Običajno tisto, kar napišem, pustim, da, kot pravimo "odleži". Danes tega ne morem, kar bom napisal, neustavljivo prihaja iz moje zavesti in pada na papir kot mešanica zgroženosti, strahu, a tudi lepih spominov na mesto, kjer sem bil večkrat, tudi dlje časa. Kjer sem z izjemnim zadovoljstvom poučeval na Inštitutu za slavistiko dunajske filozofske fakultete. Če danes ponovno premislim tiste dneve, potem lahko rečem, da so bili med lepšimi v mojem življenju. Dunaj je tako nenavadno šarmantno mesto, da človek ne more kaj, da ne bi ves čas, ko hodi po njem, s srcem in dušo vpijal množice vtisov, od njegove arhitekture, parkov do malih in večjih lokalov z nenavadnimi imeni, kot je recimo restavracija Kaos za Rotovžem, z desetinami kulturnih ustanov in dogodkov, z gledališči za vsak okus, z malimi galerijami in starinarnicami, z enim najlepših božičnih sejmov pred Rotovžem, z veliko manjšim, a prav tako neznansko privlačnim sejmom na enem od dvorišč filozofske fakultete, ki so jo iz stare univerze na Ringu preselili na rob Josefstadta, v nekdanjo splošno bolnico (AKH), katere osnovo so postavili v času Jožefa II.

Dunaj s svojimi knjigarnami, slaščičarnami, kavarnami, s cestnimi muzikanti, z enim najbolj prijaznih in urejenih javnih prometov na svetu. Dunaj, ki spomladi diši po lipovem cvetju in jeseni po pečenem kostanju, ki ga ne pečejo več slovenski kostanjarji, ampak samo še italijanski, posebej tisti iz Furlanije, je mesto tisočerih obrazov. Dunaj je mesto srečevanj prišlekov mnogih narodnosti, diha in utripa v nekakšnem nevidnem, a ves čas prisotnem sobivanju. Taki so bili tudi moji študentje, pisana mešanica mladih vedoželjnih ljudi: koroški Slovenci in Slovenke, Slovenci in Slovenke, ki jih je ali je že njihove starše pot odpeljala do avstrijske prestolnice, študenti in študentke iz bivših republik propadle države, otroci beguncev, ki so se rešili pred podivjanim nasiljem militarističnih hord. Študenti iz Ukrajine, Belorusije, Češke, ki sta jih zanimala slovenski jezik in literatura. Celo dva prava Avstrijca, prvi matematik, drugi filozof, ki ju je zanimalo, kakšen jezik je slovenščina, sta hodila na predavanja, postavljala vprašanja, ki so kazala, da sta tudi drugje iskala podatke, recimo o Josipu Stritarju …

Na seminarjih, v majhni obokani predavalnici, v času AKH je bila verjetno skladišče ali kaj podobnega, smo se zapletali v debate o vsem mogočem; predpisana učna snov se je mešala s travmatskimi zgodbami in neverjetnimi dogodivščinami tistih, ki so se nekega dne znašli v avstrijski prestolnici. Po seminarjih smo šli v bližnjo birtijo, pravo študentsko Kneipe (googlov slovenski prevajalnik ponuja kot slovenski ekvivalent pub), zunaj so cingljali tramvaji, kava je dišala, iz ozadja je prihajala diskretna jazzovska glasba …

... V te spominske slike se mi danes že od jutra zarezujejo slike Dunaja, ki so ga ponoči muslimanski teroristi spremenili v mestno bojišče; posebej grozen je posnetek človeka, ki ga terorist pokosi z rafalom iz kalašnikova, čez nekaj časa se vrne in v ležečega sproži še strel iz pištole … pridejo trije policisti, ki ranjenega ali mrtvega položijo na rdečo preprogo …

Kaj je ostalo od mojega Dunaja? Ga sploh še smem imenovati "mojega"? Kaj nisem opazil, kako se je v dveh, treh letih, ko sem hodil po njegovih ulicah in trgih, spreminjal v mesto, kjer so, kot gobe po dežju, rasle trgovine z orientalskim blagom in hrano, z napisi v arabščini, s klientelo v tipični maniri: moški (mož? brat?) oblečen kot vsi mladi dunajski moški, s sončnimi očali, z najnovejšim telefonom v roki, za njim ženska, povita od nog do glave, z otroškim vozičkom in vsaj še enim, večkrat tudi dvema ali tremi otroki, ki se je držijo za roko in drug drugega.

V Josefstadtu, kjer sem bival, jih ni bilo veliko, ta del Dunaja še ohranja svoj stari, mogoče za marsikoga, ki je "napreden in gleda v prihodnost", zaspani videz s tri in štirinadstropnimi meščanskimi hišami, sprehajalci, ki so v večernih ali jutranjih urah sprehajali pse, z omamnim vonjem iz pekarn in cvetličarn. Saj ne, da bi življenje tu teklo drugače, kot v drugih delih Dunaja. A teklo je skoraj natanko v takem ritmu, kot je teklo po vsem mestu, ko sem konec šestdesetih poleti na dunajski univerzi študiral nemščino. Tečaj, ki ga je vodil sivolasi profesor HA že ko sem se pripeljal s tramvajem do Schottentora na Ringu, so se iz podzemlja in iz drugih tramvajev, Schottentor je eno od večjih tramvajskih vozlišč, zgrinjale skupine, prevladovala je črna barva, možje in bratje so bili glasni, ženske tihe, mirne, poslušne. Črnine je bilo z vsakim letom več.

Že vidim slovenske dušebrižnike, kako brusijo jezike in peresa, da me označijo za vsaj rasista, nestrpneža, zarukanca in še kaj lepega bi se našlo. Naj jim bog pomaga! Govorim o dejstvih, ne o fantazmah, ki bi jih želeli slišati, v katere verjamejo in bodo verjeli tudi, ko jim bodo sekali glave! Če ne prej, je danes ponoči zame izginil tisti Dunaj, ki je znal že v časih dvojnega cesarstva pritegniti iz vseh delov države ljudi, zaradi katerih je bil na prelomu stoletja svetovna metropola, v mojem času pa eno najbolj prijetnih mest, če ne na svetu, pa zagotovo v Evropi. Ni dovolj prostora, da bi naštel vsa imena umetnikov, znanstvenikov, filozofov, gospodarstvenikov in politikov različnih narodnosti, prepričanj in ver, ki so na Dunaju postavljali in postavili temelje moderne Evrope. Niso vedeli, da bo ta Evropa sto in več let kasneje, kot da se ni nič naučila iz dveh svetovnih vojn, prav na Dunaju doživljala začetek svojega konca. Zveni pesimistično? Najsrečnejši človek bom, če se moje napovedi ne bodo uresničile!

Post scriptum

Še preden so muslimani razglasili fatvo nad Salmanom Rushdiejem, mi je sestra iz Švice prinesla njegove Satanske stihe. Ko sem jih prebral, sem šel brat tudi Koran, dobil sem izvod v angleščini. In sem ugotovil, da to ni berilo, podobno kot nista Stara zaveza Svetega pisma ali Komunistični manifest, ki bi propagiralo strpnost in sožitje. In težko je očitati Rushdieju, da je sovražnik muslimanstva, a kar je napisal v Satanskih stihih, se danes uresničuje marsikje po Evropi.