Komentar

Moj Dunaj

Kaj je ostalo od mojega Dunaja? Ga sploh še smem imenovati "mojega"? Kaj nisem opazil, kako se je v dveh, treh letih, ko sem hodil po njegovih ulicah in trgih, spreminjal v mesto, kjer so, kot gobe po dežju, rasle trgovine z orientalskim blagom in hrano, z napisi v arabščini, s klientelo v tipični maniri: moški (mož? brat?) oblečen kot vsi mladi dunajski moški, s sončnimi očali, z najnovejšim telefonom v roki, za njim ženska, povita od nog do glave, z otroškim vozičkom in vsaj še enim, večkrat tudi dvema ali tremi otroki, ki se je držijo za roko in drug drugega ...

03.11.2020 21:08
Piše: Denis Poniž
Ključne besede:   Dunaj   terorizem   napad   islam   metropola   Evropa   islamski terorizem

Če ne prej, je danes ponoči zame izginil tisti Dunaj, ki je znal že v časih dvojnega cesarstva pritegniti iz vseh delov države ljudi, zaradi katerih je bil na prelomu stoletja svetovna metropola, v mojem času pa eno najbolj prijetnih mest, če ne na svetu, pa zagotovo v Evropi.

Običajno tisto, kar napišem, pustim, da, kot pravimo "odleži". Danes tega ne morem, kar bom napisal, neustavljivo prihaja iz moje zavesti in pada na papir kot mešanica zgroženosti, strahu, a tudi lepih spominov na mesto, kjer sem bil večkrat, tudi dlje časa. Kjer sem z izjemnim zadovoljstvom poučeval na Inštitutu za slavistiko dunajske filozofske fakultete. Če danes ponovno premislim tiste dneve, potem lahko rečem, da so bili med lepšimi v mojem življenju. Dunaj je tako nenavadno šarmantno mesto, da človek ne more kaj, da ne bi ves čas, ko hodi po njem, s srcem in dušo vpijal množice vtisov, od njegove arhitekture, parkov do malih in večjih lokalov z nenavadnimi imeni, kot je recimo restavracija Kaos za Rotovžem, z desetinami kulturnih ustanov in dogodkov, z gledališči za vsak okus, z malimi galerijami in starinarnicami, z enim najlepših božičnih sejmov pred Rotovžem, z veliko manjšim, a prav tako neznansko privlačnim sejmom na enem od dvorišč filozofske fakultete, ki so jo iz stare univerze na Ringu preselili na rob Josefstadta, v nekdanjo splošno bolnico (AKH), katere osnovo so postavili v času Jožefa II.

 

Dunaj s svojimi knjigarnami, slaščičarnami, kavarnami, s cestnimi muzikanti, z enim najbolj prijaznih in urejenih javnih prometov na svetu. Dunaj, ki spomladi diši po lipovem cvetju in jeseni po pečenem kostanju, ki ga ne pečejo več slovenski kostanjarji, ampak samo še italijanski, posebej tisti iz Furlanije, je mesto tisočerih obrazov. Dunaj je mesto srečevanj prišlekov mnogih narodnosti, diha in utripa v nekakšnem nevidnem, a ves čas prisotnem sobivanju. Taki so bili tudi moji študentje, pisana mešanica mladih vedoželjnih ljudi: koroški Slovenci in Slovenke, Slovenci in Slovenke, ki jih je ali je že njihove starše pot odpeljala do avstrijske prestolnice, študenti in študentke iz bivših republik propadle države, otroci beguncev, ki so se rešili pred podivjanim nasiljem militarističnih hord. Študenti iz Ukrajine, Belorusije, Češke, ki sta jih zanimala slovenski jezik in literatura. Celo dva prava Avstrijca, prvi matematik, drugi filozof, ki ju je zanimalo, kakšen jezik je slovenščina, sta hodila na predavanja, postavljala vprašanja, ki so kazala, da sta tudi drugje iskala podatke, recimo o Josipu Stritarju

 

Na seminarjih, v majhni obokani predavalnici, v času AKH je bila verjetno skladišče ali kaj podobnega, smo se zapletali v debate o vsem mogočem; predpisana učna snov se je mešala s travmatskimi zgodbami in neverjetnimi dogodivščinami tistih, ki so se nekega dne znašli v avstrijski prestolnici. Po seminarjih smo šli v bližnjo birtijo, pravo študentsko Kneipe (googlov slovenski prevajalnik ponuja kot slovenski ekvivalent pub), zunaj so cingljali tramvaji, kava je dišala, iz ozadja je prihajala diskretna jazzovska glasba …

 

... V te spominske slike se mi danes že od jutra zarezujejo slike Dunaja, ki so ga ponoči muslimanski teroristi spremenili v mestno bojišče; posebej grozen je posnetek človeka, ki ga terorist pokosi z rafalom iz kalašnikova, čez nekaj časa se vrne in v ležečega sproži še strel iz pištole … pridejo trije policisti, ki ranjenega ali mrtvega položijo na rdečo preprogo …

 

Kaj je ostalo od mojega Dunaja? Ga sploh še smem imenovati "mojega"? Kaj nisem opazil, kako se je v dveh, treh letih, ko sem hodil po njegovih ulicah in trgih, spreminjal v mesto, kjer so, kot gobe po dežju, rasle trgovine z orientalskim blagom in hrano, z napisi v arabščini, s klientelo v tipični maniri: moški (mož? brat?) oblečen kot vsi mladi dunajski moški, s sončnimi očali, z najnovejšim telefonom v roki, za njim ženska, povita od nog do glave, z otroškim vozičkom in vsaj še enim, večkrat tudi dvema ali tremi otroki, ki se je držijo za roko in drug drugega.

