje samega sebe. Kako? Ker gledalec začne z gledanjem Opalkinega časa gledati svoj čas. Poudarjal je, da ni pomembno tisto, kar gledalec gleda izven sebe, temeveč tisto, kar gleda v sebi. S svojim umetniškim konceptom je število zavrtel iz včerajšnje preteklosti v današnjo sedanjost. Kako? S pomočjo osno vrtečih vrat. S števili svojih dnevov je gradil vizualno celoto, sliko lastne časovne pokrajine. Le podlage njegovih slik so se spreminjale. Vsako novo platno je bilo svetlejše od prejšnjega. Šele od leta 2008, tri leta pred smrtjo, barve platna ni več spreminjal.

Pri Romanu Opalki govorimo o zaključenemu umetniškemu opusu. Umrl je 6.8.2011 v Rimu. Zadnje število, ki ga je zapisal je bilo 5, 607, 249. Števila je dnevno temnil ali svetlil v enakomerno razporejenih vrsticah. Tako so sistematično naraščala v neskončnost. S svojimi števili je dosledno prodiral v večnost. Ko mislim o Romanu Opalki, govorim o izjemnem konceptualnem umetniku. Zanj je ena od osrednjih tem samospraševanje, kaj umetnost sploh je.

Rad se ponavljam: konceptualna umetnost je najprej polemika, je metoda, s katero umetnik sproža segrevanje umetnine do njenega polemičnega žara. Ni večje potrditve za umetniško delo, kot je najprej njeno odklanjanje v drugem intervalu pa njeno sprejemanje. Ko jo strokovna javnost sprejeme kot del univerzalnega umetniškega izraza.

Lahko si predstavljate, da Opalka ni proizvedel velikega števila umetniških del - slik. Opalka je s svojim umetniškim procesom opravljal odgovorno - delo. Je eden tistih, ki razume umetniško delo kot sredstvo učlovečenja. Ne morem pozabiti sinovega vprašnja izpred let, ko sem ga peljal v vrtec in me je dosledno na vratih vrtca spraševal: Tati, kam greš? Moj odgovor je bil ravno tako dosleden - delat.

Roman Opalka je šel vsak dan - delat. Vsak dan je naslikal eno arabsko število na slikarsko platno. Opalka je najprej naslikal števila od 1 do 11, 000. Opalka je naslikal števila od 1 do 71, 000. Opalka je naslikal število 1, 000, 074. Opalka je naslikal število 4, 898, 001. Zadnje, neizprosno število, ki ga je naslikal je bilo 5, 607, 249. S svojimi številčenjem je bil vedno bližje številu - neskončno.

Rad se ponavljam: značilnost za vsako konceptualno umetnino je v tem, da je načrtovana vnaprej. Istočasno pa je revizija pojmovnega sveta umetnosti nasploh. Roman Opalka je s svojo vizualno umetnostjo proizvajal slikarsko poročilo o neskončnem. Paradoksalno, slikal je - konceptualno umetnost. To je tisto, kar je posebno! Poleg vsakodnevnega obreda slikanja števil na platno se je na koncu dneva še fotografiral in istočasno posnel izgovorjeno številko, ki jo je tisti dan naslikal. To ni avtoportretna fotografija, temveč konceptualizirana fotografija. Opalka je s fotografijo procesiral lastno izginjanje. Vizualiziral se je, s tem pa se je istočasno vpisoval v umetnost in izginjal iz horizonta življenja.

Roman Opalka: Moja umetnost je moj dokaz o mojem obstoju v umetnosti.

S svojo obsesivno obrednostjo je zgradil niz numeričnih slik kot umetniško celoto. Vsako posamično sliko je imenoval Detail, poleg pa je dopisal kot naslov - prvo in zadnjo število na sliki. Opalkino delo izhaja iz štetja koledarja. Včasih se sprašujem, ali se je projeciral v katero od števil.

Umetnine so zapleteni predmeti. Ogromna razlika je med umetniškim objektom in uporabnim objektom. Za toge ljudi je umetnina nepotrebena, kaj šele konceptualna umetnina. Opalka je svojo konceptualno - delo proizvedel s pomočjo tradicionalnega medija in orodja. Slika ga ščiti pred dogmatiki. Klasična slika zagotavlja gledalcu, da stoji pred umetnino.

Etimologija besede slika: slika izhaja iz hrvaščine; biti podoben, upodobiti lik, biti liku podoben. Videz, lik - s/lik/a.

Konceptualna umetnina zanika potrebo po nosilcu pomena, po mediju. Pri Romanu Opalki pa je nosilec izrednega pomena. Slika je nuja. Slike Romana Opalke so posebne vrste slike, ne pa estetski predmeti. Njegov umetniški proces je namenjen brezpredmetnemu slikanju. Slikanju prve in zadnje slike. Slike sveta.

Umetniška praksa Romana Opalke nas ne poučuje o doseganju estetskega učinka, čeprav izrisuje svoja drobna števila z neverjetno eleganco. Usmerja nas v primerjalno situacijo z lastno izkušnjo. To je slikarstvo slike z ontološkim datiranjem. Nenehnim datiranjem slike. Nenehno slikarstvo, usmerjeno v zasluženo belo.

Roman Opalka: Vseeno vem, da obstajam, saj je viden učinek mojega dela.

Konceptualna umetnost se v svojem formalnem smislu bori proti geometrični skladnosti in geometrični razporeditvi forme. V delu Romana Opalke obstaja drugačna tradicija geometričnost,i kot jo vidimo pri geometričnih abstrakcionistih. Konceptualisti želijo vzpostaviti organsko propadanje (gnitje) geometričnosti. Vizualizirajo gradnjo in uničenje. Konstrucijo in dekonstrukcijo. Na tem mestu bi vas rad opozoril na umetnost Hanne Darboven, ki se je tudi utapljala v svojem umetniškem - delu.

Umetniško delo je sklop načel, ki ga določajo. Le da jih konceptualni umetnik radikalno definira vnaprej. Umetnina ni le materialen objekt, namenjen razstavljanju, ki ga mora nekdo gledati. Je veliko - delo, predvsem pa je to umetnina, ki ni podobna nobeni drugi umetnini. Je umetnina za ne-oči. Če kaj Roman Opalka počne po smrti na poljanah Arkadije, slika svoja števila na obraz Absoluta.