 

V Josefstadtu, kjer sem bival, jih ni bilo veliko, ta del Dunaja še ohranja svoj stari, mogoče za marsikoga, ki je "napreden in gleda v prihodnost", zaspani videz s tri in štirinadstropnimi meščanskimi hišami, sprehajalci, ki so v večernih ali jutranjih urah sprehajali pse, z omamnim vonjem iz pekarn in cvetličarn. Saj ne, da bi življenje tu teklo drugače, kot v drugih delih Dunaja. A teklo je skoraj natanko v takem ritmu, kot je teklo po vsem mestu, ko sem konec šestdesetih poleti na dunajski univerzi študiral nemščino. Tečaj, ki ga je vodil sivolasi profesor HA že ko sem se pripeljal s tramvajem do Schottentora na Ringu, so se iz podzemlja in iz drugih tramvajev, Schottentor je eno od večjih tramvajskih vozlišč, zgrinjale skupine, prevladovala je črna barva, možje in bratje so bili glasni, ženske tihe, mirne, poslušne. Črnine je bilo z vsakim letom več.

 

Že vidim slovenske dušebrižnike, kako brusijo jezike in peresa, da me označijo za vsaj rasista, nestrpneža, zarukanca in še kaj lepega bi se našlo. Naj jim bog pomaga! Govorim o dejstvih, ne o fantazmah, ki bi jih želeli slišati, v katere verjamejo in bodo verjeli tudi, ko jim bodo sekali glave! Če ne prej, je danes ponoči zame izginil tisti Dunaj, ki je znal že v časih dvojnega cesarstva pritegniti iz vseh delov države ljudi, zaradi katerih je bil na prelomu stoletja svetovna metropola, v mojem času pa eno najbolj prijetnih mest, če ne na svetu, pa zagotovo v Evropi. Ni dovolj prostora, da bi naštel vsa imena umetnikov, znanstvenikov, filozofov, gospodarstvenikov in politikov različnih narodnosti, prepričanj in ver, ki so na Dunaju postavljali in postavili temelje moderne Evrope. Niso vedeli, da bo ta Evropa sto in več let kasneje, kot da se ni nič naučila iz dveh svetovnih vojn, prav na Dunaju doživljala začetek svojega konca. Zveni pesimistično? Najsrečnejši človek bom, če se moje napovedi ne bodo uresničile!

 

 

Post scriptum

 

Še preden so muslimani razglasili fatvo nad Salmanom Rushdiejem, mi je sestra iz Švice prinesla njegove Satanske stihe. Ko sem jih prebral, sem šel brat tudi Koran, dobil sem izvod v angleščini. In sem ugotovil, da to ni berilo, podobno kot nista Stara zaveza Svetega pisma ali Komunistični manifest, ki bi propagiralo strpnost in sožitje. In težko je očitati Rushdieju, da je sovražnik muslimanstva, a kar je napisal v Satanskih stihih, se danes uresničuje marsikje po Evropi.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Popolnost vesolja: Kozmični dež je misleča umetnina Tilna Sepiča
0
28.11.2020 21:54
V današnjem komentarju bom opazoval in komentiral umetniško delo Tilna Sepiča z naslovom Kozmični dež. Povejmo kar takoj in brez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
28
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Virus v Evropi: Potreba po narodih in nacionalnih državah
9
13.11.2020 21:45
Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, ... Več.
Piše: Keith Miles
Američani so že siti obeh, Bidena in Trumpa, čeprav vse kaže, da so demokrati prehitro razglasili zmago
28
12.11.2020 21:11
Amerika je vselej znala presenečati svet. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej izjemno pozitivno, kasneje čedalje bolj ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
In memoriam Neda Pagon (1941-2020)
2
11.11.2020 21:08
Neda Pagon je bila stara marksistka. Čvrsta v lastnih spoznanjih, a nemilitantna in neavtoritarna v besedah in dejanjih, ki po ... Več.
Piše: Igor Grdina
Argumentacija je univerzalna vrednota in edina alternativa nasilju
9
10.11.2020 21:55
Brez najmanjšega dvoma obstaja nekaj univerzalnih vrednot, ki jih je človeška civilizacija dokončno osvojila, saj se strinja z ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 4.841
02/
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
Andrej Lokar
Ogledov: 3.775
03/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.646
04/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.835
05/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 1.950
06/
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
Igor Vlačič
Ogledov: 2.207
07/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.730
08/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.840
09/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.164
10/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 6.509